Jedro

Zastaranje za gotovo sukcesivno bodočo škodo po 352. členu OZ teče od tedaj, ko oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, pri čemer se zastaranje pretrga s pripoznavo dolga, tudi s posredno pripoznavo, torej tako, da dolžnik kaj plača na račun dolga.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg prisojenega zneska plačati še 1.293,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009, odločitev o pravdnih stroških pa se spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg prisojenega zneska povrniti še 1.747,62 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka dalje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 284,69 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 481,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009 in 6.681,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009 ter 259,18 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek (to je glede zahtevka na plačilo 1.293,30 EUR potnih stroškov) je sodišče zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožnica kljub sklenjeni poravnavi z 18. 7. 2007 upravičena do dodatne odškodnine. Opozarja, da je v poravnavi izrecno zapisano, da bodo s plačilom v poravnavi navedenega zneska zavarovalnica in odgovorne osebe proste vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka v razmerju do oškodovanca. Ta določba poravnave je povsem jasna in ni terjala nobene razlage sodišča. Če sodišče ne bi sledilo takšni razlagi, pa pritožnica meni, da je odvetničin pristavek, da poravnava zajema vso izgubo na zaslužku do vključno junija 2007 ter potne stroške in očala, treba razlagati tako, da je le škoda iz naslova izgube na zaslužku časovno omejena, ostala (potni stroški) pa ni, torej je v celoti zajeta s poravnavo, sklenjeno 18. 7. 2007. Če tudi ta pritožbena teza ne vzdrži, pa pritožnica meni, da je zastaral tožbeni zahtevek v celoti, izvedenci so potrdili, da do nove škode ni prišlo, meni, da škoda, ki se izraža kot poslabšanje duševnega stanja, ni v celoti posledica prometne nesreče in da gre tudi le za posredno posledico prometne nezgode. Poleg tega pa se je tožničino zdravstveno stanje stabiliziralo že pred vložitvijo prvega odškodninskega zahtevka z 10. 7. 2006, tožnici je bilo že v juliju 2007 znano, da zaradi posledic prometne nesreče svojega dela ne more več opravljati, zato je tožbeni zahtevek zastaral. 4. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe oz. njeno spremembo tako, da ji je tožena stranka dolžna plačati še 1.293,33 EUR. Pojasnjuje, da je njeno zdravljenje, ki je bilo posledica poškodbe, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, potekalo tudi od leta 2007 do 2009. Premoženjska škoda ji je nastala šele takrat in ne že v letu 2006, gre torej za nadaljnjo škodo, katere prvi del je tožnica uveljavljala že pred vložitvijo tožbe v tej zadevi.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo da sta pravdni stranki zaradi posledic škodnega dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec tožene stranke, sklenili tri poravnave. Za odločitev v tej zadevi je odločilna poravnava z 18. 7. 2007, v kateri je zapisano, da zajema izgubo na zaslužku do vključno junija 2007 ter potne stroške in očala (torej del premoženjske škode - stroškov v zvezi z zdravljenjem in izgube na zaslužku).

Res je v poravnavi tudi zapis, da je „s plačilom zgoraj navedenega zneska zavarovalnica prosta vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka v razmerju do oškodovanca“ (ki je sam po sebi jasen). Vendar pa tega formularnega (kot utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje) zapisa ni mogoče razlagati brez v prejšnjem odstavku povzetega pripisa, ki povzroči, da besedilo poravnave terja razlago o tem, katera škoda je z izplačilom zajeta v smislu 2. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaključek sodišča prve stopnje, da je pomemben konkreten in individualen zapis v opombi, ki je derogiral tipsko besedilo poravnave, je v skladu z določbama 2. odstavka 82. člena in 83. člena OZ pravilen.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožnici ne nasprotujeta, izhaja, da je škoda, ki jo v tej zadevi uveljavlja tožnica, tako imenovana gotova bodoča škoda, natančneje povedano gotova sukcesivna bodoča škoda, torej škoda, za katero je (bilo ob uveljavljanju prvega zahtevka oz. ob sklenitvi poravnave) gotovo, da bo nastajala tudi v bodočnosti (1). Takšna škoda se v skladu z določbo 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uveljavlja v obliki denarne rente. Zastaranje zahtevka za takšno škodo pa po 352. členu OZ teče od tedaj, ko oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, torej ko izve za obseg in storilca oziroma od tedaj, ko je škoda določljiva. Terjatev zastara v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve (2). Vendar pa se zastaranje pretrga s pripoznavo dolga (364. člen OZ), tudi s posredno pripoznavo, torej tako, da dolžnik kaj plača na račun dolga. Poravnava z 18. 7. 2007, s katero je tožena stranka tožeči stranki plačala del premoženjske škode - stroške v zvezi z zdravljenjem (po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je plačala potne stroške za preglede in terapije v septembru ter oktobru 2006 in stroške očal) in izgubo na zaslužku do junija 2007, je pretrgala zastaranje. Zastaralni rok od sklenitve poravnave do vložitve obravnavane tožbe (18. 5. 2010) pa ni potekel. To velja za vse v tem postopku uveljavljane terjatve, saj vsa škoda predstavlja škodo, ki je bila z vidika poravnave, sklenjene 18. 7. 2007, gotova skucesivna bodoča škoda.

9. Teze, da škoda, ki je posledica poslabšanja duševnega stanja, ni v celoti posledica prometne nesreče, sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Pritožnica pa jo v pritožbi načenja le z dejansko navedbo, da je poslabšano duševno funkcioniranje treba pripisati izgubi bližnjih in prilagajanju na delovnem mestu, torej ne samo škodnemu dogodku, za katerega odgovarja. Situacija, ko sodišče nehote prezre neko pravno pomembno trditev pravdne stranke, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (3), na katero pa višje sodišče pazi le, če jo pritožnik uveljavlja. Pritožnica takšne kršitve niti formalno niti vsebinsko ne uveljavlja, saj ne navede, da bi zgoraj povzete trditve, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, podala v postopku pred sodiščem prve stopnje in kdaj naj bi jih podala ter da jih je sodišče prve stopnje spregledalo. Da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje prezrlo trditev tožene stranke s kršitvijo iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, torej pritožnica niti ne uveljavlja.

Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je praviloma posledica zmotne uporabe materialnega prava (ko sodišče trditve zavestno prezre, ker meni da niso pravno odločilne), vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj ne gre za primer, ko se sodišče prve stopnje do trditev ne bi opredelilo, ker bi ob odločanju nepravilno izbralo pravno normo. Pritožnica tudi tega ne trdi.

Pritožbeno povzemanje izvedenskega mnenja je torej pravno neučinkovito, saj ne predstavlja uveljavljanja nobenega od pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP.

10. Izkaže torej se, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka potrdilo.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugotovilo, da je del odškodnine iz naslova potnih stroškov zastaral, ker ni uporabilo določbe 364. člena OZ, ki bi jo moralo uporabiti. Višje sodišče je zato pritožbi tožene stranke na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v delu, v katerem ga je sodišče prve stopnje zavrnilo.

11. Po spremembi sodbe je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v celoti. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške. Odmeri pravdnih stroškov, obrazloženi v 11. točki izpodbijane sodbe, nobena od pravdnih strank ne nasprotuje, tako je višje sodišče na podlagi te odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.006,80 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (oz. poleg prisojenega zneska še 1.747,62 EUR), poleg tega pa tudi stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo 110,40 EUR nagrade za redno pravno sredstvo, povišane za DDV ter sodno takso za pritožbo.

(1) Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 671/2007 s 25. 11. 2010. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2010 s 5. 9. 2013. (3) Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009, str. 327.