Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo stopnišče mestoma tako poškodovano, da tega povprečnemu uporabniku ni bilo moč spregledati, je pritožbeno izpostavljanje vprašanja „pričakovanosti“ takšne poškodbe stopnišča s strani povprečnega uporabnika neprepričljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1.7.2015: - toženki naložilo, da tožniku plača 940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2013 do plačila (I. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več (II. točka izreka), - tožniku naložilo, da toženki v 15-ih dneh povrne pravdne stroške v višini 275,20 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo o svoji 40% soodgovornosti. Razlogi v zvezi s tem naj bi bili nejasni in tudi v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. Do škodnega dogodka naj bi prišlo na način, kot ga je opisal sam, potrdile pa tudi priče A.A., B.B. (očividec pa naj bi bil tudi C.C.). V nadaljevanju navaja, kaj je ob zaslišanju sam izpovedal. V spis je vložil tudi fotografije, iz katerih je jasno razvidno, da oseba, ki se spornemu mestu približuje, preko stopnic ne vidi. Te se namreč spuščajo in pohodne površine stopnic, ko se jim posameznik približuje, fizikalno ni mogoče videti. Nobene zveze nima, če nekdo hodi po ploščadi, če pozna ploščad in končno tudi stopnice pred samim škodnim dogodkom. Stopnice so poškodovane samo na ozkem delu in ne po celoti (kar naj bi bilo vse razvidno iz fotografij). Zelo majhna verjetnost je, da nekdo, ki dejansko živi na V., kljub temu, da ve za ploščad v središču D. in tudi za konkretne stopnice, ve za točno konkretno poškodbo na mikrolokaciji stopnišča. Nepojasnjeno je, zakaj bi moral sam poznati poškodovano stanje stopnic. Sodišče očitno tudi spregleda, da je bila v času škodnega dogodka že poslabšana vidljivost. Do padca ni prišlo zaradi vlage ali mokrote, temveč zaradi same poškodbe stopnic, ki je ni mogel pričakovati. Do vprašanja pričakovanosti take poškodbe povprečnemu uporabniku, se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Sodba naj bi bila v tem delu v nasprotju sama s seboj. Sodišče namreč po vpogledu v fotografije ugotavlja, da je videti, kot da stopnice niso poškodovane, a tožniku kljub temu prisodi soodgovornost. Zakaj so priložene fotografije za sodišče nerelevantne, iz obrazložitve ni razvidno. Sodišče se do njegovih navedb, da bi moral toženkin zavarovanec poškodbe ustrezno označiti, stopnišče zagraditi ali postaviti opozorilno tablo (in podobno) ni opredelilo. Pritožuje se tudi glede prisojene višine. Navaja, kakšne poškodbe naj bi utrpel. Nevšečnosti v času zdravljenja naj bi bile v sodbi povzete konkretno. Vendar ocenjuje, da bi mu moralo sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja v celoti prisoditi zahtevano odškodnino. V nadaljevanju obširno navaja, zakaj naj bi bil upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Utrpel naj bi tudi primarni strah, in sicer v trenutku, ko je prišel k zavesti, ko se je zavedal, kaj se je dejansko zgodilo. Tudi iz tega naslova bi mu morala biti odškodnina prisojena v celoti. Poudarja, da so mu ostale trajne posledice. Zato mu pripada tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja naj bi bilo razvidno, da posledice po pretresu možganov trajajo nekako do šest mesecev. Na poškodbo so vezani glavoboli, prav tako težave s koncentracijo in pomnjenjem, ki so pri tožniku trajne narave. Res je, da je imel določene težave že prej, a je k današnjemu stanju gotovo vsaj delno pripomogel tudi predmetni škodni dogodek. Upravičen naj bi bil tudi do odškodnine zaradi potrebe po pomoči in postrežbi. Glede na naravo poškodbe vsaj prve tedne po škodnem dogodku ni bil sposoben sam zadovoljevati elementarnih človeških potreb. To pomoč mu je nudila partnerica.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke tako glede temelja zahtevka kot njegove višine prepričljivo obrazložilo. Tožnik s svojimi pritožbenimi trditvami, ki so bodisi (nedopustno) nove ali pa (zgolj) neprepričljive, ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v njihovo pravilnost. 6. Pritožbena trditev, da naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje glede njegove 40% soodgovornosti nejasno obrazložena in (tudi) v nasprotju z listinsko dokumentacijo s spisu, je nepojasnjena(1) in posledično neupoštevna. Nezadostno je tudi vztrajanje na svojem videnju dogajanja ter (pavšalno) sklicevanje na lastno oziroma izpovedbe prič, ne da bi bilo hkrati (ustrezno) pojasnjeno, zakaj in v čem naj bi bili (ob njihovem upoštevanju) zaključki (razlogi) sodišča prve stopnje napačni. Čeprav so ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik glede na to, da je po tem delu D. že dostikrat šel,(2) ravnati bolj skrbno, prepričljivo obrazložene, je vsaj enako pomembna okoliščina, na katero je v odgovoru na tožbo opozorila toženka. Slednja je jasno navedla, da je stopnišče mestoma tako poškodovano(3) (kar izkazujejo s strani tožnika predložene in z različnih mest posnete fotografije(4)), da tega povprečnemu uporabniku (enostavno)(5) ni moč spregledati. Zato je pritožbeno izpostavljanje vprašanja „pričakovanosti“ takšne poškodbe stopnišča s strani povprečnega uporabnika neprepričljivo, sklicevanje na poslabšano vidljivost v času dogodka (in navajanje razlogov zanjo) oziroma na ozkost poškodovanega dela stopnišča (omenjanje poškodbe na mikrolokaciji stopnišča) pa prvenstveno tudi sicer novo in že zato neupoštevno(6) (prvi odstavek 337. člena ZPP(7)). Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da bi moral toženkin zavarovanec poškodbe ustrezno označiti, stopnišče zagraditi ali postaviti opozorilno tablo (in podobno). Prav s temi okoliščinami (ki jih dvakrat pač ni moč upoštevati) je namreč sodišče prve stopnje utemeljilo odgovornost toženkinega zavarovanca (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ(8) in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik. Podobno, kot to velja za njegove v zvezi s temeljem zahtevka podane pritožbene navedbe, tožnik tudi zgolj z vztrajanjem (prepričanjem), da bi mu morala biti po posameznih škodnih postavkah prisojena (vsa) zahtevana odškodnina (in navajanjem, kakšno nepremoženjsko škodo naj bi utrpel), ne vzbudi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine. Z ozirom na jasne ugotovitve v postopku angažirane izvedenke medicinske stroke (na katere se je oprlo tudi sodišče prve stopnje) je očitno, da mu odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre. Glede na naravo utrpljenih poškodb oziroma njihovih posledic enako velja glede odškodnine iz naslova zatrjevane potrebne pomoči. Tudi v tem oziru zgolj (pritožbeno) nestrinjanje v nasprotno ne prepriča. Na drugi strani pa njegovo pojasnjevanje, da naj bi (primarni) strah utrpel v trenutku, ko je prišel k zavesti, tudi sicer predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Ni namreč obrazloženo, ne v čem naj bi bili (v tem oziru podani) razlogi sodišča prve stopnje nejasni, niti zakaj naj bi bili v nasprotju z listinami v spisu (in katere listine naj bi to bile).

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje na začetku 8. točke obrazložitve ugotavlja (in pritožba tega ne prereka), da naj bi tožnik izpovedal, da je po stopnicah pred V. (oziroma sedanjim T.) že velikokrat šel oziroma da se svojo partnerko (kar naj bi slednja potrdila) pogosto tam sprehaja.

Op. št. (3): Toženkino trditev o močni poškodovanosti je v svoji pripravljalni z dne 29.8.2014 izpostavil tudi tožnik in ji s tem (smiselno) pritrdil. Op. št. (4): Kaj naj bi bila podlaga za (pritožbeno) ugotovitev, da naj bi bile omenjene fotografije za sodišče prve stopnje nerelevantne, ni jasno (niti pojasnjeno). Prav tako ni jasno (pojasnjeno), zakaj naj bi bila s fotografijo v prilogi A4 povezana ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z njegovim zaključkom (ter zanj podanimi razlogi) o obstoju tožnikove soodgovornosti (prispevka).

Op. št. (5): Ob (kar je treba dodati) implicirani pričakovani običajni skrbnosti. Primarni predpogoj za takšno skrbno postopanje je, da je posameznik pozoren na dogajanje oziroma prostor okoli sebe. Za stališče, da je moč od te elementarne skrbnosti (pozornosti) v primeru gibanja v urbanem okolju odstopiti (oziroma jo „omiliti“), ni videti prepričljivega razloga.

Op. št. (6): To velja tudi za pritožbeno pojasnjevanje, zakaj poškodbe (pohodne površine stopnic) (fizikalno) ni bilo moč videti in (v zvezi s tem) sklicevanje na predložene fotografije. Tožnik je v tem oziru na naroku dne 7.1.2015 (nekonkretizirano) navedel le, da, ker se je približeval iz platoja, zgoraj ni mogel videti poškodbe stopnic.

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (8): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami