Jedro

V obravnavanem primeru gre za odločanje o pravici do varstvenega dodatka. V teh primerih pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

Izrek

Upravno sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je na sodišče vložil tožbo zaradi pravice do varstvenega dodatka. Iz tožbe smiselno izhaja, da mu je bila izdana odločba, ki se nanaša na varstveni dodatek, s katero se ne strinja in zaradi česar vlaga tožbo v upravnem sporu.

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Kot je razvidno iz tožbe in njenih prilog, vlaga tožnik v predmetnem upravnem sporu tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa v zvezi z njegovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje, ki se nanaša na varstveni dodatek.

Glede pravice do socialnih prejemkov je v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) v 7. členu v točki 5.b prvega odstavka izrecno določeno, da je socialno sodišče pristojno za odločanje o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Kot izhaja iz tožnikovih navedb gre v konkretni zadevi prav za tak primer. Zato je za sodno odločanje glede teh vprašanj stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (5.b točka prvega odstavka 7. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 12. člena ZDSS-1).

Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, za kar gre v konkretnem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, se je to sodišče, na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.