Jedro

V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, lahko prizadeta oseba (oškodovanec) zahteva povrnitev škode, ki presega običajne meje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniki) plačati skupaj 12.100,00 EUR odškodnine, in sicer prvemu tožniku in tretji tožnici po 4.400,00 EUR ter drugemu tožniku 3.300,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2008 dalje do plačila. Prav tako je odločilo, da je toženka tožnikom dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.461,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tovrstno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju ZPP) in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Najprej graja zmotno uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje zagrešilo, ko ni sledilo ugovoru zastaranja celotne odškodninske terjatve tožnikov. Tovrsten ugovor sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj je zaključilo, da so tožniki za odgovorno osebo in možnost vložitve tožbe zaradi prekomernih imisij izvedeli šele od svojega pooblaščenca, ki so ga obiskali v mesecu juliju 2008. Toženka s to pravno konkluzijo sodišča prve stopnje ne soglaša in tozadevno izpostavlja naslednje okoliščine obravnavane zadeve: 1. tožniki so za zatrjevano škodo izvedeli najpozneje v začetku leta 2003, ko je hrup pri njihovi stavbi glede na ugotovitve izvedenca že presegal mejne in kritične vrednosti, 2. tožniki so dejansko ves čas vedeli za povzročitelja škode, saj je splošno znano dejstvo, da so tranzitne ceste, med katere spada tudi sporna cesta , v državni lasti, 3. o prepozno navedenih dejstvih v zvezi z ugovorom zastaranja ne more biti govora, saj je toženka ta ugovor naslonila na pravočasne navedbe tožnikov o pravno odločilnih dejstvih. Podrejeno toženka nasprotuje odmeri višine prisojene odškodnine in meni, da slednja nasprotuje ustaljeni sodni praksi prisojanja odškodnin v podobnih primerih, pri čemer se sklicuje na različne judikate višjih in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbe VS RS II Ips 813/2007, II Ips 409/2009, II Ips 148/2007, sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1132/2010, I Cp 1247/2010, I Cp 1532/2008 itn.). Končno pritožba graja odločitev o pravdnih stroških, ker sodišče v tej zvezi ni upoštevalo samo potrebnih stroškov (155. člen ZPP) in ni ravnalo po načelu vesti in poštenja (9. in 11. člen ZPP). Meni, da je predvsem ravnalo napak, ko je vsakemu tožniku posebej odmerilo stroške postopka, ki so jih imeli pred združitvijo zadev v enotno obravnavanje. Sodišče bi moralo v tem delu postopka tožnikom priznati samo stroške, kot če bi vložili za skupni znesek odškodnine le eno tožbo, eno prvo pripravljalno vlogo in eno drugo pripravljalno vlogo. Sodišče nadalje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikov z dne in njihove tretje pripravljalne vloge z dne , saj so v njih zgolj ponavljali že predhodno povedano in razpravljali o pravno nebistvenih vprašanjih predmetne zadeve. Prav tako je sodišče neupravičeno priznalo tožnikom po 100 točk za peto pripravljalno vlogo z dne in še 100 točk za pripravljalno vlogo, ki so jo vložili le dan kasneje, saj bi navedeno v teh pripravljalnih vlogah lahko navedli v eni vlogi oziroma na samem naroku .

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako ne pritožbeno zatrjevanih kršitev postopka, ki jih zgolj pavšalno, brez konkretnih navedb, zatrjuje toženka. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva in na podlagi le-teh sprejelo pravilne materialnopravne zaključke o obstoju temelja odškodninskega zahtevka. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da zahtevki tožnikov niso zastarali, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje, ki pa na pravilnost in zakonitost odločitve niso vplivali.

O ugovoru zastaranja

6. Ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka zaradi sukcesivno nastajajoče škode, ki naj bi imel za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka in ga v pritožbi ponovno podaja toženka, ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo ugovoru toženke, ki ga je ta podala še pravočasno v vlogah pred prvim narokom za glavno obravnavo, v katerih je navedla, da „ugovarja triletni zastaralni rok, v katerem v smislu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarajo odškodninske terjatve“. Sodišče je temu ugovoru sledilo in tožnikom dosodilo odškodnino za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe (352. člen OZ).

8. Toženka je zatem v svoji 3. pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo dne, podala obrazložen ugovor sukcesivnega zastaranja celotne terjatve tožnice. Pojasnila je, da v primeru sukcesivno nastajajoče škode začne zastaralni rok teči, ko dolžnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja ter je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve, zaradi česar mora sodišče ugotavljati, kdaj je bil oškodovanec glede na normalen tek stvari gotov, da bo nepremoženjska škoda nastala tudi v bodoče, kajti od tega trenutka je za morebitno bodočo nepremoženjsko škodo začel teči triletni (subjektivni) zastaralni rok.

9. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju odločitve izhajalo iz stališča, da je za začetek teka zastaralnega roka v tej zadevi osrednjega pomena, kdaj so tožniki dejansko začeli čutiti škodljive vplive prekomernega hrupa in kdaj so izvedeli za tistega, ki jim je tozadevno odgovoren za nastalo škodo. Na tej osnovi je zaključilo, da so tožniki neugodnosti v zvezi s hrupom najbolj pričeli čutiti koncem leta 2005 oziroma na začetku leta 2006, za osebo, ki jim je iz tega naslova odškodninsko odgovorna pa so izvedeli šele v mesecu juliju 2008, ko so obiskali svojega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je na ta način ugotovilo, da so tožbe tožnikov vložene znotraj subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ, zaradi česar je ugovor sukcesivnega zastaranja, ki ga je uveljavljala toženka, zavrnilo.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta stranki postopka kot tudi sodišče prve stopnje izhajali iz predpostavke, da gre v danem primeru za sukcesivno nastajajočo nepremoženjsko škodo, t.j. za bodočo škodo, ki bo kontinuirano (sukcesivno) nastajala tudi v bodoče. Vendar pa je takšno stališče po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. V danem primeru ne gre za t.i. bodočo škodo v pravem pomenu besede. Iz tožbenih trditev izhaja, da bo škoda trajala do izgradnje avtoceste, na katero bo preusmerjen promet. Dejansko je škoda prenehala z izgradnjo AC dne 30. 8. 2008. Ugotoviti torej je, da je vsa škoda tožnikom nastala oziroma jim je bila znana pred koncem postopka na prvi stopnji. Ne gre torej za bodočo (nepremoženjsko) škodo, saj slednja izvira iz zaključenega škodnega ravnanja, t.j. vsakokratnih imisij, povzročenih z vsakodnevnim prekomernim tranzitnim prometom, pri čemer tožniki zahtevajo odškodnino le za ta čas (in ne tudi za čas po prenehanju imisij).(1) Ker torej ne gre za bodočo nepremoženjsko škodo oziroma za škodo, ki bi kontinuirano nastajala tudi v bodoče, je ugotoviti, da so brezpredmetni zaključki sodišča prve stopnje o tem, kdaj takšna vrsta škode zastara in zakaj v konkretnem primeru ni zastarala. S tem pa je odpadla tudi potreba po odgovarjanju na vsa (obširna) pritožbena izvajanja v tej smeri.

11. Zaradi vseh navedenih dejstev sodišče druge stopnje zaključuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožnikov ob vložitvi tožbe ni zastaral, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje ter je pritožba v tej smeri neutemeljena.

O višini odškodnine

12. Tožnikom je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica (72. člen Ustave RS). Normativna konkretizacija te pravice je vsebovana v tretjem odstavku 133. člena OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost opravljalca splošno koristne dejavnosti in opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo. V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, lahko prizadeta oseba (oškodovanec) zahteva povrnitev škode, ki presega običajne meje. Da je prišlo do nastanka takšne škode, je sodišče prve stopnje nedvoumno ugotovilo in tudi obsežno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe – glej 5. in 6. stran izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, ki mu pravdni stranki nista oporekali, je prišlo do sklepa, da so bile pri tožnikih ves sporni čas (od 25. 8. 2005 do 1. 11. 2008) presežene kritične oziroma mejne vrednosti hrupa, ki je izviral iz prometa na cesti, oddaljeni 3 metre od stanovanjskega bloka, v katerem imajo svoje stanovanje tožniki. Gre za takšen obseg motenj in nelagodja, ki presega normalne (običajne) meje kvarnih vplivov splošno koristne dejavnosti in ga zato prizadete osebe niso dolžne tolerirati. Tožniki so zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja trpeli duševne bolečine – psihično nelagodje, kot so motnje spanja in nenaspanost, kar se je navzven odražalo v obliki nespečnosti, razdražljivosti, nezbranosti pri delu, poleg tega je bilo onemogočeno zračenje bivalnih prostorov, otežena komunikacija, gledanje televizije, poslušanja radia, gibanje okrog stanovanjskega bloka ipd. Zaradi vseh teh dejavnikov so tožniki živeli v nezdravem življenjskem okolju, okolju, ki zaradi povzročenega hrupa nad dovoljenimi vrednostmi, ni zagotavljal normalnih bivalnih pogojev in je kvarno vplival na njihovo zdravje.

