Jedro

ZP-1 je del prava o prekrških in zato poleg kazenskega prava del kaznovalnega prava pravnega sistema Republike Slovenije v širšem pomenu. Določbe ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem odplačevanju davka v primerih ogroženosti preživljanja, v primeru izrečenih glob in stroškov postopka za prekrške, se v tem postopku ne uporabljajo. Ker se globa za prekrške (kakor tudi stroški postopka-povprečnina) izreče v prekrškovnem postopku na podlagi določb ZP-1, ki vsebuje tudi določbe o načinu plačila in o prisilni izterjavi, je tudi morebiten odlog plačila mogoče uveljaviti le v prekrškovnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) zavrgla tožnikovo vlogo za odpis plačila neplačane denarne kazni in stroškov postopka o prekršku, po izdanem sklepu o davčni izvršbi Finančnega urada Maribor DT 4933-238896/2013-3 z dne 5. 5. 2015, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. V obravnavani zadevi tožnik z vlogo 22. 9. 2015 prosi za odpis terjatve iz naslova neplačane globe po predhodno navedenem sklepu (v višini 534,52 EUR). Davčni organ je tožnikovo vlogo zavrgel, saj Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ne omogoča odpisa, delnega odpisa ali odloga plačila prekrškovnih terjatev, zato tožnik nima pravice, da bi uveljavljal odpis te terjatve v upravnem postopku. Zato je davčni urad zavrgel tožnikovo vlogo v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) .

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Neutemeljena sta tudi ugovora kršitve enakosti pred zakonom in sorazmernosti. Sklicuje se na 18. člen ZP-1. Po po določbah 110. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), se določbe 101. člena ZDavP-2, ki omogočajo odlog ali odpis davčnega dolga, ne uporabljajo za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih evidenc o njihovi odmeri. Davčni organ je pristojen le za izterjavo teh obveznosti. Kot podlago za zavrženje tožnikove vloge pa je navedel 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in navaja, da je predlagatelj Policijska postaja Trebnje nekritično podal predlog za izvršbo denarne kazni, ki je nima namena plačati. Tožnik nima premoženja. Vse dosedanje izvršbe so bile brezuspešne. V predmetni zadevi pa obstoja tudi podlaga za povrnitev stroškov postopka. Ko je zaprosil za odpis vseh dolgov, bi mu moral davčni organ odpisati vse davčne terjatve in tudi stroške postopka. Zaradi slabega finančnega stanja bo tožnik podal predlog za osebni stečaj. Navaja kršitev načela sorazmernosti, poseg v ustavne pravice in kršitev načela pravne varnosti. Smiselno tožnik predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku tudi prisodi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve obeh upravnih aktov.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov ter se sklicuje nanje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrgel tožnikovo vlogo z dne 22. 9. 2015 za odpis plačila neplačane denarne kazni (globe) in stroškov postopka o prekršku po sklepu o davčni izvršbi z dne 5. 5. 2015. Zoper tožnika je bil s sklepom 5. 5. 2015 uveden postopek davčne izvršbe zaradi neplačane globe za katero so bili izdani izvršljivi sklepi. Prekrškovne terjatve izvršuje pristojni davčni organ na podlagi 212. člena ZDavP-2 in 202. člena ZP-1. Na podlagi določbe 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ v davčnih zadevah dovoli odlog, odpis ali obročno plačilo plačila davčnega dolga. V zadevah, kjer davčni organ opravlja samo izvršbo (in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti) pa se določba 101. člena ZDavP-2 ne uporablja (drugi odstavek 110. člena ZDavP-2). ZP-1 je del prava o prekrških in zato poleg kazenskega prava del kaznovalnega prava pravnega sistema Republike Slovenije v širšem pomenu. Določbe ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem odplačevanju davka v primerih ogroženosti preživljanja, v primeru izrečenih glob in stroškov postopka za prekrške, se v tem postopku ne uporabljajo. Ker se globa za prekrške (kakor tudi stroški postopka-povprečnina) izreče v prekrškovnem postopku na podlagi določb ZP-1, ki vsebuje tudi določbe o načinu plačila in o prisilni izterjavi, je tudi morebiten odlog plačila mogoče uveljaviti le v prekrškovnem postopku. V drugem odstavku 18. člena ZP-1 je predvidena možnost obročnega plačila, vendar le na predlog storilca, ki mora takšen predlog podati do poteka roka za plačilo. Glede na navedeno v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča ne gre za upravno stvar. Tožnik po mnenju sodišča uveljavlja pravico, ki mu po določilih ZDavP-2 ne pripada, zato je upravni organ obravnavano vlogo tožnika pravilno zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

8. Na podlagi drugega in tretjega odstavku 18. člena ZP-1 pa lahko v prekrškovnem postopku pristojni organ na predlog storilca dovoli, da se globa plača v obrokih in določi tudi način odplačevanja in rok plačila izrečene globe. Ta rok ne sme biti daljši kot eno leto. Določila o roku za plačilo globe in o načinih prisilne izterjave veljajo tudi za stroške postopka. Prekrški po ZP-1, vključno z odmero globe, izterjavo in morebitnimi oprostitvami, so del kaznovalnega prava. O njih se odloča v postopku o prekršku, davčni organ pa je pristojen zgolj za izterjavo globe, ki jo zavezanec v roku ni plačal. V skladu z navedenim je po presoji sodišča davčni organ v obravnavanem primeru ravnal zakonito in pravilno, ko je tožnikovo vlogo zavrgel. 9. Ker tožnik ni podal zahteve za povrnitev stroškov postopka do izdaje izpodbijanega sklepa, je izgubil pravico do povrnitve stroškov. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno odločil, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka v skladu s 116. členom, drugim odstavkom 118. člena in petim odstavkom 213. člena ZUP. Iz listin upravnega spisa pa tudi izhaja, da je pritožbeni organ pravilno navedel, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni. Tožbeni ugovori, da se tožnik nahaja v slabem finančnem položaju in da nima nobenega nepremičnega ali premičnega premoženja, glede na predhodno navedeno, na obravnavano odločitev ne morejo vplivati. Tožnik bi te razloge lahko uveljavljala le v prekrškovnem postopku v okviru določb ZP-1. 10. Glede na predhodno navedeno je v obravnavani zadevi davčni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je zavrgel tožnikovo vlogo za odpis plačila globe po sklepu o davčni izvršbi z dne 5. 5. 2015 (v skupni višini 534,52 EUR), saj davčni organ v postopku prisilne izterjave globe nima zakonske pristojnosti, da bi lahko odločal o odpisu ali obročnem plačilu globe, ampak ima zgolj pristojnost, da globo izterja po predpisih o davčnem postopku. Ker v ZDavP- 2 ni zakonske podlage za odločanje o vlogi za odpis, odlog plačila ali obročnem plačilu globe, je davčni organ tožnikovo vlogo pravilno zavrgel iz razlogov, ki jih je tudi pravilno navedel. 11. Ker je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.