Jedro

Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno preveriti izpovedbe tožeče stranke, če bi tožena stranka predlagala zaslišanje prič, na katere se v pritožbi sklicuje v zvezi z relevantnimi okoliščinami zadeve. Ker pa temu ni bilo tako, je sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo teh dokazov, saj te okoliščine za zadevo niti niso relevantne.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig z dne 22.4.2005 v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8-ih dni plačati glavnico v znesku 5.918,88 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 544.200,00 SIT od 7.6.2004 do 31.12.2006 ter od zneska 874.200,00 SIT od 6.6.2004 do 31.12.2006, oboje preračunano po tečaju zamenjave po ZUE in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.918,88 EUR od 1.1.2007 ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 184,18 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 44.138,00 SIT od 22.4.2005 do 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave po ZUE ter od zneska 184,18 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da povrne v roku 15-ih dni tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.397,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dene po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga njeno razveljavitev. Opozarja, da sodišče prve stopnje prič, ki jih je predlagala ni hotelo zaslišati, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. O poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama je prišlo na pobudo tožeče stranke. Ta dogovor, ki mu je prisostvoval M.V. (če bi bil zaslišan, bi to potrdil), pa je bil tak, da bo tožeča stranka izdelovala obleke za kupce, ki bodo izdelane po meri in da se bodo te mere jemale v trgovini tožene stranke. Tak dogovor bi lahko potrdila tudi priča Z.M. Sodišče je slepo štelo, da je tožena stranka naročila obleke in to kljub temu, da se sporna računa sklicujeta na dobavnice, ki naj bi jih tožena stranka podpisala, tožeča stranka pa jih ni dostavila sodišču. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je tožena stranka naročila blago, dokaz z lastnim zaslišanjem, z zaslišanjem sina in delavca pa je, glede na interes le-teh, potrebno vzeti z rezervo in preverit najmanj z zaslišanjem prič tožene stranke in z dejstvom, da tožeča stranka dobavnic ni predložila. Sodišče tudi ni ugotovilo, kdaj naj bi bilo blago naročeno. Predlagani priči, če bi bili zaslišani, bi lahko potrdili, da tožeča stranka kljub pozivu ni prišla po vzorce in da vzorci dejansko niso bili prodani, ampak zavrženi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka sporne obleke dobavila toženi stranki po njenem naročilu in tudi povsem argumentirano pojasnilo, zakaj trditvam tožene stranke, da so ji bile sporne obleke dostavljene kot vzorec, ni verjelo. Pri tem pa ti zaključki sodišča prve stopnje niso utemeljevani zgolj na podlagi izpovedi oseb, ki bi imele interes, da izpovedujejo v korist tožeče stranke, pač pa so rezultat vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka.

Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno preveriti izpovedbe tožeče stranke, njenega sina in delavca, če bi tožena stranka predlagala zaslišanje prič, na katere se v pritožbi sklicuje v zvezi z relevantnimi okoliščinami zadeve. Ker pa temu ni bilo tako, saj je dokaz z zaslišanjem prič M.V. in Z.M. predlagala le kot potrditev njenih navedb, da so bile obleke zavržene in da jih je vrgla v smeti in v dokaz trditvi, da je devet gospodov dvakrat čakalo, da jih predstavnik tožeče stranke izmeri (glej list. št. 28 spisa in list. št. 31 spisa), je sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo teh dokazov, saj te okoliščine za zadevo niti niso relevantne. Ker se glede na navedeno pritožbena trditev, da bi se z zaslišanjem teh prič lahko preverila tudi trditev tožene stranke, da ni šlo za naročilo blaga izkaže kot nedovoljena pritožbena novota po 1. odst. 337. čl. ZPP, je pač pritožbeno sodišče ni mogoče upoštevati. Sicer pa je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da obleke, katerih plačilo tožeča stranka vtožuje, toženi niso bile predane kot vzorec, utemeljilo tudi z povsem logičnimi ugotovitvami, da pač v takem primeru tožeča stranka računov ne bi izdajala in zlasti, da je docela neverjetno, da bi se kot vzorec dobavljalo več kosov enega in istega artikla. Zato in ker tožena stranka računov po prejemu niti ni zavrnila, je utemeljeno zaključilo, da njenim navedbam pač ni mogoče slediti. Ker takih zaključkov po mnenju pritožbenega sodišča ne more omajati niti dejstvo, da res tožnik dobavnic, na katere se je sicer skliceval tekom dokaznega postopka, ni dostavil, pritožba tudi s tem ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).