Jedro

Upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v hrvaški jezik), razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom. Glede na omenjeno je treba sedmi odstavek istega člena, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi).

ZUP v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba dati stranki pred izdajo upravne odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. ZUP ne določa, da se ta pravica lahko uresniči zgolj v obliki zaslišanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju toženka) na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožnik vložil zahtevo za verifikacijo za devizno vlogo št. ..., katere imetnik na dan 31. 12. 1991 je bila A.A.. Zahtevi je priložil kopijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju pogodba o preživljanju), ki je bila sklenjena dne 20. 2. 2002 med A.A. kot preživljanko in tožnikom kot preživljalcem, in na podlagi katere naj bi tožnik po smrti preživljanke prejel v last njeno premoženje, med drugim tudi sredstva na deviznem računu št. 19241/92 pri Ljubljanski banki d.d. (v nadaljevanju Banka) v višini 11.939,57 USD. Priložil je tudi smrtni list z dne 9. 5. 2002, iz katerega izhaja, da je A.A. dne 6. 5. 2002 umrla, ter dva računa z dne 30. 11. 2015, iz katerih izhaja, da je kupec kupil eno veliko ovojnico v vrednosti 0,90 HRK in da je bila plačana pošiljka v Evropo v vrednosti 36,60 HRK. Tožena stranka je od Banke pridobila informacijo, da tožnik pri Banki ni zaprosil za evidentiranje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, niti ji v zvezi s tem ni predložil nikakršne dokumentacije. Tožnik je v zvezi s tem navedel, da je dokumentacijo posredoval v Zagreb, od koder je bil obveščen, da je bila dokumentacija posredovana v Ljubljano. Tožena stranka je na podlagi dokumentacije upravnega spisa ugotovila, da je tožnik tako toženi stranki kot tudi Banki, Glavni podružnici Zagreb, poslal zahtevo za verifikacijo in ne zaprosila za evidentiranje pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožnik pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni evidentiral pri Glavni podružnici Zagreb, zato je v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP njegovo zahtevo za verifikacijo zavrnila.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kopijo devizne knjižice št. ..., kopijo svoje osebne izkaznice, smrtni list A.A. ter sklep o dedovanju po pokojni večkrat posredoval toženi stranki in sicer po pošti dne 30. 11. 2015, na naslov Glavne podružnice Zagreb, v verifikacijskem postopku ter v postopku, ki je pred Upravnim sodiščem RS tekel pod opravilno številko I U 181/2017. Tožena stranka je bila tako seznanjena s tem, da je bila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge veljavno prenesena na tožnika, kljub temu pa je izplačilo zavrnila, kar nasprotuje sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali). V zvezi s pozivom tožene stranke z dne 10. 3. 2020 tožnik navaja, da je imel v Republiki Sloveniji pooblaščenca, odvetnika B.B., ki je dne 5. 2. 2020 toženi stranki tudi poslal pooblastilo. Kljub temu je tožena stranka poziv poslala neposredno tožniku, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Poleg tega tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške, govori zgolj hrvaški jezik, tožena stranka pa je z njim komunicirala v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne razume. S tem je kršila pravilo, da mora stranki omogočiti komunikacijo v jeziku, ki ga ta razume. Poleg tega je tožena stranka pravila postopka prekršila tudi s tem, ko tožnika v zvezi z relevantnimi dejstvi ni zaslišala, s čimer je kratila njegovo pravico do izjave v postopku. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožnik dokumentacijo poslal Glavni podružnici Zagreb, ki ga je obvestila, da je bila dokumentacija posredovana v Ljubljano. Tožena stranka je tako spregledala dejstvo, da je tožnik 30. 11. 2015 poslal pogodbo o dosmrtnem preživljanju na dva naslova- Glavni podružnici Zagreb in toženi stranki, kar dokazujeta tudi računa, ki ju je plačal na pošti, in sicer enega za pošto v domačem prometu in drugega za pošto, poslano v Evropo. Tožnik je tako izpolnil pogoj iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP. Ne glede na navedeno pa je izpodbijana odločitev izdana v nasprotju z odločitvijo ESČP z Zadevi Ališić in drugi, s katero je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da mora sprejeti vse potrebne ukrepe in predpise, na podlagi katerih bo mogoče vsem upravičencem zagotoviti enake pogoje, da bodo dobili izplačila za svoje devizne vloge na enak način kot tisti varčevalci, ki so imeli take vloge v podružnicah banke v Sloveniji. Pogoj iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP je protiustaven in predstavlja kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in njenih protokolov, saj postavlja tožnika v neenak položaj s tistimi varčevalci, ki so imeli devizne vloge v podružnicah Ljubljanske banke v Sloveniji. Tem namreč ni bilo treba evidentirati svojih upravičenj v določenem roku niti niso bili postavljeni v položaj, da bi zaradi zamude kakšnega roka ali neizpolnitve kakšnega pogoja celo izgubili svoja upravičenja do hranilnih vlog. Poleg tega je pogoj iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP protiustaven in predstavlja kršitev EKČP, saj tožnik ne more imeti nobenega vpliva na to, da Glavna podružnica Zagreb njegove vloge, kljub temu, da bi jo morala, ni evidentirala, še posebej, ker je tej organizaciji zaradi dejstva, da je v 100% lasti Republike Slovenije, v interesu, da se izplačilo deviznih vlog ne izvrši. Pogoj iz tretjega odstavka 6. člena je torej nemogoč oz. nedopusten. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in razsodi, da je tožnika potrebno šteti za upravičenca za izplačilo glede neizplačane stare devizne vloge devizne knjižice Ljubljanske banke št. ... .

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane devizne vloge prvič zavrnila z odločbo št. 004-902/2015/5 z dne 4. 1. 2017, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo I U 181/2017-14 z dne 20. 1. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku je Banka toženi stranki ponovno potrdila, da ji pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila posredovana v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP. Tožnik v odgovoru na poziv, v katerem ga je tožena stranka seznanila s tem dejstvom, ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila evidentirana v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP. Navedel je, da je dokumentacijo posredoval v Zagreb, od koder je bil obveščen, da je bila dokumentacija nadalje posredovana v Ljubljano. Pri tem ni navedel, katero dokumentacijo naj bi posredoval v Zagreb in kdo naj bi bil naslovnik pošiljke. Tožena stranka je na podlagi dokumentacije upravnega spisa ugotovila, da je tožnik dne 5. 4. 2016 poslal zahtevo za verifikacijo tako na naslov tožene stranke, kot tudi na naslov Glavne podružnice Zagreb, ki je nato tožnikovo pisanje posredovala toženi stranki. Tožnik v odgovoru ni navedel, da je pri Glavni podružnici Zagreb zaprosil za evidentiranje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, prav tako ni predložil potrdila o evidentiranju niti dokazila o pravočasni oddaji poštne pošiljke, ki bi prav tako zadoščala kot dokaz poskusa evidentiranja pravnega posla v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP. Tožena stranka je tako na podlagi podatkov, pridobljenih od Banke, ugotovila, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila evidentirana pri Glavni podružnici Zagreb in da je tožnik ni niti poskusil evidentirati. Ob tem dodaja, da so bili pogoji za vlaganje zahtevkov verifikacije na podlagi ZNISESČP že od javne objave, ki je bila narejena tudi v hrvaškem jeziku v več glasilih, znani in dostopni vsem varčevalcem. V zvezi z računi tožena stranka izpostavlja, da jih je tožnik preložil šele v upravnem sporu I U 181/2017 in da ne morejo predstavljati dokazila o oddaji poštne pošiljke, še manj pa, da je tožnik pogodbo o dosmrtnem preživljanju poslal Glavni podružnici Zagreb v evidentiranje. Nadalje navaja, da je pooblaščenec tožnika v upravnem postopku na poziv tožene stranke predložil pooblastilo, na podlagi katerega je tožena stranka poplačala prisojene stroške prvotnega postopka po sodbi I U 181/2017. V dopisu, s katerim je odgovoril na poziv za izjasnitev, je tožnik sicer navedel, da želi, da ga v postopku verifikacije zastopa pooblaščenec, vendar pooblastila ni priložil. Tožena stranka je pooblastilo prejela šele 3. 7. 2020. V zvezi z navedbami, da naj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s sodbo ESČP v zadevi Ališić, tožena stranka navaja, da je ESČP že presojalo ustreznost določb ZNISESČP, in sicer v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, v kateri je ugotovilo, da je zakon skladen s sodbo v Zadevi Ališić in ostali. Prav tako je Odbor ministrov Sveta Evrope v sestavi ministrskih namestnikov na svojem 1310. zasedanju dne 15. 3. 2018 zaključil nadzor nad izvrševanjem sodbe v Zadevi Ališić in ostali in ugotovil, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe za izvršitev te sodbe. V zvezi z navedbami o protiustavnosti tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP tožena stranka navaja, da mora biti dolžnik že v skladu z določbami Obligacijskega zakonika obveščen o prenosu terjatve, banka pa mora v takšnem primeru, skladno z bančno prakso, v primeru spremembe lastništva to evidentirati in novemu lastniku izdati novo hranilno knjižico ali drug dokument, s katerim dokazuje lastništvo. Ob tem ima Republika Slovenija legitimen interes, da se prepriča o verodostojnosti pridobitve terjatve, se seznani z identiteto novih upnikov in si zagotovi predvidljivost obsega svoje obveznosti. Tožena stranka poudarja še, da so bili tudi varčevalci, ki so imeli devizne vloge v podružnicah Banke v Republiki Sloveniji, obravnavani na enak način, saj so izplačila svojih deviznih vlog zahtevali pri Banki in ne pri tretji osebi, pri čemer je bila banka na ta način pred izpolnitvijo svoje obveznosti seznanjena z morebitno spremembo imetnika devizne vloge. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožnik v vlogi z dne 27. 10. 2020 navaja, da je tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o uporabi jezika v postopku, saj je s tožnikom mimo njegovega pooblaščenca komunicirala neposredno in izključno v slovenskem jeziku, pri čemer je prav na to komunikacijo oprla svoja stališča v izpodbijani odločbi in tem upravnem sporu. Tako je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik v odgovoru na poziv z dne 10. 3. 2020 ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila evidentirana v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP. Tožnik nasprotovanja tej ugotovitvi ni mogel izraziti, saj slovenskega jezika ne razume in v njem ne zna komunicirati, ob tem pa ni bil opozorjen na to, da ima pravico spremljati postopek po tolmaču. V zvezi z evidentiranjem pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa tožnik poleg navedb, ki jih je podal že v tožbi, navaja še, da bi morala tožena stranka v dani situaciji kot ključni dokaz izvesti zaslišanje tožnika, česar pa ni storila, s čimer je prekršila tožnikovo pravico do izjave.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za verifikacijo devizne vloge na podlagi ugotovitve, da tožnik do 1. 12. 2015 pri Glavni podružnici Zagreb ni evidentiral pogodbe o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je pridobil terjatev do Banke.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju dne 30. 11. 2015 poslal tako na naslov tožene stranke kot tudi Glavne podružnice Zagreb. To naj bi potrjevala dva računa za pošiljanje poštnih pošiljk z dne 30. 11. 2015, katerih kopije prilaga tožbi, in sicer enega za pošto v domačem prometu ter drugega za pošto, poslano v Evropo. Ta dejstva naj bi bila toženi stranki znana, z njimi pa naj bi bila seznanjena že v postopku, ki je pred tem sodiščem tekel pod opravilno številko I U 181/2017. 8. Sodišče ugotavlja, da tožbi priložene listine ne izkazujejo dejstev, ki jih zatrjuje tožnik. Oba računa, priložena tožbi (ki sta bila priložena tudi tožbi v zadevi I U 181/2017), je izdala Hrvatska pošta d.d., poštni urad C.. Račun št. 22862/21106/2014/2015 se nanaša na prodajo blaga z oznako »B4/Ž NN VELIKA ŽUTA OMOTICA«, količine 1 kom, s ceno 0,90 HRK. Drugi račun, št. 40436/21106/104/2015 se nanaša na blago »Prior. prep. poš. 5l-100g, Europa« s ceno 36,60 HRK in »K 1l.00 P. MARKA 0 LOVAS 971-13« s ceno 33,00 HRK. V naslednji vrstici je naveden skupni znesek računa 69,60 HRK, v naslednji vrstici pa je zapisana navedba »Storno prodaje maraka« in »-33,00«. Kot skupni znesek plačila je nato naveden znesek 36,60 HRK, kot način plačila pa gotovina. Računi torej potrjujejo prodajo ene velike rumene ovojnice in opravljeno storitev pošiljanja v Evropo. Prodaja znamk je bila naknadno stornirana. Računa, ki jih je tožnik priložil tožbi, torej izkazujeta, da je tožnik kupil veliko rumeno kuverto in plačal pošiljanje v Evropo. Noben od računov tako ne predstavlja dokaza o pošiljanju pošiljke znotraj Hrvaške. Poleg tega iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik v upravnem postopku trdil, da je že dne 30. 