Jedro

Tožnik navaja, da so na delu zemljišča, ki je namenjen kmetijski dejavnosti, postavljeni objekti, ki služijo tej dejavnosti. Ker gre za okoliščino, ki je pravno pomembna za odločitev o tem, ali je tožnik za te objekte (in s tem za pripadajoče zemljišče) upravičen oprostitve plačevanja NUSZ, bi se toženka do te tožnikove navedbe morala opredeliti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 4224-00512/2011-1-170-15 z dne 2. 11. 2011 odpravi v delu, ki se nanaša na parc. št. 592/0 k.o. ..., in se v tem obsegu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2011 za objekt na naslovu ..., in za zemljišči parc. št. 592/0 in 575/1, obe k.o. ... Prvo od navedenih parcel označuje kot „območje za stanovanjsko gradnje“, drugo pa „nezazidano – stanovanjska gradnja“. V obrazložitvi povzema vsebino pravnih podlag za odmero.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da iz mnenja Občine Mirna Peč izhaja, da tožnik ni predložil dokazila, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, zato ni pogojev za oprostitev plačila NUSZ po določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mirna Peč (v nadaljevanju Odlok), po katerih se NUSZ ne plačuje za objekte kmetijske dejavnosti fizičnih oseb. Del parc. št. 592/0 je trenutno namenjen igranju tenisa, del pa kmetijski dejavnosti, kar samo po sebi ni razlog za oprostitev NUSZ.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se parc. št. 592/0 k.o. ... uporablja za kmetijske dejavnosti fizičnih oseb, saj na njej stojijo skedenj, gospodarsko poslopje in kozolec topler. Del te parcele se uporablja tudi za potrebe športa in rekreacije, saj je tam že več desetletij športno igrišče. Glede na to tožnik meni, da bi moral biti v skladu z 22. členom Odloka oproščen plačila NUSZ.

Toženka je glede navedenih okoliščin zaprosila za pojasnila Občino Mirna Peč, vendar tožnika s prejetim pojasnilom ni seznanila, zato se o njem ni mogel izjasniti. Poleg tega ga toženka ni pozvala, naj za svoje trditve predloži dokazila, kar je v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navedeno pomeni, da je bilo kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke, tožnik pa bi, če bi za to dobil priložnost, v dokaz za svoje trditve lahko predložil najmanj potrdilo o tem, da mu je priznan status kmeta in druga dokazila o tem, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo „v celoti razveljavi“ in samo odloči tako, da tožnika oprosti plačila NUSZ za parcelo št. 592/0 k. o. ..., podrejeno, naj izpodbijano odločbo „v celoti razveljavi“ (pravilno: odpravi), v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je deloma utemeljena.

Po drugem odstavku 22. člena Odloka se nadomestilo ne plačuje za objekte, ki se uporabljajo za potrebe kmetijske dejavnosti fizičnih oseb (skednji, gospodarska poslopja, kozolci, kašče, silosi, …) razen v primeru iz 10. člena Odloka (prva alineja), ter za objekte, ki se uporabljajo za potrebe kulture, športa in rekreacije, če se le ta opravlja na nepridobiten način (tretja alineja). Med strankama ni sporno, da je del parcele št. 592/0 k.o. ... trenutno namenjen kmetijski dejavnosti, na delu pa je športno igrišče. Tožnik navaja, da so na delu zemljišča, ki je namenjen kmetijski dejavnosti, postavljeni objekti, ki služijo tej dejavnosti. Glede na prej navedeno določbo drugega odstavka 22. člena Odloka gre za okoliščino, ki je pravno pomembna za odločitev o tem, ali je tožnik za te objekte (in s tem za pripadajoče zemljišče) upravičen oprostitve plačevanja NUSZ. Kljub temu ne iz obrazložitve prvostopenjske, ne drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi se toženka do te tožnikove navedbe kakorkoli opredelila, niti da bi kakorkoli drugače ugotavljala obstoj zatrjevane okoliščine.

Navedba, da tožnik ni predložil potrdila, da opravlja kmetijsko dejavnost, namreč sama po sebi še ne omogoča sklepanja, da tožnik te dejavnosti ne opravlja, in še toliko manj, da objekti, katerih obstoj na obravnavani parceli zatrjuje tožnik, ne služijo tej dejavnosti. Izpodbijana odločba je tako ostala povsem neobrazložena glede ene izmed okoliščin pomembnih za odločitev. To pomeni, da je ni mogoče preizkusiti, kar v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP velja za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Smiselno enako velja tudi za tožnikovo navedbo, da je na drugem delu predmetne parcele športno igrišče. Glede na prej navedeno tretjo alinejo drugega odstavka 22. člena Odloka namreč tudi to lahko pomeni razlog za oprostitev plačila NUSZ, čeprav pod nadaljnjim pogojem, da se dejavnost opravlja na nepridobiten način. V zvezi s to okoliščino toženka v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navaja zgolj to, da dejstvo, da je na delu predmetne parcele športno igrišče, samo po sebi ne zadostuje za oprostitev plačila NUSZ. To sicer načeloma drži, vendar pa sodišče opozarja, da je tožnik že v pritožbi (enako kot nato v tožbi) obstoj športnega igrišča izrecno navajal v zvezi z oprostitvijo NUSZ in se pri tem sklicoval na 22. člen Odloka. Toženka bi se zato opredeliti do obstoja vseh okoliščin, ki so po navedeni določbi pravno pomembne za odločitev, glede športnega igrišča torej tudi, ali se dejavnost na njem opravlja neprofitno.

V zvezi z ugotavljanjem obeh navedenih okoliščin pa se sodišče strinja s tožnikom tudi glede tega, da bi mu morala toženka na ustrezen način omogočiti, da predloži dokazila za svoje navedbe (140. člen ZUP) ter mu pred izdajo odločbe omogoči, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo te odločbe. Kot prav tako pravilno opozarja tožnik, je po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP tudi izostanek te možnosti vedno treba šteti za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi, kolikor se nanaša na parc. št. 592/0 k.o. ..., ugodilo in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek. Tožnik je sicer predlagal odpravo izpodbijane odločbe v celoti, vendar glede preostalih zemljišč, na katera se nanaša ta odločba, ni navedel nikakršnih razlogov, iz katerih bi izhajala njena nepravilnost oziroma nezakonitost, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški do višine 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksen tarife Zakona o sodnih taksah). V zvezi s prisojenimi stroški postopka sodišče dodaja še, da je tožnik s tožbo sicer uspel le deloma, vendar so bili stroški za tožbo enaki, kot če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče prisodilo celotni znesek v skladu s Pravilnikom.