Jedro

O zahtevku tožnika za podaljšanje dodatne radijske frekvence na lokaciji B. v izpodbijani odločbi ni bilo odločeno. Upravni akt, ki ga tožnik s tožbo izpodbija, zavrnitev zahtevka za podaljšanje veljavnosti dodatne radijske frekvence na lokaciji B., ne obstoji, zato tožnik s tožbo zahteva odpravo neobstoječega akta. Neobstoječ upravni akt pa očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, zato je sodišče njegovo tožbo zavrglo.

Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo za tožbo ugotovljeno, da ni dovoljena, posledično niso podane procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato v skladu z isto določbo, 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku dodelila – podaljšala centralno frekvenco … MHz na lokaciji A. V obrazložitvi je navedla razloge za zavrnitev dodelitve dodatne izohrone frekvence … MHz na oddajni lokaciji B., vendar v izreku odločbe o tej ni odločila.

Tožnik s tožbo zahteva odpravo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v delu, v katerem je toženka zavrnila njegov zahtevek za podaljšanje veljavnosti dodatne radijske frekvence … MHz na lokaciji B. za čas veljavnosti od 1. 10. 2014 do 22. 7. 2024. Navaja razloge za nezakonitost zavrnitve. Hkrati s tožbo pa je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Toženka v odgovoru na tožbo in na začasno odredbo predlaga njuno zavrnitev, procesne predpostavke tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe pa zanjo niso sporne.

Sodišče je o predlogu za izdano začasno odredbo že odločalo s sklepom, I U 1775/2014 z dne 18. 11. 2014, in predlog zavrnilo, ker pogoji za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso bili izpolnjeni.

Vrhovno sodišče je s sklepom, I Up 375/2014 z dne 18. 12. 2014, sklep upravnega sodišča razveljavilo in napotilo sodišče, da v ponovnem postopku pred odločanjem o začasni odredbi presodi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Sodišče je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjega razloga: K točki I: Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je tožnik 25. 3. 2014 na podlagi določb 54. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) podal zahtevo za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 893052 z dne 6. 12. 2010, s katero sta mu bili v izreku odločbe dodeljeni centralna frekvenca … MHz na lokaciji A. in dodatna radijska frekvenca … MHz na lokaciji B., za čas od 6. 12. 2010 do 21. 7. 2014. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku dodeljena oziroma podaljšana samo centralna frekvenca … MHz na lokaciji A.. Ni sporno, da pa je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tudi razloge za zavrnitev dodeljene dodatne izohrone frekvence … MHz na oddajni lokaciji B., vendar pa v izreku odločbe o njej ni odločila.

V postopkih izdaje odločb o dodelitvi radijskih frekvenc se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na podlagi prvega odstavka 33. člena v povezavi s petim odstavkom 54. člena ZEKom-1. Toženka je bila torej v obravnavani zadevi dolžna, da na podlagi določbe prvega odstavka 213. člena ZUP v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. O zahtevku tožnika o podaljšanju dodatne radijske frekvence … MHz na lokaciji B. v izpodbijani odločbi ni bilo odločeno. Upravni akt, ki ga tožnik s tožbo izpodbija, zavrnitev zahtevka za podaljšanje veljavnosti dodatne radijske frekvence … MHz na lokaciji B., ne obstoji, zato tožnik s tožbo zahteva odpravo neobstoječega akta. Neobstoječ upravni akt pa očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, zato je sodišče, skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, njegovo tožbo zavrglo.

Glede na postavljen zahtevek z dne 25. 3. 2004 toženka ni odločila o celotnem predmetu postopka in vseh zahtevkih (213. člen ZUP), zato ima tožnik podlago v določbi 220. člena ZUP, da od toženke zahteva, da odloči o dodatni radijski frekvenci. Izdana dopolnilna odločba pa bo lahko predmet vsebinskega izpodbijanja v upravnem sporu (v primeru zavrnitve podaljšanja sporne frekvence).

K točki II: Iz vsebine določbe 32. člena ZUS-1 izhaja, da je procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo za tožbo ugotovljeno, da ni dovoljena, posledično niso podane procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato v skladu z isto določbo, 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K točki III: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.