Jedro

Za tožnika, ki je bil ob nesreči star 54 let, po poklicu pa je električar in je opravljal delo gospodarja, so vse te posledice nesreče zagotovo omejevalne in predstavljajo znižanje kvalitete življenja. Vendar je treba te posledice objektivizirati - primerjati s sodno prakso, kako je odmerila odškodnino oškodovancem s podobnimi posledicami po poškodbah. Ta primerjava pokaže, da je odmerjena odškodnina primerna in ne odstopa od siceršnjih odškodnin v primerljivih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 80% odmerjene odškodnine za škodo, ki jo je tožnik pretrpel v zvezi s prometno nesrečo dne 26.6.1994. Odmerilo je za prestane in bodoče telesne bolečine 2,200.000,00 SIT, za prestani strah 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4,000.000,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Trdi, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili odškodnino za strah v višini 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1,000.000,00 SIT. Revizija trdi, da je dejstvo, da so bile tožnikove poškodbe take, da je bilo njegovo življenje v nevarnosti. Tak značaj smrtno nevarne poškodbe daje podlago za odmero odškodnine v celotni zahtevani višini - 800.000,00 SIT. To potrjujejo izvedenčeve ugotovitve o trajanju zaskrbljenosti za izid zdravljenja, posebej bojazen zaradi poslabšanja popoškodbenega stanja. Zaradi posledic nesreče se je povsem spremenila kvaliteta tožnikovega življenja, ostala mu je motnja vida zaradi dvoslike, zaradi česar ni sposoben za delo na višini in je pravzaprav nesposoben za vožnjo z avtomobilom in kolesom. Zaradi poškodbe glave tožnik trpi za motnjami spomina, težave ima s koncentracijo, trpi glavobole, ni sposoben za psihično delo. Te posledice, torej na glavi, upravičujejo odškodnino v zahtevani višini. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku glede še zahtevane odškodnine.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977 (v nadaljevanju ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Revizijske trditve, zakaj je tožnik upravičen do višje odškodnine od odmerjene, v svojih razlogih ponavljajo natančno tiste razloge, zaradi katerih je sodišče odmerilo odškodnino, opisano v začetku te odločbe. Po presoji revizijskega sodišča je odmerjena odškodnina glede strahu v pravilni meri upoštevala tožnikovo zaskrbljenost za izid zdravljenja in vse zaplete v zvezi z njim. Višja odškodnina bi presegla že opisane kriterije za odmero odškodnine, predvsem pa bi bistveno odstopala od odškodnin, ki jih sodišča odmerijo v podobnih primerih. To pa pomeni, da bi bila nezdružljiva z namenom odškodnine. Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni.

Po presoji odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je revizijsko sodišče enakega mnenja, kot je zapisano v izpodbijani sodbi. Res je trajna in huda posledica škodnega dogodka pri tožniku dvojni vid. Ta je glavni razlog, da tožnik več ne more voziti kolesa, s čimer se je pred nesrečo aktivno ukvarjal. Gotovo je tudi, da zaradi tega duševno zelo trpi. Tudi ostale trajne posledice, ki jih revizija ponavlja, je sodišče upoštevalo, ko je odmerilo odškodnino: težave s koncentracijo, močni glavoboli, nesigurnost, nesposobnost za delo na višini, nesposobnost za intenzivno psihično delo. Sodišče je poleg tega upoštevalo še omejeno gibanje levega zapestja in zato manjšo grobo moč levice. Za tožnika, ki je bil ob nesreči star 54 let, po poklicu pa je električar in je opravljal delo gospodarja, so vse te posledice nesreče zagotovo omejevalne in predstavljajo znižanje kvalitete življenja. Vendar je treba te posledice objektivizirati - primerjati s sodno prakso, kako je odmerila odškodnino oškodovancem s podobnimi posledicami po poškodbah. Ta primerjava pokaže, da je odmerjena odškodnina primerna in ne odstopa od siceršnjih odškodnin v primerljivih primerih. Revizijsko sodišče ponovno opozarja, da individualizacija ugotovljene škode ni edini kriterij za odmero odškodnine, v obravnavani zadevi pa je bila po oceni revizijskega sodišča primerno in pravilno upoštevana.

Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).