Jedro

Res je, da naknadno odpadla podlaga darilne pogodbe povzroči prenehanje pogodbe, vendar ne sama po sebi in ne v vsakem primeru. Do tega pride samo, če darovalec svoje upravičenje uresniči, sicer pa ne. Izkustveno in splošno znano je, da mnogi starši kljub razvezi zakonske zveze njihovega otroka od njegovega razvezanega partnerja ne terjajo vrnitve darila. Te pogodbe obstajajo še naprej in tudi pravno učinkujejo. Ker je prenehanje pogodbe odvisno od volje odstopnega upravičenca, je njegova pravica časovno omejena z zastaralnimi roki. Drugačno stališče bi povzročilo nesprejemljivo pravno negotovost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev darila, ki sta ga toženki dala prva tožnica in njen sedaj že pokojni mož, ker je z razvezo zakonske zveze toženke in njunega sina (sedanjega tretjega toženca) odpadla podlaga darilne pogodbe. Toženkin solastninski delež 1/6 na sporni nepremičnini je zmanjšalo na 42/600, za razliko 58/600 pa odločilo, da se v določenih razmerjih povečajo solastninski deleži tožnikov in še navedlo, kakšni naj bi bili poslej njihovi solastninski deleži. Toženki je naložilo tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da solastninski delež 42/600 ustreza višini denarnih sredstev, ki jih je toženka pretežno iz svojega posebnega premoženja prispevala za kritje stroškov za nabavo parcele in za gradnjo hiše. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je toženkini pritožbi le delno ugodilo in zato prvostopenjsko sodbo delno spremenilo, delno pa razveljavilo (brez vrnitve razveljavljenega dela v novo sojenje). Toženkin solastninski delež je zmanjšalo le za 40/600 (torej na 60/600 ali 1/10), zato delež prve tožnice povečalo za 20/600, delež drugega in tretjega tožnika pa vsakega za 10/600 in toženki naložilo izstavitev taki odločitvi ustrezne zemljiškoknjižne listine. Razveljavilo je le tisti del stavka v prvem odstavku izreka prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na opredelitev, kakšni naj bi sedaj bili solastninski deleži tožnikov. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo, v celoti pa pritožbo tožnikov in v navedenem obsegu potrdilo prvostopenjsko sodbo ter še odločilo o vseh stroških postopka. Delno spremembo je utemeljilo s stališčem, da je za tisti del terjatve, ki ga uveljavljajo sedanji tožniki kot dediči pokojnega moža prve tožnice in ki ga je ta uveljavljal šele ob spremembi tožbe v vlogi z dne 4.6.2001, utemeljen toženkin ugovor zastaranja.

Tožniki v pravočasni reviziji izpodbijajo tisti del drugostopenjske odločbe, s katerim je bila zavrnjena njihova pritožba in s katerim je bilo delno ugodeno toženkini pritožbi. Uveljavljajo vse revizijske razloge, predlagajo pa bodisi spremembo pritožbene odločbe ali pa razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V zvezi z vprašanjem zastaranja dela zahtevka za vrnitev darila uveljavljajo kršitev procesnih določb, ki urejajo spremembo tožbe. Z vlogo z dne 4.6.2001 sta takratna prvi tožnik in druga tožnica (starša toženkinega razvezanega moža in njegovega brata) zgolj povečala že obstoječi zahtevek, kar je dopustno in je prvostopenjsko sodišče to spremembo dovolilo ter o spremenjeni tožbi tudi odločalo. Zato sploh ni mogoče govoriti o zastaranju. Tudi sicer je odločitev o zastaranju materialnopravno napačna. Ne gre za obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Zaradi odpadlega nagiba darilne pogodbe je odpadla pravna podlaga posla, ki je zato prenehal veljati. Iz tega razloga posel ne postane izpodbojen, ampak