Jedro

Presoja dokazov je bistvena za ugotovitev dejanskega stanja. Le pravilna presoja dokazov ima namreč za posledico pravilno ugotovljeno dejansko stanje in obratno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:"Ugotovi se, da sta tožeči stranki sklenili kupoprodajno pogodbo s 4. toženo stranko O.P. za del parcelne št. 1021/2 k.o. P. s površino 60 m2, ki se nahaja ob meji s parcelno št. 1023/2 k.o. P., s tem ko sta dne 03.03.1992 podpisali aneks h kupoprodajni pogodbi št. 466-368/91 z dne 14.12.1991 in plačali kupnino za 108 m2 zemljišča, ter se tudi ugotovi in so tožene stranke dolžne priznati, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 dela parcelne št. 1021/2 k.o. P., izmere cca 60 m2, ki se nahaja ob meji s parcelno št. 1023/2 in je v naravi samostojna terasa ter po geodetski izmeri tožene stranke izstaviti tožnikoma listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na njuno ime za navedeni del parcelne št. 1021/2 k.o. P., ker bo sicer takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. V zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v P. se nalaga vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja parc.št. 1021/3 in preostalega dela parc.št. 1021/2 k.o. P.; tožene stranke so dolžne plačati solidarno stroške tega postopka tožečima strankama, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh." Tožečima strankama je naložilo, da povrneta toženim strankam pravdne stroške v znesku 122.480,00 SIT, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se tožeči stranki pritožujeta po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se zahtevku v celoti ugodi in toženim strankam naloži v plačilo pritožbene stroške z obrestmi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Menita, da je sodba nepravilna, dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, materialno pravo napačno uporabljeno, razlogi so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 14.12.1991, sklenjene med O.P. in tožečo stranko je razvidno, da je O. zapisala v pogodbo, da tožeča stranka po Stanovanjskem zakonu (SZ) kupuje nepremičnino s parc.št. 1023/1 k.o. P., pri čemer se je kasneje izkazalo, da gre za napačno navedeno parcelno številko, saj je tožeča stranka imela v posesti hišo na parc.št. 1023/3, stavba in stavbišče 43 m2 in dvorišče 19 m2. Tožeča stranka je predlagala O.P., da ji proda še del parc.št. 1021/2 cca 60 m2 in parc.št. 1023/2 s površino 46 m2. V ta namen je bil angažiran cenilec, ki je ocenil del parc.št. 1021/2 s površino 65 m2, ta cenitev je bila dostavljena Občini, je pa cenilec napačno zapisal, da je ocenil parc.št. 1023/2, kar pa ne drži, saj ta parcela meri le 46 m2 in ne 65 m2. Delavka O., ki je sestavila aneks k pogodbi z dne 03.03.1992, je v aneksu napačno navedla, da sta predmet prodaje samo parc.št. 1023/3, stavbišče in dvorišče v izmeri 62 m2 in parc.št. 1023/2, dvorišče v izmeri 46 m2. Seštevek površine parc.št. 1023/3, stavbišče 43 m2 in dvorišče 19 m2 ter parc.št. 1023/2, dvorišče 46 m2, predstavlja površino 108 m2, vendar je že iz kupoprodajne pogodbe razvidno, da sta tožeči stranki kupili po SZ hišo s stavbiščem in dvoriščem, skupaj 62 m2 in to tudi plačali. Nato pa sta doplačali še 108 m2 zemljišča, zato jima manjka ravno 65 m2 zemljišča, kar predstavlja del parc.št. 1021/2, ki sta jo dejansko kupili in jo imata v posesti. Že po SZ sta z nakupom hiše na parc.št. 1023/3 kupili stavbišče 43 m2 in dvorišče 19 m2. Nato pa sta dokupili še parc.št. 1023/2 s površino 46 m2, plačali pa 108 m2 zemljišča in tako jima manjka 62 m2 zemljišča, kar je ravno del parc.št. 1021/2, ki je bila ocenjena in tudi prodana in jo imata v posesti. Vse to po mnenju pritožbe kaže z gotovostjo, da sta tožeči stranki del parc.št. 1021/2 s površino 62 m2 odkupili od tedaj vknjižene lastnice O.P. Zmotna je trditev v izpodbijani sodbi, da četrtotoženka ni bila zemljiškoknjižna lastnica parc.št. 1021/2 k.o. P. Izpisek iz zemljiške knjige z dne 10.08.1994 za parc.št. 1021/2, pa tudi drugi izpiski za to parcelo pokažejo, da je bila četrta toženka vpisana kot lastnica te parcele vse do leta 2000, ko so se prve tri tožene stranke na goljufiv način vknjižile kot solastnice te parcele z zlorabo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Ker je prišlo do pomote pri zapisu pogodbe in tudi aneksa sta tožeči stranki leta 1992 in nato leta 1996 pozvali toženo O.P., da napako odpravi (dopis v spisu). Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala nakupa dela parc.št. 1021/2, oziroma da je to nepomembno, ker ni bila lastnica te parcele. Četrto tožena stranka je bila vknjižena kot lastnica parc.št. 1021/2 v času, ko je zemljišče prodajala tožeči stranki. Izkazano je tudi, da se je po SZ avtomatično s stavbo odkupilo tudi stavbišče in funkcionalno zemljišče (o tem sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 116/98 z dne 06.01.1999) in je zato posebej kupovala in kupila še 108 m2 zemljišča in ji tako manjka 62 m2 zemljišča, kar je del parc.št. 1021/2, ki ga uživa. Prišlo je torej do realizacije pogodbe, vknjižba pa ni bila možna zaradi napake pri zapisu parcelnih številk in kasneje zaradi nezakonitega vpisa prvih treh toženih strank. Zato je pomembno dokazovanje (kar je tudi dokazano), da prve tri tožene stranke, oziroma njihovi pravni predniki niso odkupili parc.št. 1021/2, ki je bila leta 1962 vknjižena kot družbena lastnina v upravi O.P. v vl.št. 1781 k.o. P. in je bilo takšno zemljiškoknjižno stanje še leta 1987, ko je bil izdan zemljiškoknjižni izpisek št. 1149/87 (v spisu). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje v tej zadevi povsem opustilo oceno izvedenih dokazov in sprejelo napačne materialnopravne zaključke in jih tudi nerazumljivo obrazložilo. Podatki iz spisa omogočajo zaključek, da je tožeča stranka odkupila del parc.št. 1021/2 s površino 62 m2 (z realizacijo) in posledično ob dejstvu, da je tožeča stranka v posesti tega dela parcele (člen 41 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) in ima zato prednost pred prvimi tremi toženimi strankami do lastnine, četudi bi sodišče menilo, da je bila parc.št. 1021/2 kupljena po pravnih prednikih prvih treh toženih strank (kar pa ne drži).

Pritožba je utemeljena.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavljala pridobitev lastninske pravice, pritožbeno sklicevanje na 41.čl. ZTLR (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 268.čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ), zato ni upoštevno, saj je v citirani določbi predvidena tako imenovana publicijanska tožba, vrnitev stvari od dobrovernega posestnika, pri katerem je stvar brez pravnega naslova ali s šibkejšim pravnim naslovom. Tudi ni mogoče slediti pritožbi, ko se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/98 z dne 06.01.1999, saj ne gre za enak primer kot v obravnavani zadevi. Iz citirane sodbe izhaja, da je bila celotna parcela določena kot funkcionalno zemljišče, ki zato deli po sili zakona (12.čl. SZ) usodo pravnega prometa s stavbo na njej. Tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo v obravnavani zadevi sporno zemljišče parc.št. 1021/2 opredeljeno kot funkcionalno zemljišče. Sodišče druge stopnje pa mora pritrditi pritožbenim trditvam tožeče stranke, da je prvostopenjska obrazložitev dokazne presoje, -da iz kupoprodajne pogodbe z de 14.12.1991 in aneksa z dne 27.03.1992 ni mogoče zaključiti, da je bil predmet prodaje oziroma nakupa tudi del parc.št. 1021/2 k.o. P.(priloga A2, A3, A4), pomanjkljiva, ko navaja, "da je zato sklicevanje tožeče stranke na to, kaj so tožene stranke kupile po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), oziroma kaj so lahko in kaj ne, in kako je bil postopek izveden, v obravnavani zadevi neupoštevno (oziroma le toliko, da če so pridobile lastninsko pravico na sporni parceli, četrtotožena stranka te parcele ni mogla prenesti na tožeči stranki, saj morata tožeči stranki dokazati, kaj sta s kupoprodajno pogodbo in aneksom kupili),da sklicevanje tožečih strank na napako pri zapisu parc.št. ni upoštevno, saj bi na to morali tudi sami paziti, ob zapisu pogodbe pa četrtotožena stranka sporne parcele ni mogla zapisati, saj ni bila njena zemljiškoknjižna lastnica,da so neupoštevne navedbe tožečih strank o tem, da je imela tretjetožena stranka sklenjeno zakupno pogodbo (za del parc.