Jedro

Soglasje pristojnih organov za legalizacijo nedovoljene gradnje mora obsegati vse posege v prostor, ki so nastali z gradnjo, ki je predmet legalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 3076/97-13 z dne 9.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče (II. točka izreka) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.11.1997, ki je zavrnila pritožbo obeh tožnikov zoper odločbo Upravne enote A. z dne 23.9.1996. S to odločbo je bila investitorici E.Č.R. odobrena lokacija za legalizacijo izvršene nadomestne gradnje stanovanjske hiše na parc. št. 259/1 in 3009/2 k.o. L., pod pogoji, določenimi v izreku dovoljenja.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se objekt, glede katerega je predlagana legalizacija, nahaja na lokaciji stare stanovanjske hiše in da napušči, balkon ter nadstrešek nad vhodom na južni strani objekta posegajo v zračni prostor javnega dobra-ceste do širine 1 m, na zahodni strani pa do širine 40 cm. V upravnih spisih ni podatkov o tem, na kateri višini se nahajajo posegi v zračni prostor. Lokacija se nahaja v tipu naselja AA3, kjer se posegi izvajajo v skladu z določili 5. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini A., na podlagi smernic za aktivno varovanje, ki jih predpiše Zavod za varstvo naravne in kulture dediščine. Gre za nadomestni stanovanjski objekt, za katerega v skladu z določbo 20. člena navedenega odloka ne veljajo določbe glede minimalnega odmika. Obravnavani objekt izpolnjuje tudi pogoje iz 21. člena navedenega odloka, ki se nanašajo na oblikovanje objekta, saj je nadomestni objekt po svoji izvedbi (višina, tloris, režim tipologije) ne izstopa od ostalih objektov. Investitor si je pridobil v postopku soglasje krajevne skupnosti za poseg objekta v zračni prostor javnega dobra - ceste in pozitivno mnenje cestno - prometnega inšpektorja. Vendar pa iz upravnega spisa ne izhaja, ali sporni napušč in balkon, bistveno vplivata na zmanjšanje prevoznosti ulice. Ker gre za poseg v javno dobro, ki sicer ni dopusten, bi moralo biti dejansko stanje natančneje ugotovljeno in pridobljeno natančno strokovno mnenje o vplivu poseganja v javno dobro in vpliv tega posega na prehodnost ceste. Gre za pomembno strokovno vprašanje, katerega bi morala tožena stranka razčistiti pred izdajo izpodbijane odločbe. Iz danih soglasij namreč ne izhaja natančno, v kakšni meri in kako bo sporni poseg v zračni prostor nad javnim dobrom vplival na samo uporabo javnega dobra. To so bistvene okoliščine, ki po presoji prvostopnega sodišča niso bile ugotovljene in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je naložilo toženi stranki, da v ponovnem postopku z ustreznimi dokazili ugotovi, kakšne bi bile posledice dovoljenega posega v zračni prostor javnega dobra za uporabo le tega, ali gre za poseg v samo substanco javnega dobra in ali prosti profil nad javnim dobrom zadostuje za neovirano uporabo javnega dobra ter ali so bila soglasja v zvezi s tem dana v skladu z zakonom. Sklepanje tožene stranke, da iz spisovnih podatkov izhaja, da obravnavani objekt s svojo izvedbo ne moti prehodnosti in prevoznosti vaške ulice, po presoji prvostopnega sodišča nima podlage v upravnih spisih. Na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, sodišče ni moglo rešiti spora, ker je bil glede ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja. Zato je prvostopno sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Pritožbo je vložila prizadeta stranka - investitorka, ki v njej navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna in nezakonita in zato uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o upravnem sporu (ZUS). Prvostopno sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu po 2. odstavku 72. člena ZUS, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave in je to vplivalo ali bi to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ni mogoče spregledati dejstva, da je bilo v tej zadevi že izdano gradbeno dovoljenje 13.3.1984 in da je na podlagi pravnomočne upravne odločbe porušila prejšnji objekt in zgradila nadomestno gradnjo. Prvostopenski organ, ki je izdal obravnavano lokacijsko dovoljenje, je raziskal vsa pravno relevantna dejstva, opravil ogled na kraju samem, ogled pa je opravil tudi pristojni inšpektor za ceste, mnenje pa je podala tudi krajevna skupnost. Vsi so skladno ugotovili, da obravnavani poseg v prostor izpolnjuje vse pogoje iz Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in pogoje iz ustreznega odloka, kar se nanaša tako na oblikovanje objekta, kot na njegove odmike, lego in podobno.

Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da nadomestni objekt po svoji izvedbi (višina, tloris, režim tipologije) ne izstopa od ostalih objektov. Tožena stranka je zato ugotovila, da je obravnavana lokacija v skladu s pogoji iz ustreznega prostorskega izvedbenega akta. Pridobljena so bila vsa soglasja, vključno s poprejšnjim sanitarnim soglasjem.

Cestni inšpektor, kot tudi krajevna skupnost in sanitarna inšpekcija so z ogledom ugotovili, da obravnavni objekt ni moteč in da s svojo izvedbo ne moti prehodnosti in prevoznosti vaške ulice. Zato ni utemeljena ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V kolikor bi res držale ugotovitve prvostopnega sodišča, bi moralo zato izvesti glavno obravnavo in na njej z neposredno izvedbo dokazov raziskati posamezne nejasnosti. Sodišče bi lahko opravilo ogled na kraju samem, kjer bi se prepričalo, da v spornem primeru sploh ne gre za ulico oziroma cesto, ampak za dvorišče pri stanovanjski hiši investitorke. To posebej velja za tisti predel, kjer se nahaja sporni podaljšek balkona in nadstrešek nad vhodnimi vrati, saj v tem delu sploh ne poteka trasa ceste. Od leta 1984 dalje, ko je bil nadomestni objekt postavljen, lahko tožeča stranka brez ovir opravlja vse vrste prevozov z osebnimi avtomobili, traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo. To je možno tudi sedaj, ko je tožeča stranka v spornom predelu na severu - zahodni strani stare stanovanjske hiše zložila lesene krajnike in drva. Ta namenoma postavljena ovira tožeči stranki in pritožnici otežuje možnost prevoza, saj je ovira nameščena na delu javne ceste.

V kolikor bi sodišče razpisalo glavno obravnavo, bi pritožnica lahko pojasnila celotno zadevo in s skicami in fotografijami, ki jih je sedaj priložila k pritožbi, dokazala, da balkon in nadstrešek ne predstavljata zatrjevane ovire, ki bi lahko vplivala na prevoznost ceste. Opustitev glavne obravnave je povzročila, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s čemer je bilo močno poseženo v njene pravice. Z opustitvijo glavne obravnave, kjer bi sodišče lahko samo ugotovilo sporna dejstva, je sodišče kršilo pravila postopka in zadevo vrnilo na sam začetek.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in so v izpodbijani sodbi navedeni tudi pravilni in prepričljivi razlogi.

Nobenega dvoma ni o tem, da je investitorka posegla z gradnjo v javno dobro in da vanj posegajo že zgrajeni balkon, napušč in nadstrešek. Predmet obravnavanega spora so prav ti posegi in njihov vpliv na zmanjšano prevoznost ulice. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da podatki v upravnih spisih ne dajejo zanesljive opore za sklepanje, da navedeni posegi v javni prostor na prevoznost ulice nimajo bistvenega vpliva, saj te ugotovitve ni mogoče preveriti, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, zgolj na podlagi soglasij. Soglasji oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora Občine A. z dne 10.4.1992 in krajevne skupnosti L. z dne 6.11.1990 tudi ne obsegata vseh posegov, saj omenjata le napušč in balkon sporne gradnje, ne pa tudi nadstreška, ki je prav tako sporen in posega v javni prostor. Zato je prvostopno sodišče utemeljeno štelo, da zaradi pomanjkljive in nepopolne dejanske podlage zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti ter rešiti spora in je toženi stranki dalo tudi pravilne napotke za odpravo pomanjkljivosti v upravnem postopku.

Stranke v upravnem sporu glavne obravnave niso predlagale, sodišče prve stopnje pa je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve iz 2. odstavka 72. člena ZUS zaradi opustitve glavne obravnave.

Sodišče v upravnem sporu ne more ugotavljati dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo pravilne in zakonite upravne odločbe, kot meni pritožba, ampak lahko ugotavlja samo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno, ali je bilo pravilno ugotovljeno, ali so bili dokazi pravilno presojani, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna z upravnimi spisi in ali je na tej podlagi sprejet pravilni dokazni sklep. Vse ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in v skladu z ZUS. Zato niso podane očitane postopkovne kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj pri preizkusu prvostopne sodbe tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zavrnitev pritožbe temelji na 73. členu ZUS.