11. 2015 pogodbo o dosmrtnem preživljanju poslal tudi Glavni podružnici Zagreb. Iz listin izhaja, da je tožnik dne 30. 11. 2015 na naslov tožene stranke poslal zahtevo za verifikacijo, ki ji je priložil tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tožena stranka je nanj dne 16. 3. 2016 naslovila zahtevo za dopolnitev dokumentacije, v kateri je navedla, da iz predložene dokumentacije ne izhaja, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju evidentiral pri Banki in tožnika pozvala, naj v roku 15 dni posreduje pisno dokazilo, da je o prenosu terjatve obvestil Glavno podružnico Zagreb oz. da jo je vsaj poskušal obvestiti. Tožnik je nato dne 5. 4. 2016 (kot izhaja iz štampiljk na kuvertah obeh zahtev) poslal en izvod zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge Glavni podružnici Zagreb in enega ponovno toženi stranki. Obe zahtevi se nahajata v upravnem spisu. V zahtevi, naslovljeni na Glavno podružnico Zagreb, je v prilogi III (rubrika dodatne navedbe upravičenca) navedel, da se iz razloga, ker na obrazcu, katerega je imel, ni bilo vse predstavljeno v pisni obliki, sedaj s tem obrazcem obrača še na Zagreb, ter dodal, da naj se naslovnik obvezno sklicuje na opravilno številko 004-9022/2015 (kar je opravilna številka upravne zadeve tožene stranke, navedena v pozivu tožene stranke tožniku z dne 16. 3. 2016). V zahtevi, naslovljeni na toženo stranko, je tožnik v prilogi III (rubrika dodatne navedbe upravičenca) navedel, da iz razloga, ker na obrazcu, katerega je imel, ni bilo vse predstavljeno v pisni obliki, ponovno pošilja dopolnjen obrazec v upanju, da je popoln s predloženo dokumentacijo o nasledstvu, saj se je obrnil tudi na Zagreb. Tožena stranka je nato dne 4. 1. 2017 izdala odločbo, s katero je tožnikovo zahtevo za verifikacijo zavrnila.

9. V ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča I U 181/2017-14 z dne 20. 1. 2020 je tožena stranka v skladu z navodilom sodišča tožnika seznanila z dejstvom, da jo je Banka obvestila, da tožnik pri njih ni zaprosil za evidentiranje pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ga pozvala, da poda izjavo o teh dejstvih. Tožnik je v dopisu, ki ga je toženi stranki poslal dne 2. 4. 2020, navedel, da je poslal dopis v Zagreb, od tam pa so mu odgovorili, da so dokumentacijo posredovali v Ljubljano. Dopisu ni priložil nobenega dokazila o pošiljanju, temveč je toženi stranki ponovno predložil kopijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklep sodišča v C., da se zapuščinski postopek po pokojni A.A. ne bo opravil, ter kopijo svoje osebne izkaznice. Tožnikov dopis ne vsebuje nobene navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se trditev, da je poslal dopis v Zagreb, nanaša na karkoli drugega kot zahtevo za verifikacijo, ki jo je dne 5. 4. 2016 poslal Glavni podružnici Zagreb (ki se nahaja v upravnem spisu, ker jo je Glavna podružnica Zagreb posredovala toženi stranki). Tožbene navedbe, da je tudi dne 30. 11. 2015 poslal pogodbo o preživljanju tako na naslov tožene stranke, kot tudi na naslov Glavne podružnice Sarajevo, posledično predstavljajo tožbeno novoto, ki je, ker tožnik ne pojasni, zakaj tega dejstva ni mogel navesti že v upravnem postopku, glede na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedovoljena.

10. Tožnik navaja še, da je imel v Republiki Sloveniji pooblaščenca, odvetnika B.B., ki je dne 5. 2. 2020 toženi stranki tudi poslal pooblastilo. Kljub temu je tožena stranka poziv z dne 10. 3. 2020 poslala neposredno tožniku, kar naj bi predstavljalo kršitev pravil postopka. Te navedbe so neutemeljene. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je odvetnik B.B. dne 5. 2. 2020 na toženo stranko naslovil poziv na povračilo stroškov po sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 181/2017 z dne 20. 1. 2020, v katerem je navedel, da piše po pooblastilu tožnika in da na podlagi navedene sodbe toženo stranko poziva, da znesek stroškov postopka do 10. 2. 2020 nakaže na njegov fiduciarni račun. Pozivu je priložil tudi pooblastilo z dne 25. 1. 2017. Iz poziva, ki ga je odvetnik B.B. toženi stranki poslal dne 5. 2. 2020, izhaja, da je pooblastilo predloženo z namenom, da tožena stranka odvetniku nakaže stroške, ki so bili tožniku dosojeni s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 181/2017. Vsebina pooblastila je sicer zelo široka (dano je za postopke pred sodišči in drugimi državnimi organi, v zadevah pred pravnimi osebami, ustanovami, zavodi, civilnimi pravnimi in fizičnimi osebami, za sklepanje poravnav itd.), vendar pa iz poziva, kateremu je bilo pooblastilo priloženo, izhaja zgolj namen sprejema stroškov za tožnika. Tožena stranka je tako ravnala pravilno, ko je poziv z dne 10. 3. 2020 vročila neposredno tožniku. Tožnik je sicer kasneje v postopku v lastnoročno napisanem odgovoru na poziv tožene stranke z dne 10. 3. 2020 navedel, da ga v tej zadevi zastopa odvetnik B.B., vendar pa to ne spremeni dejstva, da toženi stranki pred tem ni bilo predloženo pooblastilo, s katerim bi tožnik odvetnika pooblastil za zastopanje v tem upravnem postopku. Dne 6. 7. 2020 je odvetnik B. toženi stranki dostavil še pooblastilo tožnika, ki ga je tožnik podpisal dne 25. 1. 2017, odvetnik pa 3. 7. 2020. V spremnem dopisu je navedel, da pooblastilo pošilja skladno s pozivom tožene stranke in da se lahko tožena stranka, če potrebuje še kakšna dokazila ali potrdila, v tej zvezi obrne na naslov Odvetniške pisarne B.B. d.o.o. Iz tega dopisa izhaja, da je odvetnik pooblastilo predložil z namenom zastopanja tožnika v nadaljevanju upravnega postopka in da je torej tudi sam štel, da pred tem za zastopanje tožnika nasproti toženi stranki ni bil pooblaščen.

11. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je tožena stranka kršila pravilo, da mora stranki omogočiti komunikacijo v jeziku, ki ga ta razume, s tem, ko je s tožnikom, ki je hrvaški državljan in govori samo hrvaški jezik, komunicirala v slovenskem jeziku. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z uporabo jezika v prvem odstavku 62. člena določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Navedeno pomeni, da upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v hrvaški jezik), razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom. Glede na omenjeno je treba sedmi odstavek istega člena, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). V takem primeru mora organ opozoriti stranko na pravico spremljati potek postopka po tolmaču in ji to tudi zagotoviti. S tem se ji omogoči dajanje izjav v svojem jeziku, obenem pa spremljanje postopka, ki se izvaja v jeziku, ki ga sama ne razume. V obravnavani zadevi je komunikacija med toženo stranko in tožnikom potekala samo pisno, zato tožena stranka tožniku ni bila dolžna zagotoviti prevajanja v hrvaški jezik.

12. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka pravila postopka prekršila tudi s tem, ko tožnika v zvezi z relevantnimi dejstvi ni zaslišala, s čimer je kratila njegovo pravico do izjave v postopku. Tudi te navedbe so neutemeljene. ZUP v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba dati stranki pred izdajo upravne odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. ZUP ne določa, da se ta pravica lahko uresniči zgolj v obliki zaslišanja. Tožena stranka je tožnika dne 10. 3. 2020 pisno seznanila z vsemi dejstvi, na katere je oprla svojo odločbo in mu dala možnost, da se o tem izjavi, kar je tožnik tudi storil z dopisom z dne 30. 3. 2020. V dopisu ni predlagal svojega zaslišanja niti iz vsebine dopisa ne izhaja, da bi bilo treba določena dejstva dokazati z njegovo ustno izjavo, ker drugih dokazov ni dovolj (v smislu prvega odstavka 188. člena ZUP). Pravica do izjave je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj spornih dejstev, ki jih je navajal tožnik (da je dne 30. 11. 2015 pogodbo o dosmrtnem preživljanju poslal tudi na naslov Glavne podružnice Zagreb) sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.