Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da se je uradna oseba v preteklosti (in to 3-4 leta pred tem postopkom nadzora) dvakrat neuspešno potegovala za zaposlitev pri hčerinski družbi tožeče stranke, še ne pomeni, da je podan odklonitveni razlog.

Tudi domnevne kršitve uradne osebe oziroma nestrinjanje tožeče stranke z vodenjem in ravnanjem v tem postopku same po sebi ne pomenijo dvoma v objektivnost njenega ravnanja. Kršitve še niso dokaz, da gre za pristranskost oziroma da obstaja dvom v nepristranskost, prav tako niso nujni pogoj za ugotavljanje pristranskosti.

Institut izključitve uradne osebe je namenjen temu, da se zaradi pravilnosti in zakonitosti postopka oziroma izdaje odločbe uradna oseba ob podanem dvomu v njeno nepristranskost čim prej izloči, ne pa da se čaka na ravnanje te osebe v konkretnem postopku in se šele na podlagi (ne)uspeha v postopku stranka odloča, ali bo vložila zahtevo za izločitev ali ne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, št. 40105-2108/10-33,27 z dne 9. 12. 2010, odločila, da se zahteva tožeče stranke za izločitev uradne osebe tožene stranke A. A. in ponovitev vseh procesnih ravnanj v postopku pregleda poslovanja tožene stranke, ki poteka na podlagi zahteve za pregled poslovanja, št. 40105-24/10-33 z dne 12. 1. 2010, kot neutemeljena zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka ugotovila, da za izločitev imenovane uradne osebe niso podani t. i. odklonitveni razlogi iz prvega odstavka 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Zatrjevane okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost imenovane uradne osebe, pa se nanašajo na domnevne nepravilnosti pri vodenju postopka nadzora, ki pa same po sebi ne predstavljajo odklonitvenega razloga, in na domnevno osebno maščevanje te uradne osebe zaradi preteklega dvakrat neuspešnega potegovanja za zaposlitev pri družbenici tožeče stranke (v letih 2006 in 2007), ki pa ga tožeča stranka ni dokazala.

3. Tožeča stranka navedeni sklep tožene stranke izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni oziroma odpravi in samo odloči tako, da ugodi zahtevi tožeče stranke za izločitev A. A. in da se določi druga pooblaščena uradna oseba ter ponovijo oziroma opravijo skladno z zakonom vsa procesna dejanja, v zvezi s katerimi so bile storjene kršitve, oziroma da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga, da Vrhovno sodišče tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožba je dovoljena na podlagi četrtega odstavka 280. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), po katerem je dovoljen poseben postopek sodnega varstva zoper sklep, zoper katerega je po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, dovoljena pritožba. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa v drugem odstavku 39. člena določa, da je zoper sklep, s katerim je zavrnjena zahteva stranke za izločitev, dovoljena pritožba.

7. V obravnavani zadevi je relevantno vprašanje, ali okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, vzbujajo dvom o nepristranskosti pooblaščene uradne osebe tožene stranke A. A. (v nadaljevanju imenovana uradna oseba), zaradi česar bi le-ta moral biti izločen iz pregleda poslovanja (postopka nadzora) pri tožeči stranki.

8. ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka 294. člena oziroma drugega odstavka 266. člena ZZavar uporablja tudi v postopkih nadzora tožene stranke, v 35. členu taksativno določa razloge, zaradi katerih pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku (t. i. izključitveni razlogi, ki pa jih tožeča stranka ne uveljavlja), v 37. členu pa ureja tudi izločitev na podlagi zahteve stranke v primeru, da druge okoliščine vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe (t. i. odklonitveni razlogi), pri čemer pa mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da se je imenovana uradna oseba v preteklosti (in to 3-4 leta pred tem postopkom nadzora oziroma v letih 2006 in 2007) dvakrat neuspešno potegovala za zaposlitev pri hčerinski družbi tožeče stranke, še ne pomeni, da je podan odklonitveni razlog. Tožeča stranka sicer utemeljuje, da je to dejstvo pri imenovani uradni osebi povzročilo jezo, užaljenost in maščevanje, zaradi česar da ne more objektivno voditi postopka nadzora pri njej, vendar iz njenih navedb oziroma zlasti priloženih listin ni razvidno, da bi bila očitana osebna stanja sploh podana oziroma tožeča stranka teh osebnih stanj po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala.

