Jedro

Borzno posredniška hiša objektivno odgovarja za unovčenje delnic. Zastaranje začne teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in ne takrat, ko bi lahko izvedel za škodo.

Izrek

1. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in v točki A in B I/1 in 2 in točki III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tretjetožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Prvotožnik in drugotožnica sama trpita stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeni stroški tretjetožnika in drugotožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe ter odločilo, da je prvotožena stranka dolžna prenesti na ime I. A. in na ime V. A. vsakemu 225 (450) delnic, glasečih na ime L. K. pri KDD Ljubljana in plačati navedenima tožnikoma dividende za 450 delnic, za leto 1999 247,87 EUR, ter 281,67 EUR, 356,78 EUR, 422,51 EUR in 460,06 EUR, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi od vsakoletnih zapadlosti. V presežku je tožbeni zahtevek prvih dveh tožnikov zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek tretjetožnika R. A. zoper drugotoženo stranko, s katerim je zahteval od slednje 169 delnic L. K. in plačilo dividend za leta 1999, 2000 in 2001 od navedenega števila delnic L. K. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna povrniti prvo in drugotožniku 3.189,82 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Slednja dva pa drugotoženi stranki 520,71 EUR pravdnih stroškov prav tako z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek R. A. (točka II izreka) se slednji pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tretjetožnik navaja, da je odločitev, da je njegov zahtevek zastaran, napačna. Sodišče prve stopnje je spregledalo dopis L. K. prvotožniku v zvezi z vprašanji dividend in v zvezi s tem povezane odtujitve delnic za vse tri tožnike z dne 23.3.2000 in tretjetožnik do takrat ni mogel izvedeti za usodo svojih delnic, ki jih je E. Ž. prodala preko drugotožene stranke. Objektivni zastaralni rok je potekel 30.9.2002, saj je bila prodaja opravljena 30.9.1997. Za začetek subjektivnega roka pa je pomembno, kdaj tožnik zve za dejanje in storilca in ne kaj bi tretjetožnik lahko storil in kdaj bi lahko zvedel ali karkoli sklepal. Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi prvotožena stranka navaja, da je nedopustna sprememba tožbe, saj jo je tožeča stranka vložila šele po štirih letih in je tak zahtevek zastaran ter bi moralo sodišče odločiti po prvotno postavljenem zahtevku. Nadalje prvotožena stranka navaja, da je evidentno, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj je sodišče prve stopnje iz nepojasnjenih razlogov enačilo prvotoženo stranko s samostojnim podjetnikom I. Š., ki sploh ni stranka v tem postopku. Takšni zaključki so v nasprotju z predloženimi listinami in izpovedbami zaslišanih prič. E. Ž., ki je tožnikom ukradla sporne delnice, ni bila zaposlena pri prvotoženi stranki. Prva dva tožnika bi lahko svoje zahtevke uveljavljala le od storilke kaznivega dejanja. Zaključki sodišča o potrebnosti pooblastil so brez osnove in brezpredmetni za odločitev. Prvotoženi stranki so bili predloženi vsi potrebni dokumenti prvotožnika in drugotožnice in je prvotožena stranka s tedaj veljavnimi zakonskimi zahtevami ter potrebno skrbnostjo izvršila prejeto naročilo in nakazala prejeto kupnino skladno z nalogom in v njenem ravnanju ni protipravnosti. Za ravnanje tretjega pa prvotožena stranka ne odgovarja. Prvotožnik in drugotožnica sta imela možnost dobiti povrnitev škode v kazenskem postopku in E. Ž. jima je ves čas ponujala povrnitev škode, pa tega nista sprejela oziroma izkoristila. Zahtevek prvih dveh tožnikov je šikanozen in ne bi smel reševati pravnega varstva, kršeno pa je tudi osnovno načelo odškodninskega prava, da mora vsakdo skrbeti, da je škoda čim manjša. Prva dva tožnika in drutožena stranka so odgovorili na pritožbo in predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo prvotožene stranke in tretjetožnika in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba prvotožene stranke je neutemeljena, pritožba tretjetožnika pa utemeljena.

