Jedro

Zahteva za denacionalizacijo premoženja (hiše s pripadajočim zemljiščem), ki je prešlo v družbeno lastnino s prodajno pogodbo, sklenjeno leta 1976, ni utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za denacionalizacijo, s katerim je predlagajoča stranka uveljavljala vrnitev hiše, ki stoji na parc. št. 1840/2 in pripadajoče zemljišče parc.št. 1840/1, 1840/2, 1840/4, 1840/5, oz. podrejeno plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo predlagajoče stranke.

Predlagatelj vlaga proti sklepu sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenj- skemu sodišču. V reviziji obširno opisuje svoje življenje po končani drugi svetovni vojni. Poudarja, da hiša, ki je bila prodana s sporno prodajno pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve zaradi predvidenega rušenja, še vedno stoji. Če bi bila izdana odločba o razlastitvi, hiša pa ne bi bila porušena v roku dveh let, bi imel razlaščenec pravico zahtevati odpravo odločbe o razlastitvi. Nadalje se ne strinja z razlago o časovni omejenosti zahtev za denacionalizacijo po 5. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Meni, da jezikovna razlaga določa zunanjo mejo, katere razlagalec ne sme prestopiti, druge razlage zakonov pa so namenjene le njeni dopolnitvi. Pri tem se sklicuje na stališče prof. Marijana Pavčnika, objavljenega v njegovi knjigi Argumentacija v pravu. Nadalje poudarja, da za zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ne velja časovna meja, saj je odvzem premoženja brez pravnega naslova protizakonit in ne more biti legaliziran. Meni, da bi bili upravičenci do denacionalizacije enakopravni le, če zahtevki tistih, ki jim je bilo premoženje odvzeto prez pravnega naslova, ne bi bili odvisni od časa podržavljenja. Torej tudi logična razlaga ne govori v prid stališču, da so zahtevki za denacionalizacijo po 5. čl. ZDen kakorkoli časovno omejeni. Dodaja še, da v praksi ni znan primer, ko bi bila razveljavitev pogodbe zaradi sile, grožnje ali zvijače uspešna, če je bila ena pogodbena stranka država ter da je namen ZDen odprava krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja v preteklih letih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Revizija ni utemeljena.

Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa omenilo pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 22. in 23. junija 1993, in ki je objavljeno v Poročilu VSS 1/93 z obrazložitvijo. Po tem pravnem mnenju velja podlaga iz 5. čl. ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. čl. ZDen. Na takšno razlago o časovnih mejah za zahtevke za denacionalizacijo po 5. čl. ZDen je senat Vrhovnega sodišča pri odločanju v konkretni zadevi vezan.

V zvezi z revizijskimi trditvami je potrebno pojasniti, da citirano pravno mnenje daje odgovor na vprašanje vsebine pojma upravičenca do denacionalizacije po 5. čl. ZDen. S tem, ko ta pojem razlaga, daje možnemu besednemu pomenu pravne norme pravni pomen. Ne gre tedaj za preseganje zunanje meje, opredeljene z jezikovno razlago 5. čl. ZDen. Gre za iskanje odgovora na vprašanje o pravnem pomenu besede upravičenec, kajti "pomen ni nikoli enostavno razmerje beseda - resničnost, ampak to razmerje vselej posredujeta kontekst besede in praksa njene uporabe" (Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Ljubljana, 1991, str.55).

Sporočilo omenjenega pravnega mnenja je jasno: vsi upravičenci do denacionalizacije po ZDen so v svojih pravicah in položaju izenačeni. V tem pogledu je pojem upravičenca do denacionalizacije enoten ne glede na način podržavljenja in denacionalizacije. ZDen ureja odpravo krivic pač v mejah, ki jih sam opredeljuje. Nemožnost uveljavljanja zahtevka po ZDen, zato ker prizadeti ni upravičenec po ZDen, pa še ne pomeni legalizacije protizakonitega odvzema premoženja. Pomeni seveda lahko le, da zahtevek za denacionalizacijo po ZDen ni utemeljen. Iz povedanega sledi, da revizijsko sodišče ne vidi posebnosti v ureditvi denacionalizacije za podržavljenje premoženja z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. čl. ZDen), na katere se revidentka sklicuje.

Ker predlagatelj v konkretnem primeru navaja, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena namesto razlastitve leta 1976, ko je že veljal Zakon o razlastitvi (Ur.l. SRS 27/72, 29/72 in 19/76), ki je bil sprejet po Ustavi iz leta 1963, zahteva za denacionalizacijo ni utemeljena. Odločitvi sodišč sta zato pravilni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).