Jedro

Določilo 131. člena ZNP, ki sodni postopek za ureditev meje predvideva za primere, če je meja med zemljišči sporna, s tem ne opredeljuje procesnih predpostavk, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Odgovor na vprašanje, ali predlagatelj upravičeno zahteva ureditev meje v nepravdnem postopku, je namreč odvisen od vsebinske presoje njegovih navedb. Res je, da je nesmiselno voditi sodni postopek v primeru, če je bila meja vsaj v upravnem postopku določena kot dokončna in ni spora o njenem poteku, postala pa je nespoznavna v naravi. V tem primeru je mogoče zahtevati enostaven katastrski postopek za obnovo na podlagi fiksiranih podatkov zemljiškega katastra, po katerih se mora označiti nespoznavna meja. Vendar iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila meja v katastrskem potopku določena kot dokončna. Procesna ovira za vodenje postopka bi bila tudi pravnomočna sodna odločba, s katero bi bila meja že urejena na podlagi identičnega predloga. V obravnavanem primeru te ovire ni. Sodišče prve stopnje je tako določbo 131. člena ZNP zmotno uporabilo, ko je predlog za ureditev meje zavrglo, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje neraziskano.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Predlagatelja sta dne 28.4.2000 začela nepravdni postopek za ureditev meje med zemljišči parc. št. 617/3, parc. št. 398/1 in parc. št. 617/2 vse k.o. B. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njun predlog zavrglo. Ugotovilo je, da je bila v letu 1922 opravljena meritev, ki pa je bila napačno vrisana v katastrske načrte. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je geometer Ž. G., ki je v letu 1996 opravljal meritve po naročilu predlagateljev, upošteval napačno vrisan mejnik, jemal pa je tudi le obris parcele 617/3, zato je po oceni sodišča napačno ugotovil, kako poteka meja. Leta 1998 pa je meritev po naročilu B. K. opravljal geodet M. Ž., ki je upošteval meritev iz leta 1922, poleg tega je za podlago meritve vzel širše območje in tudi njene računske in koordinatne izmere in ugotovil, da meja poteka ravno od točke 27 do točke 1 kot je označeno na skici na list. št. 23. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je strokovno mnenje geodeta Ž.

prepričljivejše, da se z njim strinja tudi geometer G., da so izpovedi predlagateljev o posesti spornega dela zemljišča neprepričljive, da torej nesporno meja poteka tako kot izhaja iz strokovnega mnenja geodeta Ž., da torej meja ni sporna in je zato predlog zavrglo. Zoper takšno odločitev se pritožujeta predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarjata, da sta oba strokovnjaka povedala, da je meritev iz leta 1922 napačno vrisana v katastrske načrte, zaradi česar bi moralo sodišče natančno ugotoviti, ali meja in mejnik obstajata ali ne. Predlagatelja opozarjata, da se je sodišče preveč nekritično oprlo na izpoved geodeta M. Ž., ne da bi upoštevalo tudi izpovedi drugih prič. Menita, da bi sodišče moralo upoštevati, da so predlagatelja in priče izpovedale, da sta predlagatelja in njihovi pravni predniki nemoteno uživali sporni svet in jim tega nasprotni udeleženci niso nikoli oporekali. Zoper izpodbijani sklep se pritožujeta tudi nasprotna udeleženca N. K. in K. K., ki navajata, da mejniki v naravi niso vidni, da je meja sporna in bi jo bilo treba določiti tudi pri gospodarskem poslopju nasprotnih udeležencev J. K. in B.K. Poudarjata, da je pravilna meja po gozdni poti, kar dokazuje tudi razdalja po karti in v naravi do parcele 617/2. Pritožba je utemeljena. Stvarnopravni zakonik (ur.l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) v 268. členu določa, da se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo SPZ, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače. Nato pa SPZ v 273. členu določa, da se z uveljavitvijo SPZ razveljavita

136. in 137. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86 in 20/88, v nadaljevanju ZNP). Tako je treba za ureditev meje poleg nerazveljavljenih določb ZNP uporabiti tudi določbo 77. člena SPZ. V

131. členu ZNP je določeno, da v postopku za ureditev mej sodišče uredi mejo med zemljišči v lasti občanov ali civilnopravnih oseb, če je ta sporna, razen če zakon izključuje sodno ureditev meje. Sodišče prve stopnje je predlog za ureditev meje zavrglo, ker je ocenilo, da meja ni sporna. Višje sodišče soglaša z navedbami v obeh pritožbah, da je takšna ocena zmotna. Določilo 131. člena ZNP, ki sodni postopek za ureditev meje predvideva za primere, če je meja med zemljišči sporna, s tem ne opredeljuje procesnih predpostavk, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Odgovor na vprašanje, ali predlagatelj upravičeno zahteva ureditev meje v nepravdnem postopku, je namreč odvisen od vsebinske presoje njegovih navedb (primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 897/93). Res je, da je nesmiselno voditi sodni postopek v primeru, če je bila meja vsaj v upravnem postopku določena kot dokončna in ni spora o njenem poteku, postala pa je nespoznavna v naravi. V tem primeru je mogoče zahtevati enostaven katastrski postopek za obnovo na podlagi fiksiranih podatkov zemljiškega katastra, po katerih se mora označiti nespoznavna meja. Vendar iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila meja v katastrskem potopku določena kot dokončna.

Procesna ovira za vodenje postopka bi bila tudi pravnomočna sodna odločba, s katero bi bila meja že urejena na podlagi identičnega predloga. V obravnavanem primeru te ovire ni. Sodišče prve stopnje je tako določbo 131. člena ZNP zmotno uporabilo, ko je predlog za ureditev meje zavrglo, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje neraziskano. Zato je višje sodišče pritožbama ugodilo in je izpodbijani sklep na podlagi tretje točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom ZNP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo o predlogu za ureditev meje meritorno odločiti. Pri tem bo moralo uporabiti 77. člen SPZ, po katerem sodišče najprej uredi mejo na podlagi močnejše pravice, pri čemer se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če pa močnejša pravica ni dokazana, pa bo moralo sodišče mejo urediti po zadnji mirni posesti in v tem primeru oceniti vse izvedene dokaze in tudi obrazložiti, zakaj ocenjuje izpovedi prič in strank postopka kot neprepričljive. Če zadnje mirne posesti ne bo mogoče ugotoviti se sporni prostor uredi po pravični oceni. Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.