O pritožbi prvotožene stranke: Po določbi prvega odstavka 33. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP, Uradni list RS, št. 23/99) član klirinško depotne družbe objektivno odgovarja imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register, za škodo, ki mu jo povzroči z opustitvijo vnosa oziroma z nepravilnim vnosom naloga. Odgovornosti je prost, če dokaže, da je vzrok za opustitev vnosa ali za nepravilen vnos naloga dogodek, ki je bil zunaj njegovega poslovanja in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (drugi odstavek člena 33 ZNVP) ali če dokaže, da je vzrok za opustitev vnosa oziroma za nepravilen vnos naloga ravnanje imetnika ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (tretji odstavek člena 33 ZNVP). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v povezavi s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr.št. K 127/2002 izhaja, da je E. Ž. v poslovalnici prvotožene stranke, kjer je bila zaposlena kot oseba za sprejem dokumentacije v zvezi s prodajo delnic brez pooblastila in dovoljenja prvih dveh tožnikov pripravila vso dokumentacijo za prodajo njunih delnic ter to dokumentacijo posredovala prvotoženi stranki, ki je opravila prodajo teh delnic. Da je E. Ž. opravljala posle za toženo stranko kaže tudi obrazec spornega pooblastila za prodajo delnic. Po povedanem se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti, saj ne gre za ravnanje tretje osebe, saj je E. Ž. delala v njeno korist, kakor izhaja tudi iz smiselnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Če ne bi bilo specialnih določb o objektivni odgovornosti bi prvotožena stranka odgovarjala tudi po splošnih določbah o odgovornosti delodajalca (člen 170 ZOR). Drugih razlogov, ki bi izključevali njeno odgovornost pa prvotožena stranka ni zatrjevala. Za odločanje v tej zadevi ni pomembno, kje in pri komu je bila zaposlena E. Ž. ob ugotovitvi, da je delala v imenu in korist prvotožene stranke, tako da je neutemeljen ugovor prvotožene stranke, da ni pasivno legitimirana in neutemeljen očitek v pritožbi, da je sodišče prve stopnje enačilo prvotoženo stranko s samostojnim podjetnikom I. Š. Za razbremenitev njene odgovornosti tudi ni pomembno, da E. Ž. ni bila nikoli zaposlena pri prvotoženi stranki kot slednja neutemeljeno trdi v pritožbi. Napačen povzetek odgovora na tožbo v izpodbijani sodbi, da je prvotoženka v odgovoru na tožbo napisala, da je bila E. Ž. "njena uslužbenka" ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Res je kot utemeljeno očita pritožba prvotožene stranke, da se je sodišče prve stopnje povsem odveč ukvarjalo, ali je šlo v konkretnem primeru za pooblastilo za prodajo in z okoliščinami v zvezi s tem, kakšno bi moralo biti pooblastilo in kakšno bi moralo biti ravnanje prvotožene stranke v zvezi s tem, ko pa je šlo v konkretnem primeru za direktno prodajo. Vendar to kot že omenjeno v ničemer ne vpliva na razbremenitev odgovornosti prvotožene stranke. Neutemeljena je glede na obrazloženo nadaljnja trditev, da ni bila v nikakršnem razmerju z E. Ž. A., ko pa, kot že omenjeno izhaja, da je za prvotoženo stranko opravljala posle v zvezi s prodajo delnic. Neuveljavljanje premoženjskega pravnega zahtevka v kazenskem postopku s strani prvih dveh tožnikov ne pomeni razbremenitve odgovornosti prvotožene stranke in tudi ne gre za "šikanozen" zahtevek, ki ne bi smel uživati pravnega varstva kot trdi pritožba. Neutemeljena je tudi pritožba zoper dovoljeno spremembo tožbe iz razlogov, ki jih je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje z uporabo člena 184 ZPP zaradi smotrnosti. Tožeča stranka je zahtevala pravno varstvo z vložitvijo tožbe, s spremembo tožbe ni postavila drugega, temveč preoblikovala zahtevek na isti in dejanski pravni podlagi tako, da njen zahtevek ne more biti zastaran kot zmotno meni pritožba. Glede na navedeno je bilo pritožbo prvotožene stranke zavrniti in v obsodilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških (II. točka 1 in 2 in III. izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O pritožbi tretjetožnika: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zaradi zastaranja, ker naj bi tretjetožnik lahko zvedel za škodo v letu 1998. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek člena 376 ZOR). Za odločanje o ugovoru zastaranja ni pomembno, kdaj bi lahko oškodovanec zvedel za škodo temveč kdaj je zvedel zanjo. Ob tem, ko je bil tretjetožnik v tujini in je bil prvotožnik pooblaščen za upravljanje premoženja tretjetožnika in je bilo v zvezi z ugovorom zastaranja glede zahtevka prvotožnika ugotovljeno, da je začelo teči 23.3.2000, ko je za vse tri tožnike poslala L. K. obvestilo, da so delnice odtujene. Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče prve stopnje obravnavalo ugovor zastaranja drugače kot pri prvih dveh tožnikih, ob upoštevanju, da je tretjetožnik živel v tujini. Ker objektivni petletni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel, je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek zaradi zastaranja. Ker sodišče prve stopnje ostalih ugovorov drugotožene stranke ni obravnavalo, je bilo pritožbi tretjetožnika ugoditi in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka) razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 355 ZP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je tretjetožnik zvedel za škodo ob upoštevanju, da je živel v tujini. Če bo ugotovilo, da je za škodo zvedel takrat kot prva dva tožnika, je ugovor zastaranja neutemeljen in bo potrebno odločiti še o ostalih ugovorih drugotožene stranka, o katerih sodišče prve stopnje doslej ni odločalo.

Izrek o pritožbenih stroških tretjetožnika temelji na določbi člena 165/2 ZPP.

Prva dva tožnika z odgovorom na pritožbo prvotožene stranke nista v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in morata v posledici tega sama trpeti stroške, ki so jima nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 166 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.