Jedro

Odpravnine presežnim delavcem morajo biti izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka, torej ob prenehanju delovnega razmerja in po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je pred prenehanjem delovnega razmerja. Zato tudi zamudne obresti tečejo od prenehanja delovnega razmerja dalje.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko sklepa opr. št. Pd 475/2001, z dne 6.12.2002, se zavrne in se potrdi sklep v izpodbijanem delu.

2. Pritožbi zoper sklep opr. št. Pd 475/2001, z dne 4.11.2002 se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

r a z s o d i l o : Pritožba zoper sodbo opr. št. Pd 475/2001, z dne 9.9.2002 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na račun odpravnine trajno presežnemu delavcu bruto znesek 602.301,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.3.1993 dalje do plačila ob pogojih prisilne poravnave po sklepu Temeljnega sodišča v Celju z dne 29.6.1994, opr. št. St 12/94, v roku 8 dni in pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 86.302,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožena stranka zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka. Meni, da je izrek sodbe nesklepčen, saj bi morala tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek ustrezno modificirati glede na dejstvo, da je bila sklenjena prisilna poravnava in potrjena s sklepom sodišča. Iz izreka sodbe bi moralo biti razvidno, da je tožena stranka dolžna izplačati le 60 % tožnikove terjatve v roku dveh let, z 10 % realno obrestno mero. Tudi izračun odpravnine ni pravilen, saj sodišče ni vzelo za osnovo povprečje tožnikove plače kot jo je posredovala tožena stranka. Sodišče je tožniku prisodilo odpravnino v bruto višini, pri čemer se je sklicevalo na oblikovano enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča R Slovenije. Leta 1993, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, pa je veljavna splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo posebej opredelila, da delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina treh povprečnih neto plač, pa tudi osnova pri vseh drugih osebnih prejemkih je vedno neto plača. Tako se citirana ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča R Slovenije ne more uporabljati v obravnavanem primeru. Na pravilno stališče tožene stranke napotujejo tudi določbe Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varnost, po katerih se od odpravnine po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih ne obračunavajo in plačujejo davki in prispevki. Nikjer v Zakonu o delovnih razmerjih tudi ni določeno, da zapade odpravnina v plačilo zadnji dan delovnega razmerja in da je naslednji dan po prenehanju delodajalec že v zamudi. Zato je tudi napačna odločitev glede zamudnih obresti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, tožeča stranka namreč ni uspela s svojim zahtevkom v celoti. Glede na potrjeno prisilno poravnavo je tožeča stranka dejansko uspela le s 60 % svojega zahtevka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Ker tožena stranka tudi po opominu ni plačala sodne takse za pritožbo, je sodišče prve stopnje izdalo ugotovitveni sklep, s katerim je ugotovilo, da je pritožbo umaknila glede na določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1/90 - 93/2001).

Zoper sklep o umiku je v odprtem pritožbenem roku tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje oziroma vložila pritožbo zoper sklep o umiku. Navedla je, da je dolžno sodno takso plačala sicer 7 dni po roku, vendar je šele takrat razpolagala s sredstvi za plačilo sodne takse, zato je predlagala vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper sklep o umiku pritožbe se je pritožila iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ZST loči vlogo in pravno sredstvo in da se posledica - predpostavka umika veže le na neplačilo sodne takse za vlogo in ne za vložitev pravnega sredstva.

Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo in vlogo z dne 14.11.2002 štelo kot pritožbo.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je tožena stranka v odprtem pritožbenem roku vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe prave in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in postopek o pritožbi zoper glavno odločbo nadaljuje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka planirati stroške za pritožbo, ker je računala, da bo v sodnem postopku uspela. Sklicuje se na finančno nedisciplino v Republiki Sloveniji. Navaja tudi, da je sodno takso sicer plačala prepozno, vendar še vedno pred izdajo sklepa o ugotovitvi, da je pritožba umaknjena.

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi iz razloga, ker tožena stranka ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo dolžne sodne takse. Po določbi 116. člena ZPP lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico do dejanja, če zamudi narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je štelo, da tožena stranka ni zamudila roka za plačilo sodne takse za pritožbo iz upravičenega razloga. Sodišče prve stopnje je to tudi ustrezno obrazložilo, s čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in obrazložitve ne ponavlja. Na pritožbene navedbe le še dodaja, da tožena stranka ni izkazala, da dejansko ob vložitvi pritožbe ni razpolagala z zneskom 30.400,00 SIT, kolikor je znašala dolžna sodna taksa za pritožbo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Pritožba zoper sklep o umiku pritožbe je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

ZPP celovito ureja pravdni postopek in ne predpisuje sankcij za neplačilo sodne takse za vložitev pritožbe, zato tega drugače ne more urediti 1. odstavek 8. člena ZST. Zato sodišče v individualnem delovnem sporu, v katerem se glede na določbo 1. odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ta zakon ne določa drugače, ne bi smelo uporabiti določbe 1. odstavka 8. člena ZST. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V posledici tega je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo tožene stranke, kot dovoljeno.