ničen. Uveljavljanje ničnosti ni vezano na noben rok. Pritožbeno sodišče v tej zadevi ni odločilo tako kot v istovrstnih drugih primerih in je s tem kršilo ustavno pravico tožnikov do enakega varstva pravic. Pri tem se tožniki sklicujejo na enake razloge za zavrnitev ugovora zastaranja v določeni zadevi prvostopenjskega sodišča iz leta 1990. V nadaljevanju tožniki zatrjujejo nerazumljivost razlogov pritožbene sodbe na njeni šesti strani. Izračun pritožbene sodbe v nobenem primeru ne drži, prvi tožnici pa gre del zahtevka, ki ga je uveljavljal njen pokojni mož. Enaka procesna kršitev je podana glede celotne obrazložitve pritožbene sodbe tudi v delu, ki se nanaša na pritožbo tožnikov. Odgovor pritožbenega sodišča na njihove trditve je povsem pavšalen in tega dela sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožniki nato v narekovaju in dobesedno prepišejo dobre tri strani svoje pritožbe ter zaključijo, da pritožbeno sodišče ni imelo ne dejanskih ne pravnih argumentov, da ne bi upoštevalo dejstev, ki so jih tožniki nanizali v pritožbi in ki so v celoti izkazana z listinskimi dokazi. Pavšalna zavrnitev pritožbenih izvajanj tožnikov pomeni tudi kršitev ustavno zavarovanih pravic.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Najpomembnejši del revizije se ukvarja z vprašanjem, ali je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno odločilo o utemeljenosti toženkinega ugovora, da je del terjatve za vrnitev darila že zastaral. Pri tem se tožniki strinjajo le s tistim delom razlogov pritožbenega sodišča, ki njihovo terjatev (pravilno) opredeljuje kot terjatev obligacijskopravne in ne stvarnopravne narave, kot je menilo prvostopenjsko sodišče. Zaradi pravilnega odgovora na postavljeno vprašanje je treba najprej pojasniti, kako so tožniki, ki so se v pravdi spreminjali, uveljavljali in postopoma spreminjali svoje tožbene zahtevke. Tožbo so vložili štirje tožniki, oba starša in dva njuna sinova, proti toženki, katere zakonska zveza z enim od sinov je bila marca leta 1993 razvezana. Svoje tožbene zahtevke so gradili na različnih pravnih podlagah in so zato (nepravilno) uveljavljali več kumuliranih tožbenih zahtevkov v obliki primarnega in podrejenih tožbenih zahtevkov. V največjem od njih so terjali, da se v določenem razmerju med vse štiri tožnike porazdeli cel toženkin solastninski delež 1/6. V prvem sojenju sta bila tožbena zahtevka obeh sinov pravnomočno zavrnjena, saj sta bila tudi onadva obdarjenca, toženki podarjen solastninski delež pa na njun solastninski delež ni vplival. Ker je bila odločitev glede tožbenega zahtevka obeh staršev razveljavljena, sta v drugem sojenju nastopala kot tožnika le onadva. V vlogi z dne 4.6.2001 sta jasno navedla, da sedaj onadva zahtevata tisto, kar so prej zahtevali vsi štirje tožniki skupaj. Na novo sta oblikovala tožbene zahtevke in v takoimenovanem drugem podrejenem tožbenem zahtevku terjala vsak 1/2 toženkinega solastninskega deleža (v primarnem in prvem podrejenem pa znižanje njenega solastninskega deleža na 1/108 in porazdelitev razlike med njiju). Šlo je torej za tako objektivno spremembo tožbe, s katero sta oba tožnika zahtevala (poenostavljeno povedano) enkrat več kot v prvem sojenju. V času drugega pritožbenega odločanja je prvi tožnik umrl, zato so v tretjem sojenju v njegov položaj vstopili tožnica in oba sinova ter kot dediči terjali tisto, kar je prvotni prvi tožnik terjal ob vložitvi tožbe in ob njeni objektivni spremembi v vlogi z dne 4.6.2001. Sprememba tožbe v tej vlogi torej pomeni, da je takratni prvi tožnik šele takrat zahteval vrnitev celotne nanj odpadajoče polovice darila, kar velja tudi za drugo tožnico, saj sta pred tem to razliko neuspešno terjala oba sinova.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zmotno stališče tožnikov, da njihova obligacijska terjatev za vrnitev darila ni zastarala, ker naknadno odpadla podlaga za darilno pogodbo (zakonska zveza, ki je bila kasneje razvezana) pomeni, da je pravni posel prenehal veljati oziroma da je ničen. Preklic darilne pogodbe se razlikuje od neveljavnosti (tudi ničnosti) darilne pogodbe. Gre za dva povsem različna instituta, ki se razlikujeta po predpostavkah, namenu in posledicah. Preklic je pravica (upravičenje) darovalca odstopiti od pogodbe. Darovalcu daje le pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na obdarjenca, povzroči prenehanje pogodbe. Vzroki za preklic so pravna dejstva, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe, in ne dejstva, ki so obstajala v trenutku sklenitve pogodbe in se nanašajo na predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe. Ker do preklica pride iz razloga, ki nastopi po sklenitvi pogodbe, je logično, da učinki preklica ne morejo delovati ex tunc, torej za nazaj vse do sklenitve pogodbe (primerjaj II Ips 333/2006, II Ips 738/2005). Res je, da naknadno odpadla podlaga darilne pogodbe povzroči prenehanje pogodbe, vendar ne sama po sebi in ne v vsakem primeru. Do tega pride samo, če darovalec svoje upravičenje uresniči, sicer pa ne. Izkustveno in splošno znano je, da mnogi starši kljub razvezi zakonske zveze njihovega otroka od njegovega razvezanega partnerja ne terjajo vrnitve darila. Te pogodbe obstajajo še naprej in tudi pravno učinkujejo. Ker je prenehanje pogodbe odvisno od volje odstopnega upravičenca, je njegova pravica časovno omejena z zastaralnimi roki. Drugačno stališče bi povzročilo nesprejemljivo pravno negotovost. Glede na pravkar pojasnjeno so materialnopravno pravilni tudi nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča, da je nedenarna terjatev za vrnitev dela darila zastarala. Gre za tisti drugi del, ki sta ga oba starša na novo uveljavljala ob objektivni spremembi tožbe v drugem sojenju z vlogo z dne 4.6.2001. Za vrnitveni zahtevek, ki temelji na četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da bi ta rok iztekel celo v primeru, če bi se štelo, da je začel teči šele ob vložitvi tožbe v letu 1993, ko sta takratna tožnika terjala vrnitev le prvega dela darila (preostali del pa sta takrat neutemeljeno terjala njuna sinova). Revizijsko sodišče tem razlogom pritrjuje in zato ugotavlja, da je bila delna sprememba prvostopenjske sodbe na pritožbeni stopnji materialnopravno pravilna.

Tožniki neutemeljeno očitajo pritožbenemu sodišču, da je pri reševanju vprašanja zastaranja kršilo procesne določbe, ki urejajo spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče namreč ni odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli, saj je tudi samo obravnavalo spremenjeni del tožbenega zahtevka, tako kot pred njim prvostopenjsko sodišče, le njegova presoja o utemeljenosti ugovora zastaranja je bila drugačna od presoje prvostopenjskega sodišča. Tožniki nekonkretizirano očitajo pritožbenemu sodišču kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem. Pri tem niti ne povedo, v katerem primeru je pritožbeno sodišče o enakem vprašanju odločilo drugače, saj se sklicujejo le na razloge določene prvostopenjske sodbe v zadevi iz leta 1990. Tak pavšalen očitek je že iz tega razloga neutemeljen.