13. Pri določitvi višine odškodnine gre v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilna teža ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od vira emisij (ceste G1-3) in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Prav tako pa so pomembne tudi druge okoliščine, kot so npr. doživljanje zatrjevanih neugodnosti in s tem v zvezi duševno stanje oškodovanca, razporejenost prostorov v hiši ter s tem v zvezi, ali so bili spalni prostori oziroma prostori, v katerih se oškodovanec večino dneva zadržuje, obrnjeni na cesto, morebitni drugi zunanji vplivi, ki so povečevali hrup zaradi tovornih vozil (bližina semaforiziranega križišča, poškodovanost cestišča, avtobusna postaja) in podobno.(2)

14. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bivališče tožnikov od sporne ceste oddaljeno zgolj 3 metre, obdobje izpostavljenosti imisijam, za katero so tožniki upravičeni do odškodnine, pa je trajalo 38 mesecev. V neposredni bližini stanovanja tožnikov je semaforizirano križišče s prehodi za pešce, vsled česar so tovornjaki v tem delu bodisi zavirali bodisi pospeševali, kar je še dodatno povzročalo hrup. Iz priloženih fotografij v spisu (A 11) je še razvidno, da so v stanovanju tožnikov spalni prostori razporejeni tako, da so obrnjeni pravokotno na sporno cesto. Prvi tožnik živi pri starših na istem naslovu, dela pa v poslovnem prostoru, ki je na isti ulici in samo 1 meter oddaljen od sporne ceste. Za drugega tožnika je ugotovljeno, da je vsakodnevno od doma zaradi dela odsoten po 8 ur, medtem ko je tretja tožnica kot upokojenka ves čas preživela doma. Izhajajoč iz tako ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki v pritožbi niso izpodbijane in jih pritožbeno sodišče v celoti povzema, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina prvemu tožniku in tretje tožnici v višini 4.400,00 EUR ter drugemu tožniku v višini 3.300,00 EUR primerna satisfakcija za dejanski obseg nastale škode, ki kot taka tudi ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tako odmerjena odškodnina je v skladu s sodno prakso prisojanja odškodnin v podobnih (primerljivih) zadevah, v njej pa sta po prepričanju pritožbenega sodišča upoštevana tudi oba temeljna načela odškodninskega prava - načelo individualizacije in objektivizacije odškodnine.(3) Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pravdnih stroških

15. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče tožnikom do združitve postopkov priznalo stroške za vsako tožbo in pripravljalno vlogo posebej. Tožniki namreč v predmetni zadevi niso enotni sosporniki (196. člen ZPP), zaradi česar imajo, ne glede na to, da so člani iste družine, pravico vložiti samostojno tožbo in so upravičeni tudi do povrnitve takšnih, za pravdo potrebnih stroškov.

16. Toženka v pritožbi še navaja, da druga in tretja pripravljalna vloga tožnikov z dne oziroma nista bili potrebni za pravdo, saj so tožniki v njih zgolj „ponavljali že povedano, razpravljali o nebistvenih vprašanjih za pravdo, zlasti pa niso navedli ničesar, kar ne bi mogli že v ostalih potrebnih vlogah ali na naroku“. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tovrstna pritožbena graja v tolikšni meri posplošena in abstraktna, da ne omogoča vsebinskega preizkusa njene (ne)utemeljenosti. Pritožnik v njej ni pojasnil, katera zatrjevanja tožnice se ponavljajo oziroma so nepomembna za predmetno zadevo, tega pa pritožbeno sodišče tudi ni dolžno samo raziskovati in med seboj primerjati vloge po njihovi vsebini. Ne gre namreč za takšno postopkovno kršitev, na katero bi pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti, temveč jo upošteva samo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi določnih argumentov, na katerih gradi pritožba – 350. člen ZPP.

17. Pritožbeno sodišče končno kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikom neupravičeno priznalo po 100 točk za peto pripravljalno vlogo z dne in še 100 točk za pripravljalno vlogo, ki so jo vložili le dan kasneje, saj bi navedeno v teh pripravljalnih vlogah lahko navedli v eni sami vlogi oziroma na naroku dne. Vsebinska primerjava obeh vlog razkriva, da sta povsem različni, saj prva zajema modifikacijo tožbenega zahtevka, v drugi pa tožniki odgovarjajo na navedbe toženke iz njene pripravljalne vloge, ki jo je ta vložila prav tako. Iz tega razloga je pripravljalna vloga tožnikov z dne nedvomno bila potrebna, saj so tožniki v njej odgovorili na obširne trditvene novote o zastaranju, ki jih je dan pred tem v svoji vlogi podala toženka.

18. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. s sodbo VS RS II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011. Op. št. (2): Prim. s sodbama VS RS II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (3): Prim. z najnovejšimi sodbami VS RS - II Ips 456/2010, II Ips 301/2010 in II Ips 98/2011. Judikati vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožba (II Ips 409/2009, II Ips 148/2007 in naslednji – 7. in 8. stran pritožbe), so v tem oziru starejši, hkrati pa obravnavajo dejanske stanove, ki nisi v celoti identični obravnavanemu.