Jedro

Zavrnitev predloga za podaljšanje roka za preložitev predujma, ki ga je stranka podala po poteku postavljenega roka, je v celoti v skladu z določbo tretjega odstavka 153. člena ZPP. Postavljeni rok se lahko podaljša iz opravičljivih razlogov na predlog stranke, ki je dolžna predujem založiti, predlog pa mora biti podan preden se rok izteče. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, zaradi česar ga je moč postaviti do konca postopka. Pravočasno v skladu z določili 286. člena ZPP pa je potrebno navesti (zgolj) dejstva in dokaze, ki omogočajo njegovo presojo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je tožnica dedinja po pokojni H.K.K., umrli dne 09.09.1995, na podlagi oporoke z dne 31.08.1989, in sicer nepremičnine parc. št. 2451, vpisane pri vl. št. 1015 k.o. S. in ji je zato toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri ½ navedene nepremičnine vknjižila lastninska pravica na tožnico, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Hkrati je še odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.576,10 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po prejemu te sodbe.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni, pri čemer posebej poudarja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen oz. neizvršljiv, saj v dajatvenem delu ne vsebuje vseh podatkov, ki jih zahtevajo zemljiškoknjižna pravila (EMŠO za tožnico in toženca). Kot napačno izpostavlja sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je podal ugovor zastaranja prepozno, saj je le tega moč navesti tudi v pritožbi. Zatrjevana bistvena kršitev postopka pa je v tem, da mu sodišče prve stopnje ni dodelilo dodatnega roka za predujem za novega izvedenca. V tej zvezi pojasnjuje, da je pomotoma smatral, da je dal denar za predujem in ne za plačilo storitev takratnega pooblaščenca, prav tako pa se ni mogel udeležiti naroka za obravnavo dne 03.09.2009. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka s pripadki.

V svojem odgovoru na pritožbo tožnica uvodoma izpostavlja, da je bila pritožba vložena po osebi, ki ni bila navedena kot pravdna stranka v tem postopku (izpostavlja razlike v priimku toženca, kot je le-ta naveden na pritožbi), zaradi česar jo je potrebno kot nedovoljeno zavreči. Tudi sicer pa je pritožba po njenem mnenju neutemeljena, saj ni nejasnosti v razlogih sodbe, tožbeni zahtevek pa je oblikovan ustrezno. Prav tako je bila predmetna tožba vložena pravočasno, v dovoljenem roku potem, ko je izvedela za svojo pravico, kar je pokazal izvedeni dokazni postopek, zaradi česar zastaranje ni podano. Po navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot nepopolno in nepravilno zavrže, podrejeno pa zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je neutemeljena.

Uvodoma v okviru formalnega preizkusa pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je le-ta pravočasna, popolna in dovoljena. Drži sicer, kot izpostavlja tožnica v svojem odgovoru na pritožbo, da je toženec v pritožbi naveden z drugim priimkom, do česar pa je prišlo očitno pomotoma. Glede na vsebino pritožbe ter dejstvo, da je bila vložena po pooblaščencu odvetniku, ki je toženca zastopal že pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje namreč nima pomislekov glede dejstva, da se zoper navedeno sodbo pritožuje prav toženec, torej oseba, ki ima to pravico.

Vsebinsko v skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

Prav tako ni podana pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z neutemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za podaljšanje roka za založitev predujma za novega izvedenca. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 15.12.2008, potem ko je toženec predlagal pritegnitev novega izvedenca v zvezi z oporočno sposobnostjo pokojne, slednjemu naložilo založitev predujma za izvedbo tega dokaza, pri čemer ga je primerno poučilo, da v nasprotnem primeru tega dokaza ne bo izvedlo. Toženec v dodeljenem roku 15 dni predujma ni nakazal, kar je na naroku za glavno obravnavo dne 03.09.2009 ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je hkrati zavrnilo njegov predlog za podaljšanje roka za založitev predujma, saj je bil le-ta podan po izteku 15 dnevnega roka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča v celoti v skladu z določbo tretjega odstavka 153. člena ZPP. Postavljeni rok se lahko podaljša iz opravičljivih razlogov na predlog stranke, ki je dolžna predujem založiti, predlog pa mora biti podan preden se rok izteče. Obravnavani predlog je bil torej podan prepozno, tudi sicer pa razlogi za neplačilo predujma, ki jih toženec navaja v pritožbi (zmotno prepričanje toženca, da je bil znesek nakazan) ne predstavljajo opravičljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče postavljeni rok podaljšati.

Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena graja, da je tožbeni zahtevek v dajatvenem delu nesklepčen in neizvršljiv. Iz slednjega namreč določno izhaja dolžnost toženca, (ki je nesporno zemljiškoknjižni lastnik), izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, ki je opredeljena z zemljiškoknjižnimi podatki (parc. št., vl. št. in katastrsko občino) na tožnico do 1/2, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. V kolikor bo toženec izpolnil svojo obveznost prostovoljno, bo pomanjkanje EMŠO številke odpravil on sam (ustrezno zk dovolilo navedeno mora vsebovati, kot to določa 32. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1), v kolikor pa bo prišlo do vknjižbe na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, pa bo slednje sanirano s predložitvijo kopije osebne izkaznice (drugi odstavek 24. člena ZZK-1, ki ga je moč smiselno uporabiti tudi za toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika). Glede na navedeno je torej tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, sklepčen, sodba pa izvršljiva.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom zastaranja zaključilo, da ga je toženec postavil prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo), zaradi česar ga v skladu s šestim odstavkom 286. člena ZPP ni upoštevalo oz. vsebinsko obravnavalo. Pritrditi je stališču pritožbe, da je takšen zaključek zmoten. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, zaradi česar ga je moč postaviti do konca postopka. Pravočasno v skladu z določili 286. člena ZPP pa je potrebno navesti (zgolj) dejstva in dokaze, ki omogočajo njegovo presojo. Kljub zmotnemu stališču sodišča prve stopnje pa izpodbijana sodbe vsebuje razloge, na podlagi katerih je možno o ugovoru zastaranja ob uporabi relevantnih materialnopravnih določb odločiti vsebinsko. Po določbi prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju - ZD, pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in posestnika stvari zapuščine (subjektivni rok), najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke (objektivni rok). Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v 20 letih (člen 141/II ZD). Glede na trditve tožnice, katerim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, je slednja dne 05.07.1999 prejela sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Z. ter dopis, ki jo je napotil na ureditev zadeve pred pristojnim slovenskim sodiščem (ker za zapustničino premoženje v Sloveniji to sodišče ni bilo pristojno). Kljub temu, da je bila oporoka razglašena v Z. dne 13.03.1996, se je tožnica, ki ob razglasitvi ni bila prisotna, z njeno vsebino seznanila šele potem, ko je po njenem dopisu dne 14.10.1999 iz zagrebškega sodišča dobila predmetno oporoko. Še kasneje pa je ugotovila, da je posestnik sporne nepremičnine toženec, ki je le-to dedoval na podlagi zakona že v letu 1995, po opravljenem zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v O., v katerem tožnica ni sodelovala in o njem sploh ni bila obveščena. Upoštevajoč dejstvo, da toženec navedenih trditev tožnice ni izrecno prerekal in jih je torej šteti za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP), prav tako pa tozadevnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne graja v pritožbi, pritožbeno sodišče zaključuje, da do vložitve obravnavane tožbe dne 10.03.2000, še ni potekel subjektivni rok, saj je tožnica prejela oporoko šele 14.10.1999, za posestnika sporne nepremičnine pa je zvedela še kasneje (začetek teka subjektivnega enoletnega zastaralnega roka je pri tem vezan na hkratno vedenje o svoji pravici in o posestniku stvari zapuščine). Prav tako ni potekel objektivni rok, saj je bila predmetna oporoka razglašena 13.03.1996. Toženčev ugovor zastaranja je tako neutemeljen.

Glede na zaključek, da je bila pokojna H.K.K. ob sestavi predmetne oporoke sposobna razumeti pomen vsebine listine, ki jo je napisala in podpisala, torej da je bila oporočno sposobna (česar pritožba izrecno ne izpodbija), je sodišče prve stopnje tožničinemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Pritožba stroškovne odločitve sodišča prve stopnje sicer posebej ne graja, je pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava presodilo, da je tudi ta pravilna.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Prav tako pa sama krije svoje pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tudi tožnica, saj z navedbami v le-tem v ničemer ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi in tako sodišče druge stopnje te stroške ne ocenjuje kot potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP.