Jedro

Na podlagi sporazuma o tem, da lahko tožnik pusti napravo pri tožencu oziroma jo tam shrani (torej tožnik sam) in to na sicer nevarovanem mestu zunaj ograje, ni mogoče zanesljivo sklepati, da je bila molče sklenjena shranjevalna pogodba.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 303.537,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1999 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo zavrnilni del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo, tako da je izdalo vmesno sodbo (pod II./1. izreka svoje odločbe) in z njo ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožeči stranki za škodo, ki je nastala na kontejnerski pnevmatski napravi K„ssbohrer (s takšno odločitvijo je pritožbo zavrnilo ne pa ji ugodilo); v celoti pa razveljavilo ugodeni del prvostopne sodbe in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje, dognano na prvi stopnji, je sprejelo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Pravna presoja takšnega dejanskega stanja pa pokaže, da je šlo za ustno sklenjeno shranjevalno pogodbo, ki jo je tožena stranka prekršila, s tem da od tožnika, ko je imela akcijo čiščenja, ni zahtevala, naj odstrani shranjeni predmet. Ker je le-tega odpeljala na odpad, odškodninsko odgovarja tožniku. Ta ni soprispeval k nastanku škode.

Tožena stranka izpodbija to vmesno sodbo z revizijo. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da vodja delavnice ne more sklepati pogodb v imenu podjetja in že zato ni šlo za pogodbo. Naprava se je nahajala zunaj ograjenega prostora in tako je bila dostopna kadarkoli in komurkoli. Tožena stranka je tja odlagala odpadni material. Tudi zato je zgrešeno sklepanje o shranjevalni pogodbi. Naprava ni nikoli delovala in tožena stranka je nanjo gledala kot na odpadni material, res pa jo je pustila ležati med njim tri leta. Če bi bila sklenjena shranjevalna pogodba, bi bilo poskrbljeno za varnost in nedotakljivost shranjenega predmeta in seveda zahtevano tudi plačilo.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sporno glede na odločitvi nižjih sodišč in stališče revizije je, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi sklenjene shranjevalne pogodbe (stališče druge stopnje) oziroma zaradi odgovornosti tožene stranke za ravnanje svojih delavcev (stališče prve stopnje) ali pa odškodninske odgovornosti sploh ni. V obravnavanem primeru rešitev prve dileme o (ne)poslovni odškodninski odgovornosti z vidika postavljenega odškodninskega zahtevka niti ni odločilna, potrebna pa je ne le zaradi različnih stališč prvo in drugostopenjskega sodišča marveč tudi zaradi same odločitve, ali je odškodninska odgovornost sploh podana ali ne.

Hrambo in tako tudi shranjevalno pogodbo ureja zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jo opredeli v prvem odstavku 712. člena tako: S shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval. Smoter te pogodbe je shranjevanje stvari (prvi odstavek 714. člena ZOR) in pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o tem namenu pogodbe. Ob dejanski ugotovitvi, ki jo sprejema instančno sodišče, da je tožnik pustil svojo napravo (sam se je zaslišan kot stranka izrazil: dogovoril sem se, da shranim nadgradnjo tovornjaka izven ograje; vprašal sem le, če jo lahko shranim; glede čuvanja te naprave se nisem dogovarjal) na prostoru tožene stranke, pač ni mogoče sklepati, da sta se tožnik in delavec tožene stranke sporazumela, da bo slednja hranila, varovala tožnikovo napravo. Res se lahko volja za sklenitev pogodbe izrazi tudi z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem in ne samo z besedami (prvi odstavek 28. člena ZOR). Vendar mora biti to "drugačno ravnanje" takšno, da se da zanesljivo sklepati, da obstaja volja določene vsebine. Ko je tožnik vprašal, ali lahko pusti odmontirano napravo pri toženi stranki oziroma jo tam shrani (torej on sam) in to na sicer nevarovanem mestu zunaj ograje in je bil dogovor le o tem, da lahko pusti napravo pri toženi stranki, pač ni mogoče sklepati, kaj šele zanesljivo, da je bil molče sklenjen dogovor o tem, da bo tožena stranka varovala tožnikov predmet. Pravno zmotno je torej sklepanje pritožbenega sodišča, da iz ugotovljenih okoliščin sledi, da gre za vse elemente shranjevalne pogodbe, torej tudi za sporazum o shranjevanju in temu sledeč za poslovno odškodninsko odgovornost. Reviziji torej velja pritrditi, da ni šlo za shranjevalno pogodbo in da je bilo v tem pogledu materialno pravo nepravilno uporabljeno - ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne gre le za neposlovno odškodninsko odgovornost marveč tudi poslovno.

Res revizija posebej ne napada stališča pritožbenega sodišča o tem, da ni podana tožnikova soodgovornost in v zvezi s tem tudi ne stališča prvostopnega sodišča o neposlovni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse dejanske ugotovitve, pomembne za presojo, ali je šlo za poslovno ali neposlovno odškodninsko odgovornost. Zato je moralo revizijsko sodišče ob uradnem preizkusu uporabe materialnega prava (386. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP) spričo stališča tožene stranke, da je pripravljena plačati le toliko, kot je iztržila za staro železo (dopušča torej, da bi bil utemeljen le obogatitveni zahtevek), odgovoriti na vprašanje, ali gre za njeno neposlovno odškodninsko odgovornost. Odgovor je pritrdilen. Tožena stranka sama priznava v reviziji, da je tožniku dovolila, da pusti pri njej svojo napravo in da je pustila napravo ležati na prostoru za odpadni material tri leta. Ugotovljeno je bilo nadalje, kar med strankama tudi ni sporno, da se je tožena stranka odločila za očiščevalno akcijo; da je njen delavec odredil, da naprave ne smejo odpeljati na odpad, ker je tožnikova; da pa na dan odvoza, čeprav je opazil, da je bila že naložena, ni poskrbel, da je ne bi odpeljali. Ob takšnem stanju stvari tožena stranka ni dokazala, da bi njen delavec ravnal skrbno kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR), kaj šele kot dober strokovnjak (drugi odstavek tega člena), zaradi česar je podana njena odgovornost za škodo, ki jo je povzročil njen delavec v zvezi z delom (prvi odstavek 170. člena ZOR). Po drugi strani pa tožniku ni mogoče pripisati sokrivde oziroma soodgovornosti, saj tožena stranka niti ne trdi, da bi dala tožniku rok, do katerega mora napravo odpeljati, in da bi ga ob tem opozorila, da bo napravo odpeljala v razrez.

Kljub delno nepravilni pravni presoji pritožbenega sodišča je odločitev v izreku na drugi stopnji izdane vmesne sodbe pravilna, revizija glede tega pravnega vprašanja pa neutemeljena. Sodišče jo je moralo zato zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstevek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).