Jedro

V pogodbi o izobraževanju je bila določena obveznost tožene stranke, da tožniku izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom h KPND. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena s strani komandirja policijske postaje, ki je navedel, da tožniku pripada kilometrina na celotni relaciji od bivališča do kraja izobraževanja, ker tožnik zaradi šolskega urnika nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. Tožena stranka je tožniku na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja kilometrino izplačala v višini stroškov prevoza na delo in z dela (v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 179,69 km v eno smer). V konkretnem primeru ni šlo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu drugega odstavka 5. člena Aneksa, temveč je bil tožnik napoten na izobraževanje z lastnim prevoznim sredstvom, zato mu pripada kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, skladno z 10. členom Aneksa h KPND, ki med drugim določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene le na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti in da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati premalo plačane potne stroške v znesku 1.575,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 831,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in da sama krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je zgolj povzelo razlogovanje Višjega delovnega in socialnega sodišča, o navedbah in trditvah tožene stranke o tem, zakaj je sklepanje pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno, pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Meni, da je pogodba o izobraževanju civilnopravna pogodba, ki se presoja po pravilih obligacijskega prava in da je iz pogodbe o izobraževanju razvidno, da se je tožena stranka med drugim zavezala, da bo tožniku izplačevala stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu z Aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju Aneks), tožnik pa se je skladno s 4. členom pogodbe zavezal, da bo ob sklenitvi pogodbe o izobraževanju podal izjavo za povračilo stroškov prevoza na izobraževanje in z izobraževanja. Na podlagi podatkov, ki jih je tožnik navedel v izjavi, mu je tožena stranka za dneve, ko je imel predavanje na Policijski akademiji, povrnila stroške prevoza in sicer kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, ker se je štelo, da prevoz z javnim prevozom na tej relaciji ni možen in skladno z drugim odstavkom 5. člena Aneksa izpolnila to, kar je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. Meni, da dejstvo, da je komandir ob preverjanju izjave, ki jo je podal tožnik, ugotovil, da tožnik za prevoz na Policijsko akademijo in nazaj nima možnosti uporabe javnega prevoza in je zato upravičen do povračila kilometrine, nikakor ne daje podlage za odločitev sodišča, da tožniku za prevoz na izobraževanje prizna kilometrino v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Navaja, da se s tožnikom nikoli ni dogovorila za uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Meni, da v primeru tožnika in njegove napotitve na izobraževanje ne gre za službeno pot. V pogodbi o izobraževanju je med drugim določeno, da se tožnik v obdobju od 25. 11. 2013 do 30. 9. 2014 po programu in urniku predavanj izobražuje na Policijski akademiji ter da mu delodajalec (tožena stranka) med drugim plača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu z Aneksom. V konkretnem primeru je bila s tožnikom sklenjena pogodba o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist, s katero so bile urejene medsebojne pravice in obveznosti v času izobraževanja, zato tožena stranka meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v skladu s pogodbo o izobraževanju na podlagi 10. člena Aneksa upravičen do kilometrine za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Tožena stranka je tožniku pravilno povrnila stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v višini 8 % cene neosvinčenega motornega vozila - 95 oktanov za prevožen kilometer. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, poleg tega pa tudi ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu, zato je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

6. V tem sporu tožnik od tožene stranke zahteva povrnitev razlike v stroških prevoza na izobraževanje in z izobraževanja in sicer med izplačanimi potnimi stroški v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer ter med stroški v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer.

7. Pritožbeno sodišče je v tem individualnem sporu že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 692/2015 z dne 17. 2. 2016 je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo, ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je bila zato sprejeta odločitev v izpodbijanem delu nepravilna. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o izobraževanju, s katero je bil tožnik v času od 25. 11. 2013 do 30. 9. 2014 napoten na izobraževanje, v 3. alineji 3. člena pogodbe o izobraževanju (A2) pa je bila določena obveznost tožene stranke, da mu izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena s strani komandirja policijske postaje A.A.. Le-ta je kot tožnikov nadrejeni navedel, da tožniku pripada kilometrina na celotni relaciji od bivališča do kraja izobraževanja, ker tožnik zaradi šolskega urnika nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva (A4). Tožena stranka je tožniku na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja kilometrino izplačala v višini stroškov prevoza na delo in z dela (v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 179,69 km v eno smer). V konkretnem primeru ni šlo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu drugega odstavka 5. člena Aneksa, temveč je bil tožnik napoten na izobraževanje z lastnim prevoznim sredstvom, zato mu tudi po oceni pritožbenega sodišča pripada kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer, skladno z 10. členom Aneksa(1).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se tožena stranka s tožnikom nikoli ni dogovorila za uporabo lastnega avtomobila za službene namene in mu tudi ni izdala potnih nalogov. Res je, da tožena stranka tožniku za izobraževanje ni izdala potnih nalogov, vendar zato, ker je štela, da za to ni potrebe (da gre le za prevoz na delo iz z dela in mu v tej višini (8 %) tudi izplačala stroške kilometrine), to pa ne more biti v škodo tožniku, saj je bil ta z lastnim vozilom napoten na izobraževanje in ni šlo za prevoz na delo ali z dela.

10. Ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) ki med drugim določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene le na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti in da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer.