Jedro

Ker je po Pravilniku o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca igrišče obvezni funkcionalni del vrtca, brez katerega opravljanje dejavnosti vzgoje in varstva ne bi bilo mogoče, vračilo nacionaliziranih nepremičnin, ki služijo kot otroško igrišče, v naravi ni mogoče.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Z delno odločbo je Upravna enota Laško upravičencema A.A. (tožnici) in pokojnemu B.B. priznala odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 107.275,16 DEM, vsakemu do 1/2, za podržavljeno parcelo št. 618/6 k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da v postopku ni sporno, da so bile upravičencema z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ptuj z dne 19. 11. 1959 nacionalizirane parc. št. 144, 490 in 492 k.o. ... Iz identifikacijskih potrdil je razvidno, da je na podlagi delitve parcel nastala tudi parcela št. 618/6 k.o. ... v izmeri 4004 m2, ki je predmet vračanja v tem postopku. Navedena parcela je bila od leta 1969 v družbeni lastnini s pravico uporabe Občine Ptuj. Kasneje se je parcela pripisala k vl. št. 2321 k.o. ... s pravico uporabe zavoda C. Na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Sporazuma o razdelitvi premoženja Občine Ptuj in Sklepa o ugotovitvi premoženja Mestne občine Ptuj pa je bila v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na Mestno občino Ptuj. Navedena nepremičnina se v naravi uporablja kot zelena površina za rekreacijo otrok vključenih v več enot zavoda C. Upravičenca sta v postopku denacionalizacije zahtevala vračilo obravnavanega zemljišča v naravi, čemur pa Občina Ptuj in C. nasprotujeta. Sporna parcela skupaj s parcelo št. 1023 k.o. ... predstavlja funkcionalno zemljišče enote vrtca D., hkrati pa tudi služi kot igrišče enot vrtca E. in F., ki sta locirani v neposredni bližini. V navedenih enotah deluje 21 oddelkov za otroke različnih starosti, največje možno število otrok v teh oddelkih pa je 504. Nobena od navedenih enot nima posebej urejenega igrišča. Po obstoječih normativih pa morajo vzgojno varstveni zavodi zagotavljati minimalno površino igrišča na otroka v površini 15 m2, kar pomeni, da bi potrebovali 7.560 m2. Igrišče tudi nekajkrat na leto omogoča večje športne prireditve vseh enot vrtca na območju Ptuja, v katere je vključeno 975 otrok. Po navedbah Mestne občine Ptuj le-ta nima drugih ustreznih nadomestnih zemljišč, zato so obravnavane površine nujno potrebne za izvajanje vzgojno varstvene dejavnosti. Na podlagi listin in izjav strank ter po opravljeni obravnavi z ogledom nepremičnine na terenu, je prvostopni upravni organ zaključil, da parc. št. 618/6 tvori enovito celoto – kompleks, ki ga v postopku denacionalizacije ni mogoče deliti. Vračilo v naravi bi bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oz. namen izrabe prostora, s čimer bi nastala nepopravljiva škoda za sedanjega uporabnika prostora – zavod C., ki te nepremičnine ne bi mogel več neovirano v celoti uporabljati v enak namen kot pred vračilom. Zaradi navedenega obstoji ovira za vračilo v naravi na podlagi 4. točke 19. člena ZDen, zato je upravni organ odločil, da se nepremičnina vrne v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Prav tako je upravni organ ugotovil, da gre v obravnavanem primeru tudi za določeno funkcionalno oz. namensko povezanost med nepremičninami. Vračilo nepremičnine v naravi bi v obravnavanem primeru zato okrnilo izvajanje vzgojno varstvene dejavnosti več enot vrtca. Razen tega je treba upoštevati prevladujoči javni interes in bi bilo nedopustno in nemoralno, da se zavodu C. onemogoči neovirano izvajati dejavnost varstva in vzgoje otrok. Pri določitvi vrednosti nepremičnine je prvostopni upravni organ upošteval, da je parcela nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Ker v postopku ni bilo najdenih nobenih pisnih dokazil o izplačani odškodnini, je upravni organ zavzel stališče, da je bilo stranki obravnavano premoženje podržavljeno brez odškodnine. Po izračunu na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja znaša odškodnina za podržavljeno parcelo št. 618/6 v zmeri 4.004 m2 107.275,16 DEM.

Navedeno odločbo prvostopnega organa je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 4904-20/2009/2 z dne 8. 9. 2010. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, vendar se je napačno skliceval na obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Ovira za vrnitev nepremičnine v naravi dejansko obstaja, vendar na podlagi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v zvezi s katero je bil izveden tudi celoten dokazni postopek ter je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da sta oba pogoja, to je izvajanje javne službe s področja vzgoje in varstva ter nemožnost nadomestitve nepremičnine na tem območju, kumulativno izpolnjena. Zato tožena stranka spreminja obrazložitev izpodbijane odločbe ter kot pravilno pravno podlago za odločitev navaja 1. točko prvega odstavka 19. člena ZDen. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da zemljišče parc. št. 618/6 k.o. ... meji na zemljišče s parc. št. 1023 k.o. ..., na katerem stoji enota zavoda C. (vrtec D., v neposredni bližini pa sta še dve enoti tega vzgojno varstvenega zavoda, to je vrtec E. in vrtec F. Zemljiškoknjižna lastnica zemljišča je ustanoviteljica vrtca občina Ptuj, ki je v postopku ugovarjala vrnitvi parcele v naravi. Pri tem je pojasnila, da parcela služi kot športno igrišče za igro in rekreacijo za približno 400 otrok iz vseh treh bližnjih enot vrtca, da je vzgojno varstveni zavod v skladu s Pravilnikom o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca dolžan zagotoviti najmanj 15 m2 igrišča na otroka, da občina ne razpolaga z drugim nadomestnim zemljiščem na tem območju, da bi bila z vrnitvijo zemljišča v naravi bistveno okrnjena možnost za opravljanje varstvene dejavnosti, da je uporabnik zemljišča izvajalec dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbeni ugovor, da bi obstoj ovir morala uveljavljati in dokazovati zavezanka za vračilo nepremičnine Občina Ptuj, ne pa da je to storil kar prvostopni organ sam. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da se je v postopku Občina Ptuj večkrat opredelila, da nasprotuje vrnitvi zemljišča v naravi, ker se na njem izvaja dejavnost s področja vzgoje in izobraževanja. Prav tako je navedla, da drugega nadomestnega zemljišča na tem območju nima. Navedena dejstva pa po mnenju tožene stranke zadostujejo za ugotovitev, da so podane ovire za vrnitev parcele v naravi na podlagi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila z izpodbijano odločbo priznana odškodnina v višini 107.275,16 DEM, kar predstavlja po tečaju zamenjave znesek 54.849,79 EUR. Ne glede na navedeno vrednost pa predlaga, da sodišče upošteva kot vrednost izpodbijanih odločb znesek 240.060,00 EUR, kot znaša dejanska vrednost nepremičnine, ki v naravi predstavlja 4001 m2 nezazidanega stavbnega zemljišča. Nadalje v tožbi navaja, da izpodbija oba upravna akta, tako odločbo prvostopnega organa kot tožene stranke, saj je drugostopni organ dodatno ugotavljal dejansko stanje in izvajal dodatne dokaze ter pritožbo zavrnil in potrdil odločbo prvostopnega organa iz povsem drugih razlogov, kot upravni organ prve stopnje. Tožnica s tožbo izpodbija predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zadevi ni podana ovira za vračanje v naravi v smislu določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka, niti ni izkazana ovira po določbi 1. točke prvega odstavka istega člena. S tem, ko je tožena stranka sama dodatno ugotavljala obstoj okoliščin po navedeni določbi, je tudi absolutno bistveno kršila pravila postopka, saj pred izdajo odločbe tožnici ni dala možnost, da se izjasni o njenih ugotovitvah. V posledici napačne ugotovitve dejanskega stanja je tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo. Za obstoj ovire po 1. točki 19. člena ZDen morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da nepremičnina služi dejavnosti vzgoje in izobraževanja oz. drugih javnih služb, da bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljaje dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila njena nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Predmet denacionalizacijskega postopka je nezazidano stavbno zemljišče, ki pa kot tako ne izpolnjuje pogojev, da bi se ga lahko posebej uporabljalo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Za zavezanca pa tudi ni nujno potrebno, da bi se nadaljevanje dejavnosti odvijalo na lokaciji sporne nepremičnine. Dejavnost zavezanca namreč ni vezana na nikakršne posebne potrebe, ki bi zahtevale točno določeno lokacijo (npr. hidroelektrarna), niti njena morebitna selitev ne bi bila povezana s posebnimi stroški ali logističnimi zapleti (ne bi šlo za selitev npr. uparjalnika jedrske elektrarne ali vgrajenega pospeševalnika iz fizikalnega laboratorija). Razen tega bi bilo treba upoštevati, da je zavezanec po uveljavitvi ZDen razpolagal s primernimi nepremičninami, kjer bi lahko brez večjih stroškov opravljal dejavnost, ki se sedaj opravlja na parc. št. 618/6. Tudi stroški nadomestitve ne bi bili nesorazmerno visoki, ker ima zemljišče isto namembnost, kot v času podržavljenja, to je nezazidano stavbno zemljišče. Po mnenju tožnice v obravnavanem primeru predvsem ni izpolnjen pogoj, da bi bila z vračilom v naravi bistveno okrnjena možnost opravljanja dejavnosti, saj sama sprememba lastništva ne pomeni tudi spremembe namembnosti nepremičnine. Prav tako bi lahko zavezanec nadaljeval s svojo dejavnostjo na podlagi dolgoročne najemne pogodbe z upravičencem. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljani glavni obravnavi odpravi odločbi prvostopnega in drugostopnega organa ter samo odloči o stvari tako, da se parc. št. 618/6 k.o. ... vrne upravičencema v last z vzpostavitvijo lastninske pravice. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Mestna občina Ptuj v odgovoru na tožbo ugovarja vrednosti predmeta spora, kot jo je navedla tožnica v tožbi in predlaga, da sodišče samo določi vrednost spornega predmeta. Ta pa je lahko enaka le vrednosti odškodnine, ki je bila tožnici priznana v izpodbijani delni odločbi, to je znesek 107.275,16 DEM oz. 54.849,79 EUR. Prav tako meni, da je treba tožbo zavreči, ker je upravni spor dopusten le zoper upravni akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici. V obravnavani zadevi je meritorni akt zgolj delna odločba Upravne enote Laško z dne 9. 9. 2009, odločba drugostopnega organa pa predstavlja zgolj procesno odločitev, zato zoper njo ni dopusten upravni spor. Podredno pa tudi predlaga zavrnitev tožbe, saj so neutemeljeni tožbeni ugovori o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanje ter nepravilni uporabi materialnega prava. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da sporna nepremičnina predstavlja igrišče za več enot vrtca, ter da gre za edine zelene površine navedenega vrtca, ki jih mora po veljavni zakonodaji imeti. Tožena stranka tudi ni sama ugotavljala dejanskega sanje, temveč je le povzela ugotovitve prvostopnega organa ter na podlagi teh ugotovitev zavzela drugačno pravno podlago. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oz. zavrne ter tožnici naloži povrnitev stroškov postopka.

Slovenska odškodninska družba v odgovoru na tožbo navaja, da se opredeljuje samo do navedbe tožnice glede vrednosti spornega predmeta. Glede vrednotenja nepremičnin v postopku denacionalizacije velja Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja, ki ga je v postopku pravilno uporabila tožena stranka pri ugotovitvi vrednosti nepremičnine. Zaradi navedenega meni, da navedbe tožnice glede višine spornega predmeta niso utemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi izrecno navedla, da kot vrednost tega spora določa znesek 240.060,00 EUR. Tako določeni vrednosti spora prizadeta stranka Mestna občina Ptuj ugovarja in predlaga, da sodišče samo določi vrednost spornega predmeta, ki pa lahko znaša le 107.275,16 DEM oz. preračunano 54.849,79 EUR. Obravnavani upravni spor se nanaša na presojo zakonitosti odločbe izdane v postopku denacionalizacije, s katero je upravni organ odločil, da se tožnici prizna odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 107.275,16 DEM. Po določbi 30. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) mora tožnik v zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, v tožbi določiti tudi vrednost spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta ima po zakonu pomen za sestavo sodišča pri odločanju o tožbi (1. alinea drugega odstavka 13. člena ZUS-1) in za dovoljenost revizije (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Če nastane spor o vrednosti spornega predmeta, ker je tožnik navedel očitno prenizko ali previsoko vrednost, zaradi česar nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, sodišče ob upoštevanju določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07 – UPB-3, 45/2008, ZPP), ki se primeroma uporablja tudi v upravnem sporu, samo določi vrednost spornega predmeta. V obravnavanem primeru je z izpodbijano odločbo tožniku priznana pravica do odškodnine v višini 107.275,16 DEM oz. preračunano 54.849,79 EUR. Glede na navedeno višino odškodnine se torej ne odpira vprašanje o sestavi sodišča ali pravici do revizije (zakonska vrednost je 20.000,00 EUR), zato je sodišče presodilo, da ni razlogov za določitev vrednosti spora v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP.

V skladu z določbo 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oz. tožnika. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Skladno z navedenimi pogoji se tako v upravnem sporu izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravice ali obveznosti stranke oz. zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Upravni akt tako ni akt, izdan na podlagi pravnih sredstev, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oz. obveznosti in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta (odločba, s katero se zavrne pritožba). V obravnavanem primeru tožnica s tožbo izpodbija prvostopno odločbo, s katero je bilo odločeno o njenem zahtevku za denacionalizacijo ter izrecno tudi drugostopno odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo. Okoliščina, da tožnica s tožbo izpodbija oba upravna akta (prvostopnega in drugostopnega organa) pa ne pomeni, da tožba ni sklepčna in da je ni mogoče obravnavati po vsebini, zato sodišče ni sledilo predlogu prizadete stranke Mestne občine Ptuj, da tožbo zavrže. V konkretni zadevi je sporno, ali obstajajo ovire po določbi 19. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 in spremembe, ZDen) za vrnitev parc. št. 618/6 k.o. ..., v naravi. Oba upravna organa sta mnenja, da so ovire za vračanje v naravi podane, vendar po stališču organ prve stopnje gre za oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen (bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti), po stališču drugostopnega organa pa za oviro iz 1. točke prvega odstavka 19. člena istega zakona (nepremičnina služi za opravljanje javne dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja).

V skladu s 1. točko 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnost s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oz. drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Po 4. točki istega člena pa nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oz. namen izrabe prostora in nepremičnin.

Iz podatkov spisa je razvidno, da sporna parcela 618/6 k.o. ..., katere vračilo zahteva tožnica, v naravi predstavlja otroško igrišče zavoda C. Zemljišče leži neposredno ob parceli št. 1023 iste k.o., na kateri stoji vrtec D. V neposredni bližini sta še dve enoti vrtca C. in F. Parcela tako skupaj s parcelo št. 1023 predstavlja funkcionalno zemljišče enote vrtca D. in hkrati tudi otroško igrišče za enoti vrtca E. in F., ki sta locirani v neposredni bližini. Iz navedenih okoliščin torej izhaja, da zemljišče služi za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje v okviru javnega vzgojno varstvenega zavoda. V takšnem primeru pa lahko gre za za obstoj ovire po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, kolikor so izpolnjeni še drugi pogoji. Po navedeni določbi nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če služi za dejavnost s področja vzgoje in izobraževanja, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Šteje se, da so stroški nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo uporabljati za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem (tretji odstavek 19. člena ZDen). Po navedeni določbi torej vrnitev nepremičnine ni možna, če sta izpolnjena oba razloga in sicer, da nepremičnina služi za dejavnost vzgoje in izobraževanja in če bi bila zaradi njene vrnitve bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Drugi pogoj je razumeti tako, da zaradi vrnitve nepremičnine izvajalec ne bi mogel opravljati svojih nalog oz. bi bilo njegovo delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da ne bi bilo možno več govoriti o njegovem normalnem delovanju. Okrnjeno možnost opravljanja dejavnosti se v vsakem konkretnem primeru presoja z ugotovitvami, ali dejavnost, ki se opravlja v sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje, in če jo je, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, kot jih opredeljuje ZDen.

Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi na podlagi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, saj jo potrjujejo tudi dokazila v upravnih spisih. Prvostopni upravni organ je v postopku ugotovil, in temu tožeča stranka ne ugovarja, da parcela služi kot otroško igrišče javnega vzgojno varstvenega zavoda, ki tudi mora v skladu s predpisi (Pravilnikom o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca) zagotavljati igrišče in sicer najmanj 15 m2 površine na otroka. Navedeni pravilnik tudi določa, da zemljišče vrtca obsega gradbeno parcelo za stavbo, parkirišče, dostope in dovoze na parkirišče, gospodarsko dvorišče ter igrišče. Igrišče je torej obvezni funkcionalni del vrtca, brez katerega opravljanje dejavnosti vzgoje in varstva ne bi bilo mogoče. Po določbah Zakona o vrtcih je temeljna naloga vrtcev pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Glede na navedene cilje je prav gotovo nujno, da so vrtci postavljeni na lokaciji, ki omogoča uresničevanje navedenih nalog v največji meri, torej v okolju, kjer družine živijo. Pri navedeni dejavnosti tako gre za zagotavljanje opravljanja javne službe po teritorialnem principu, zavezanec pa je v postopku izjavil, da na obravnavanem območju nima druge nadomestne nepremičnine, ki bi lahko služila istemu namenu, to je otroškemu igrišču. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbeni ugovor, da opravljanje dejavnosti na sedanji lokaciji ni bistvenega pomena in meni, da so tožničine primerjave s „hidroelektrarno in uparjalnikom jedrske elektrarne ali vgrajenim pospeševalnikom fizikalnega laboratorija“ nedostojne. Kolikor se v postopku ugotovi, da so podane ovire za vrnitev v naravi iz 19. člena ZDen (kar je bilo po presoji sodišča v tej zadevi pravilno ugotovljeno), pa so v nadaljevanju brezpredmetni ugovori, da bi se lahko nepremičnina vrnila le v last, da sprememba lastništva ne vpliva na namembnost nepremičnine, da bi lahko zavezanec nadaljeval s svojo dejavnostjo na podlagi najemne pogodbe z upravičencem. ZDen je namreč v določbi 19. člena uzakonil izjeme, ki pomenijo izključitev vračanja podržavljenega premoženja v naravi, zato so v postopku pravno relevantna le dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da so podani pogoji za uporabo te določbe. Ker se obstoj navedenih okoliščin ugotavlja po stanju v času vračanja nepremičnin, je tudi brezpredmeten tožbeni ugovor, da je zavezanec ob uveljavitvi ZDen razpolagal z ustreznimi nepremičninami ter da je naknadno zakrivil, da ne razpolaga s primerno nadomestno nepremičnino, saj tožnica pri tem ne zatrjuje, da je šlo za razpolaganja v nasprotju z 88. členom ZDen.

Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka. Trditev tožnice, da je tožena stranka šele v pritožbenem postopku ugotavljala obstoj okoliščin po 1. točki 19. člena ZDen ter da tožnica ni imela možnosti, da se izreče o navedenih dejstvih in okoliščinah, je protispisna. Iz spisa je namreč razvidno, da je že upravni organ prve stopnje ugotovil, da se nepremičnina uporablja za opravljanje vzgojno varstvene dejavnosti v okviru zavoda C., da je zavezanec podal izjavo, da na obravnavanem območju ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino, ki bi služila istemu namenu ter da bi vračilo obravnavane nepremičnine v naravi dejansko okrnilo izvajanje vzgojno varstvene dejavnosti več enot ptujskih vrtcev. V postopku na prvi stopnji so bila tako ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, v zvezi s katerimi je tožnica tudi imela možnost, da se izjasni. Organ druge stopnje pa je dolžan ob ocenjevanju pritožbenih ugovorov presoditi tudi zakonitost izpodbijane odločbe. Pri tem lahko, če ugotovi, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi, te svoje razloge navede v svoji odločbi in hkrati pritožbo zavrne (tretji odstavek 240. člena ZUP/86). Kot napačne razloge pa je razumeti tudi napačno razlago materialnega prava.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na dejansko stanje, ki ga je pravilno in popolno ugotovil prvostopni organ ter odločila skladno z določbami ZDen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.