Standard obrazloženosti je za pritožbeno odločbo drugačen kot za prvostopenjsko odločbo. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, ter navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zato ni dolžno odgovarjati na vsako od številnih pritožbenih trditev. Opraviti mora celostno analizo gradiva in iz njega izluščiti bistvene probleme. Poleg tega sodbi sodišč prve in druge stopnje predstavljata logično celoto in zato podrobno analiziranje tistih zaključkov in razlogov prvostopenjskega sodišča, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, v pritožbeni odločbi ni potrebno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi izpodbijana sodba ustreza standardu obrazloženosti. Ne samo, da so v njej kar obširno povzete pritožbene trditve tožnikov, tudi razlogi samega pritožbenega sodišča zadostujejo za odgovor na njihove pritožbene trditve. Pritožbeno sodišče je potrdilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o vseh vrstah in zneskih toženkinih prispevkov k stroškom v zvezi z nabavo parcele in gradnjo hiše ter to oceno podprlo tudi z lastnimi argumenti. Čeprav so ti razlogi krajši od pritožbe tožnikov, so zadostni. V reviziji zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljena in tudi ne zatrjevana kršitev ustavno varovane pravice tožnikov. Revizijsko sodišče le še dodaja, da tožniki zatrjevano procesno kršitev tudi sicer premalo konkretizirajo, saj je ni mogoče utemeljiti kar s prepisom treh strani pritožbe in z dodatkom, da na vse to pritožbeno sodišče ni odgovorilo oziroma je le pavšalno odgovorilo. Enaka procesna kršitev ni podana niti v izpodbijanih razlogih na šesti strani pritožbene odločbe. Nerazumljivost tožniki utemeljujejo z zatrjevano napačnim izračunom pritožbenega sodišča in s trditvijo, da gre tudi tožnici del zahtevka, ki ga je uveljavljal njen pokojni mož. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, kateri del zahtevka, ki ga je uveljavljal prvotni tožnik in zakaj ne gre nobenemu od sedanjih tožnikov. Tudi z izračunom pritožbenega sodišča ni nič narobe. Ti razlogi se nanašajo na tisti del stavka v prvem odstavku izreka prvostopenjske sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče razveljavilo. Ker v tem delu zadeve ni vrnilo v novo sojenje, gre torej tudi tu vsebinsko za spremembo dela prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da in zakaj je ta del tožbenega zahtevka nepotreben, pravilna pa je tudi ugotovitev, da v njem izraženi končni izračun vseh solastninskih deležev ni pravilen (58/600, 162/600, 248/600 in 146/600 je skupaj 598/600 in ne 600/600).

Na koncu revizijsko sodišče še pojasnjuje, da so tožniki nepravilno kumulirali tožbene zahtevke. Ne gre za zahtevke z različno dejansko podlago, ki bi utemeljevali kumulacijo po tretjem odstavku 182. člena ZPP. Vsi so oprti na isti življenjski dogodek, v vsakem od njih je navedena le različna pravna podlaga (vrnitev zaradi neizpolnitve soinvestitorskega dogovora, vrnitev darila, neupravičena obogatitev), ki je celo povzeta v tožbeni zahtevek. Da gre za neločljivo medsebojno povezanost navedenih terjatev, izhaja že iz razlogov prvostopenjske sodbe, saj je sodišče o zahtevku za vrnitev darila odločilo šele potem, ko je ugotovilo, kolikšen je bil glede na vložena toženkina denarna sredstva dejanski obseg darila. V takem primeru gre le za navidezno kumulacijo tožbenih zahtevkov, dejansko pa za en sam zahtevek, ki se obravnava enotno (primerjaj razloge II Ips 788/2006). Če ne bi bilo tako, bi moralo revizijsko sodišče revizijo tožnikov zavreči, saj so tožbeni zahtevek za vrnitev darila v tožbi uveljavljali kot podrejeni tožbeni zahtevek, v tožbi označena oziroma kasneje še pravočasno popravljena oznaka vrednosti spornega predmeta pa je samo ena in lahko velja le za takrat uveljavljani primarni tožbeni zahtevek za vrnitev celotnega toženkinega solastninskega deleža zaradi neizpolnitve dogovora o soinvestiranju.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.