Jedro

Ker ugotavljanje ničnosti pravnih poslov spada v sodno pristojnost, je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, da je v skladu s 1. odstavkom 144. člena ZUP (1986) prekinil denacionalizacijski postopek, dokler pristojno sodišče ne bo pravnomočno odločilo o lastništvu predmetne nepremičnine. Od rešitve tega predhodnega vprašanja je namreč odvisno, ali je vrnitev predmetne nepremičnine možna v naravi ali je možna le v obliki odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.10.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Nova Gorica z dne 23.9.2005, s katerim je bilo odločeno: da se postopek za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 295/18 k.o. ... (v času vračanja del parc. št. 2973 k.o....) prekine, dokler pristojno sodišče ne bo pravnomočno odločilo o lastništvu navedene parcele oziroma veljavnosti menjalne pogodbe med družbo V. d.o.o. S. in Ministrstvom ...; da se tožniku naroča, da v roku 60 dni od dokončnosti tega sklepa pri pristojnem sodišču sproži postopek ugotovitve pravne veljavnosti navedene menjalne pogodbe in da v roku 15 dni od sprožitve postopka upravnemu organu o tem predloži dokazilo; če tožnik v odrejenem roku navedenega dokazila ne bo predložil, bo postopek v delu, ki se nanaša na parc. št. 2973 k.o...., ustavljen. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke. Presodilo je, da je tožena stranka ravnala pravilno, da je potrdila odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki je v skladu s 1. odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) prekinil postopek denacionalizacije, dokler pristojno sodišče ne bo pravnomočno odločilo o lastništvu predmetnega zemljišča, oziroma o veljavnosti navedene menjalne pogodbe. Od rešitve tega predhodnega vprašanja je odvisno, ali je vrnitev podržavljenega premoženja, ki je predmet tega postopka možna v naravi ali je možna le v obliki odškodnine.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedel, da je upravni organ že na začetku postopka moral obvestiti vse zavezance o vložitvi denacionalizacijskega zahtevka, pa tudi sicer se mora vsak zavezanec pred sklenitvijo kakršnegakoli pravnega posla še izrecno prepričati, da je postopek zaključen. Zavezanec (Ministrstvo ...) je vedel, da ne more razpolagati s predmetno nepremičnino. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil sedanji zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, V. d.o.o. vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik na podlagi menjalne pogodbe z dne 20.12.1999, sklenjene z Republiko Slovenijo, Ministrstvom ... kot imetnikom pravice uporabe. Po določbi 1. odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični (2. odstavek 88. člena). Ker ugotavljanje ničnosti pravnih poslov spada v sodno pristojnost, je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, da je v skladu s 1. odstavkom 144. člena ZUP (1986) prekinil denacionalizacijski postopek, dokler pristojno sodišče ne bo pravnomočno odločilo o lastništvu predmetne nepremičnine. Od rešitve tega predhodnega vprašanja je namreč odvisno, ali je vrnitev predmetne nepremičnine možna v naravi ali je možna le v obliki odškodnine. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Ker niso podani uveljavljeni revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS kot revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.