Pritožba zoper sodbo je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izrek sodbe nesklepčen, ker določa, da je tožena stranka dolžna plačati znesek ob pogojih prisilne poravnave po sklepu Temeljnega sodišča v Celju z dne 29.6.1994, opr. št. St 12/94. Navedeni izrek je namreč povsem pravilen in v skladu z določbo 3. odstavka 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 - 52/99). Tak izrek je jasen in izvršljiv tudi v izvršilnem postopku, v kolikor tožena stranka v paricijskem roku pravnomočne sodne odločbe ne bo izvršila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o napačni ugotovitvi višine povprečja tožnikove plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 1.3.1993, zato so bili zadnji trije meseci december 1992, januar 1993 in februar 1993. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo podatku o bruto plači, ki ga je predložila tožena stranka v prilogi B 4 in je datiran z 29.6.1999, temveč je sledilo potrdilu o višini osebnih dohodkov z dne 4.3.1993, ki ga je izdala tožena stranka in iz katerega izhaja, da je bil povprečni osebni dohodek v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja tožnika 75.719,00 SIT. Podatek iz izračuna tožene stranke iz leta 1999 je precej nižji in ga tožena stranka tudi ni podprla z nobenimi dokazi. Niti ni pojasnila, zakaj se zneski, navedeni v potrdilu iz leta 1993 o prenehanju delovnega razmerja in zneski, navedeni v potrdilu iz leta 1999, tako razlikujejo. Zato je pritožba tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati decembrski znesek v nižji višini, neutemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da gre tožniku odpravnina na podlagi obračuna bruto in ne neto plače. V času prenehanja delovnega razmerja tožniku je veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90 - 11/93), ki osnove in višine za izplačilo odpravnine trajno presežnim delavcem ni določala. Določbe o odpravnini delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi tehnoloških, organizacijskih in ekonomskih razlogov ali ukrepov, so bile namreč po sprejetju novele Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 5/91) črtane. Tako je bilo potrebno uporabiti zakonske določbe 3. odstavka 36. f člena, ki določa, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Sodna praksa, res je, da se o tem Vrhovno sodišče R Slovenije do leta 2003 ni izrecno opredelilo, je štela, da gre za neto osebni dohodek oziroma plačo. V letu 2003 pa je v sklepu VIII Ips 133/2003, v zvezi z osnovo za izračun odpravnine po 36. f členu ZDR, Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo decidirano stališče, da je treba upoštevati bruto in ne neto plačo. Pri tem je navedlo naslednje: "Kaj je treba upoštevati pri določanju pojma plače, je bilo možno ugotoviti že od leta 1990 dalje. Sprva je bilo predvsem pomembno vprašanje, kdaj se je štela plača za izplačano. Zakon o davkih na izplačane osebne dohodke (Ur. l. RS, št. 48/90) je določal v 3. členu, da se davek obračunava in izplačuje od bruto osebnega dohodka. V 5. členu Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS. št. 48/90) je bila določba, da zavezanci (tudi delodajalci) plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto osebnega dohodka (plače). Poleg tega je bila v 3. členu Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93) še določba, da se plača šteje za izplačano, ko so plačani prispevki in akontacija davka na plače, kar je smiselno pomenilo, da so izplačani povprečni osebni dohodki pomenili bruto, ne pa neto zneskov. Navedeni predpisi, sprejeti pred podpisom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo v letu 1993 (Ur. l. RS, št. 39/93), dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Ur. l. RS, št. 35/94) in Zakonom o dohodnini (Ur. l. RS, št. 71/93), ki vsi govorijo o bruto plači (samo SKPG govori o neto plači v 3. in 4. točki 44. člena), so smiselno določali, da so neto zneski plače lahko samo preostanek izplačane plače, ki je odvisen od številnih subjektivnih faktorjev, ne kaže pa izplačane plače delavca. Izplačana plača je lahko samo bruto plača, saj bi bile drugače nesmiselne in same s seboj v nasprotju določbe prej citiranih zakonov, da od nje delavec (ne morda delodajalec) plača akontacijo dohodnine in prispevke za svojo socialno varnost. Zato ni pravne podlage za tolmačenje, da pojem plače, če predpis določa pravice iz izplačnih povprečnih osebnih dohodkov (plač) v podjetju, pomeni pojem neto zneskov plač." Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da stališče o bruto osnovi ni pravilno, glede na veljavne predpise v letu 1993. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1990 glede odpravnine ob upokojitvi, saj je ta določena drugače in tudi nima osnove v zakonu, kot to velja za odpravnino trajno presežnim delavcem.

Zmotno je pritožbeno navajanje, da v ZDR ni določeno, da zapade odpravnina v plačilo zadnji dan delovnega razmerja. Iz določbe 3. odstavka 36. f člena namreč izhaja, da je delodajalec dolžan izplačati trajno presežnemu delavcu, ki mu ne more zagotoviti ustrezne zaposlitve drugje, odpravnino. Do uveljavitve splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1993 (Ur. l. RS, št. 39/93) je bilo mogoče navedeno zakonsko določbo razlagati tako, da je odpravnina zapadla v plačilo z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, to je pred prenehanjem delovnega razmerja. Po uveljavitvi navedene kolektivne pogodbe in tudi kasnejših, pa je to vprašanje jasno rešeno, tako da je določeno, da morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka (13. člen). Torej s prenehanjem delovnega razmerja in ne z dokončnostjo sklepa. Glede na navedene zakonske določbe je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo zahtevane zamudne obresti od prenehanja delovnega razmerja dalje. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Tožeča stranka je namreč s svojim zahtevkom za izplačilo odpravnine kot trajno presežnemu delavcu po temelju v celoti uspela, po višini pa jo je zadel sklep o potrditvi prisilne poravnave, kar pa na odločitev o stroških postopka nima vpliva.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.