Jedro

Za vročitev velja v primerih, ko ne gre za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank po 268. členu ZPP, stranka pa ima pooblaščenca, specialna določba 138. člena ZPP. Zato z vročitvijo vabila pooblaščencu sodišče tožniku ni vzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, in s tem torej ni storilo kršitve po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Če je eden od prejšnjih zakoncev med trajanjem nepravdnega postopka sklenil kupoprodajno pogodbo po SZ, pogodba zato še ni nična. Njena veljavnost je bila v času sklenitve odvisna od tega, ali bo tisti, ki je stanovanje kupil, postal oziroma ostal imetnik stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z dne 4.3.1992 neveljavna in brez pravnega učinka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP tožnik. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa, da to sodbo spremeni, tožbenemu zahtevku ugodi in obema tožencema naloži povrnitev njegovih pravdnih stroškov. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo vročiti vabilo na glavno obravnavo tudi tožniku. Nadalje trdi, da v tem postopku prva tožena stranka ni pasivno legitimirana in se pri tem sklicuje na odločbo ustavnega sodišča, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 22/94. Trdi, da bi pogodbo z drugo toženo stranko lahko sklenilo le Mesto Ljubljana in ne Občina Vič Rudnik. Sporna pogodba je zato nična tudi iz teh razlogov. Nadalje še trdi, da je nasprotje med prvo in drugostopno sodbo v ugotovitvi, ali je bil tožnik v času uveljavitve stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice ali ne. Trdi, da je bil on imetnik stanovanjske pravice in da je samo to za odločitev v tej pravdni zadevi odločilno. Tožena stranka bi smela skleniti pogodbo le z njim, saj dejstvo, da je bila druga tožena stranka pozneje s sklepom določena za imetnico pravice do uporabe stanovanja, na odločitev ne more vplivati. Vprašanja, kdo bi in s kom ter pod kakšnimi pogoji bi lahko naknadno sklenil pravno veljavno pogodbo za sporno stanovanje, ne sodijo v to pravdo.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje nista storili očitanih kršitev ZPP.

Tožnik zmotno trdi, da bi mu sodišče moralo vročiti vabilo za glavno obravnavo osebno. Tako kot je že ugotovilo sodišče druge stopnje, je bila vročitev vabila tožnikovemu pooblaščencu v skladu s 138. členom ZPP. Določbe, na katere se tožnik v reviziji sklicuje, ne urejajo načina vročanja vabil. ZPP sicer govori o vabilu stranki na narok, ne pa o osebni vročitvi vabila. Za vročitev velja v primerih, ko ne gre za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank po 268. členu ZPP, stranka pa ima pooblaščenca, specialna določba 138. člena ZPP. Zato z vročitvijo vabila pooblaščencu sodišče tožniku ni vzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, in s tem torej ni storilo kršitve po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato ta tožnikov pritožbeni ugovor utemeljeno zavrnilo.

Sodišči druge in prve stopnje tudi nista storili kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Dejansko stanje med pravdnima strankama glede časa, ko je bila sklenjena sporna kupoprodajna pogodba, ni sporno. Zato je presoja, ali je bila pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki, veljavna ali ne, materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje. Ugotovitve na prvi in drugi stopnji o tem, ali so v času uveljavitve stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) obstajali pogoji za prodajo stanovanja drugi toženi stranki, so med seboj skladne. Obe sodišči sta ugotovili, da sta bila tedaj oba prejšnja zakonca potencialna imetnika stanovanjske pravice in zaradi tega tudi potencialna upravičenca do nakupa tega stanovanja. Zato v času trajanja nepravdnega postopka, v katerem je sodišče ugotavljalo, kateri zakonec bo postal ali ostal imetnik stanovanjske pravice, nobeden od razvezanih zakoncev ne bi smel skleniti kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje. Tako tudi tožnik ne, pa čeprav se je pogodba o dodelitvi stanovanja glasila nanj. Njegova pravica je postala negotova vsaj od tistega trenutka dalje, ko je druga toženka vložila predlog za določitev imetnice stanovanjske pravice. Ta negotovost je obstajala tudi v času uveljavitve SZ, ker nepravdni postopek tedaj še ni bil končan.

Toda, če je eden od prejšnjih zakoncev med trajanjem nepravdnega postopka sklenil kupoprodajno pogodbo po SZ, pogodba zato še ni nična. Njena veljavnost je bila v času sklenitve odvisna od tega, ali bo tisti, ki je stanovanje kupil, postal oziroma ostal imetnik stanovanjske pravice. Med sojenjem na prvi stopnji je bila s pravnomočnim sklepom nepravdnega sodišča za prejšnjo imetnico stanovanjske pravice (pravice do uporabe stanovanja) določena druga toženka. Če pa je tako, tožnik neupravičeno zahteva razveljavitev pogodbe, ki sta jo sklenili toženi stranki. S tem, ko je druga tožena stranka pridobila navedeni status (glede na razmerja, ki so med razvezanima zakoncema obstajala že pred in ob uveljavitvi SZ), je sporna pogodba postala veljavna, in sicer veljavna z učinki od sklenitve pogodbe dalje (ex tunc). Pravni položaj, ki je s tem nastal, je bil podoben pravnemu položaju, ki ga ureja 2. odstavek 74. člena zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožnik v reviziji kot novoto navaja odločbo ustavnega sodišča glede lastninske pravice posebne družbenopolitične skupnosti na stanovanjih iz stanovanjskega sklada solidarnostnih stanovanj. Med pravdnima strankama med postopkom na prvi in drugi stopnji ni bilo sporno, kdo je lastnik spornega stanovanja, iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da je sporno stanovanje solidarnostno stanovanje. Ne gre prezreti, da je tožnik vložil tožbo proti prvi toženi stranki in da je nanjo naslovil tudi svojo zahtevo za odkup stanovanja po privatizacijskih določbah SZ. Novote pa v revizijskem postopku niso več dovoljene (387. člen ZPP).

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo tudi nobene druge kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).