št. 1021 k.o. P.)".Pri tem se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na prilogo A2 (to je prva stran kupoprodajne pogodbe, sklenjene med O.P. in prvo tožnico), prilogo A3 (aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 14.12.1991, sklenjeni med O.P. in prvo tožnico), prilogo A4 (delilni načrt št. 45-4c/75-80) ter priloge B4 do B7 (pogodbe, sklenjene med O.P. ter B.L., A. J., H.P., vse sklenjene 26.12.1965 in kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med L.B. in K. B. z dne 02.12.1975), čeprav je izvedlo še vrsto drugih dokazov. Presoja dokazov je bistvena za ugotovitev dejanskega stanja. Le pravilna presoja dokazov ima namreč za posledico pravilno ugotovljeno dejansko stanje in obratno. Sodišče prve stopnje bi moralo v obravnavani zadevi pojasniti, kako je prišlo do zaključka, da tožeči stranki nista dokazali, da bi bil predmet kupoprodajne pogodbe z dne 14.12.1991 in aneksa z dne 27.03.1992 tudi del parc.št. 1021/2 k.o. P. Manjkajo potrebni argumenti. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more odgovoriti na argumente pritožbe. Načelo proste presoje dokazov iz 8.čl. ZPP ni le v tem, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj dobi neko notranje prepričanje o tem, katera dejstva so resnična (dokazana), temveč mora to svoje notranje prepričanje tudi objektivizirati oziroma obrazložiti v sodbi, tako da je jasno, kako in zakaj je prišlo do takega svojega prepričanja. Če v sodbi ni razlogov o dokazni presoji, sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Ta kršitev je podana v obravnavanem primeru. Res je tudi pritožba nejasna in deloma protislovna, saj trdi "da ji manjka 65 m2, to je del parc.št. 1021/2", istočasno pa "da ji manjka 62 m2" ( pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da zatrjevana površina 65m2 sovpada tudi s skupno površino dvorišča na parc. št. 1023/3-19 m2 in dvorišča na parc.št. 1023/2-46 m2 ), vendar se s pritožbeno analizo vsebine kupoprodajne pogodbe z dne 14.12.1991 in aneksa z dne 27.03.1992 sklicuje tudi na predlog, podan O. P., da tožečim strankam proda še del parc.št. 1021/2 k.o. P. (priloga A6 spisa), da je bila v ta namen pridobljena cenitev (priloga A13 spisa) in pritožba trdi, da je cenilec ocenil del parc.št. 1021/2 s površino 65 m2 (le napačno navedel, da je cenil parc.št. 1023/2, saj ta meri le 46 m2), nadalje, da sta s kupoprodajno pogodbo kupili po SZ hišo s stavbiščem in dvoriščem, skupaj 62 m2 in to tudi plačali, nato pa doplačali še 108 m2, kar predstavlja tudi del parc.št. 1021/2 k.o. P., ki jima je torej bila prodana, in pri tem napadata prvostopenjsko sodbo v delu, ko ta navaja, da četrtotožena stranka takrat ni bila zemljiškoknjižna lastnica, ker iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 10.08.1994 za parc.št. 1021/2 izhaja, da je bila četrtotožena stranka kot zemljiškoknjižna lastnica vpisana vse do leta 2000 (sklep v prilogi B12 spisa), in da tožene stranke s kupoprodajnimi pogodbami (v prilogah B4 do B7 spisa) navedene parcele niso odkupile. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse navedene dokaze, na katere se sklicuje pritožba, vendar le-teh ni ocenilo. Dokazna ocena pa je bistvena, da je sodbo mogoče preizkusiti. Res v kupoprodajni pogodbi iz leta 1991 in aneksa iz leta 1992 ni navedena sporna parc.št. 1021/2, kar izhaja iz zaključka prvostopenjskega sodišča, vendar pa pritožba poudarja, da sta tožeči stranki del parc.št. 1021/2 kupili in tudi plačali in je prišlo le do pomote pri zapisu v citirani pogodbi in aneksu. Prav z oceno navedenih dokaznih listin, predvsem kupoprodajne pogodbe iz leta 1991 in aneksa iz leta 1992 ter zapisnika o cenitvi zemljišča in kupoprodajnih pogodb iz leta 1965, sklenjenih med četrto toženo stranko in ostalimi toženimi strankami, pa bi sodišče prve stopnje lahko vse zatrjevano razjasnilo, tako da bi bilo mogoče prvostopenjsko odločitev preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (354.čl. ZPP). Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti celovito dokazno oceno in se opredeliti do vseh tožbenih trditev s potrebnimi razlogi glede na sprejeto odločitev. Posebni napotki pri tem niso potrebni, ker izhajajo že iz razlogov tega sklepa. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).