10. Priložena elektronska sporočila oziroma korespondenca že iz časa kandidiranja oziroma zavrnitve službe pri družbi tožeče stranke (in tudi ne kasnejša) ne razkrivajo nobenih takšnih čustev oziroma osebne zamere, saj gre za poslovno korespondenco. Prav tako tega ne izkazujeta niti izjava B. B. (asistentke uprave oziroma vodje kadrovske službe te hčerinske družbe tožeče stranke) niti overjena izjava predsednika uprave hčerinske družbe, podana 12. 11. 2010 (torej več let po omenjenem kandidiranju in neposredno pred formalno izraženim dvomom oziroma zahtevo za izločitev z dne 24. 11. 2010 oziroma 2. 12. 2010), da je razlog za čim bolj negativni iztek pregleda poslovanja za tožečo stranko v zavrnitvi oziroma negativnem razgovoru za službo pri tej drugi družbi, saj gre zgolj za mnenje zastopnika neke druge družbe, ki ni subjekt tega nadzora.

11. Tudi domnevne kršitve imenovane uradne osebe oziroma nestrinjanje tožeče stranke z vodenjem in ravnanjem v tem postopku same po sebi ne pomenijo dvoma v objektivnost njenega ravnanja. Kršitve še niso dokaz, da gre za pristranskost oziroma da obstaja dvom v nepristranskost, prav tako niso nujni pogoj za ugotavljanje pristranskosti. Dvom v pristranskost ponavadi namreč obstoja oziroma je podan že ob imenovanju pooblaščene uradne osebe (oziroma seznanitvi o tem), torej še predno pooblaščena uradna oseba stori katerokoli dejanje v postopku. Seveda pa lahko takšna okoliščina nastopi tudi tekom postopka, vendar tega v tem primeru tožeča stranka niti ne zatrjuje, saj je tožena stranka ves čas postopka (oziroma tudi v drugih preteklih postopkih nadzora po omenjenem kandidiranju pri toženi stranki oziroma z njo povezanimi družbami) že vedela za zavrnitev zaposlitve imenovane uradne osebe in njeno domnevno jezo in užaljenost, torej po mnenju tožeče stranke za takšne osebne okoliščine, ki naj bi povzročile zatrjevano pristranskost. Zaradi navedenega se Vrhovno sodišče vsebinsko ne opredeljuje do zatrjevanih nepravilnosti imenovane uradne osebe, tožeča stranka pa bo lahko te domnevne nepravilnosti pri vodenju pregleda poslovanja izpodbijala v okviru pravnih sredstev zoper odločbe tožene stranke v tem postopku nadzora.

12. Drugih razlogov, v čem konkretno imenovana uradna oseba naj ne bi izpolnjevala niti subjektivne niti objektivne dimenzije nepristranskosti, pa tožeča stranka ne navaja. Prav tako so očitki, da tožena stranka ne spoštuje ustave oziroma nekaterih njenih določb, pavšalni in neobrazloženi, zato Vrhovno sodišče nanje ne more podrobneje odgovoriti.

13. V obravnavani zadevi pa ni nepomembno tudi to, da se je predmetni postopek nadzora začel formalno januarja 2010 oziroma dejansko maja 2010, vendar tožeča stranka, kljub že takrat znanim dejstvom, ni zahtevala izločitev imenovane uradne osebe iz razlogov osebne maščevalnosti. Institut izključitve uradne osebe je namenjen temu, da se zaradi pravilnosti in zakonitosti postopka oziroma izdaje odločbe uradna oseba ob podanem dvomu v njeno nepristranskost čim prej izloči, ne pa da se čaka na ravnanje te osebe v konkretnem postopku in se šele na podlagi (ne)uspeha v postopku stranka odloča, ali bo vložila zahtevo za izločitev ali ne. Navedbe tožeče stranke, da naj ne bi že predhodno sprožila ustreznih postopkov oziroma ugovorov zoper domnevno pristranskost imenovane uradne osebe, ker naj bi jo bilo (takrat) strah maščevalnega ukrepanja, pa ni mogoče sprejeti, saj so zoper ravnanja in odločitve uradnih oseb zagotovljena ustrezna pravna sredstva, ki jih je tožeča stranka tudi uporabila.

14. Vrhovno sodišče se je opredelilo do tistih navedb tožeče stranke, ki so po njegovi presoji odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih posebej ne opredeljuje.

15. Vrhovno sodišče pa tudi ni sledilo predlogu tožene stranke, podanem v odgovoru na tožbo, za združitev postopkov (v zadevah 28/2010 in v tej zadevi) po prvem odstavku 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je presodilo, da niso podani razlogi iz 300. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi drugega odstavka 281. člena ZZavar v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v tem postopku sodnega varstva.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

17. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.