Jedro

Odškodninski zahtevek tožnice je zastaral. Triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ je začel teči v začetku leta 2009, z vložitvijo tožbe leta 2011 pa zastaranje odškodninskega zahtevka po 131. členu OZ ni bilo pretrgano. V tožbi je namreč tožnica uveljavljala svoj zahtevek proti toženki kot družbenici zgolj na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti, zahtevek na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ pa šele v pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2013. S tem je spremenila tožbo, saj je začela uveljavljati povsem drugo dejansko podlago. Zastaranje odškodninskega zahtevka bi bilo prvič pretrgano šele z navedeno spremembo tožbe, vendar je odškodninski zahtevek pred tem že zastaral.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.560,62 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka (I. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 69.791,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2006 do plačila in pravdne stroške v znesku 1.347,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2010 do plačila (II. točka). Toženki (prav: tožnici – v tem delu gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko prvo sodišče kadarkoli popravi na podlagi 328. člena ZPP) je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.424,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da je prenehala terjatev tožnice v razmerju do tožene stranke. Opustitev prijave terjatve v stečajni postopek pomeni, da terjatev preneha le v razmerju do stečajnega dolžnika. Situacijo, ko upnik od družbenika izbrisane pravne osebe terja plačilo na podlagi spregleda pravne osebnosti, je mogoče primerjati s situacijo, ko upnik uveljavlja obveznost zoper solidarnega poroka ali zastavitelja. Če bi tožnica prijavila terjatev v stečajnem postopku, bi upravitelj postal edini legitimiran za uveljavljanje terjatve na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti do osebno odgovornega družbenika. Če terjatve tožnica ne prijavi v stečajni postopek, pa lahko terja terjatev od osebno odgovornega družbenika sama. Če bi sodišče menilo, da na podlagi veljavne zakonodaje ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku iz tega naslova, tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem vloži zahtevo za oceno ustavnosti šestega odstavka 443. člena, 350. člena in 352. člena ZFPPIPP iz razlogov, ki jih tožnica navaja v pritožbi. Glede podredne tožbene podlage (odškodninska odgovornost toženke) je protispisna ugotovitev prvega sodišča, da je bila toženka v času sklenitve prodajne pogodbe zakonita zastopnica družbe T. d. o. o. Iz tožbi priloženega zgodovinskega izpisa iz sodnega registra izhaja, da je bil v času sklenitve prodajne pogodbe 12. 7. 2006 zakoniti zastopnik te družbe A. S. Tožnica tudi ni nikoli zatrjevala, da bi bila toženka v tem času zakonita zastopnica oziroma direktorica navedene družbe. Na naroku 19. 8. 2013 je tožnica opozorila, da je bil podpisnik prodajne pogodbe tedanji direktor A. S. Zato je protispisen zaključek prvega sodišča, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila toženka v času sklenitve prodajne pogodbe zakonita zastopnica navedene družbe. Po 147. členu OZ lahko oškodovanec zahteva plačilo neposredno od delavca pravne osebe, če delavec namenoma povzroči škodo. Pravdni stranki nista zatrjevali, da bi bila toženka v trenutku sklenitve prodajne pogodbe v delovnem razmerju pri družbi T. d. o. o. V okviru materialno procesnega vodstva bi moralo sodišče pozvati stranki, da pojasnita delovnopravni položaj toženke. Če toženka ni bila zaposlena pri navedeni družbi, je tembolj podana njena odškodninska odgovornost, saj v tem primeru toženka ni oškodovala tožeče stranke v svojstvu navedene družbe, ampak je kot fizična oseba storila civilni delikt. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je bila toženka direktorica družbe T. d. o. o., ta ugotovitev pa je tudi protispisna.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da ZFPPIPP ni protiustaven v zatrjevanem delu (določbe šestega odstavka 443. člena, 350. člena in 352. člena tega zakona), zato ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka in vložitev zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti tega zakona. Glede na zavzeto stališče prvega sodišča le-to ni imelo razlogov, da bi prekinilo postopek (prvi odstavek 23. člena ZUstS) in je utemeljeno zavrnilo predlog za prekinitev postopka. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo v tem delu kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

6. Ker tožnica ni prijavila terjatve v stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane družbe T. d. o. o. v zakonskem roku, je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da je s tem prenehala tudi terjatev tožeče stranke do toženke kot družbenice izbrisane družbe (drugi odstavek 443. člena, peti odstavek 296. člena in 352. člen ZFPPIPP).

7. Tožnica je kot podredno pravno podlago zatrjevala tudi nepogodbeno odškodninsko odgovornost toženke po splošnih pravilih (prvi odstavek 131. člena OZ), ker naj bi ji toženka povzročila škodo s tem, da jo je spravila v zmoto s prikrivanjem okoliščine, da stanovanje ni zgrajeno v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma prostorskim aktom. Tožnica utemeljeno graja ugotovitev prvega sodišča, da je bila toženka v času sklenitve prodajne pogodbe za stanovanje 12. 7. 2006 zakonita zastopnica (direktorica) družbe T. d. o. o. Tega tožnica ni trdila, iz predloženega izpiska iz sodnega registra pa je razvidno, da je bil takrat zakoniti zastopnik te družbe A. S. Slednji je bil kot direktor družbe tudi podpisnik prodajne pogodbe (priloga B 9), kar je tožnica navedla na naroku 19. 8. 2013. Že zato ni bilo razlogov, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti toženke v povezavi s 148. členom OZ. Tudi če bi toženka tedaj bila zakonita zastopnica in bi osebno odgovarjala tožnici za zatrjevano škodo, pa končna odločitev v zadevi ne bi bila drugačna.

8. Toženka je trdila, da razen plače s prispevki iz družbe T. d. o. o. ni prejemala nobenih sredstev (tretja stran odgovora na tožbo), kar bi že po naravi stvari same vodilo do zaključka, da je bila toženka v času sklenitve prodajne pogodbe zaposlena v navedeni družbi. Toženka bi torej lahko odgovarjala tožnici za zatrjevano škodo po drugem odstavku 147. člena OZ (to tudi v primeru, če ne bi bila v delovnem razmerju pri tej družbi, če bi zanjo opravljala dela na kakšni drugi podlagi) oziroma kot fizična oseba, ki je s svojim nedopustnim ravnanjem tožnici povzročila škodo.

9. V tem pogledu je stališče prvega sodišča, da odškodninski zahtevek tožnice ni zastaral, materialnopravno napačno. Prvo sodišče je sicer pravilno obrazložilo, da pravdno sodišče ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, razen v izjemnih primerih (ko obstajajo okoliščine, zaradi katerih kazenski pregon storilca kaznivega dejanja ni mogoč, za kar pa v tej zadevi ne gre). Napačno pa je presodilo, da še ni potekel relativni triletni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena OZ). Tožnica je na naroku 19. 8. 2013 navedla, da je za neskladnost gradnje z gradbenim dovoljenjem oziroma s prostorskim aktom, zaradi česar ne bo mogla legalizirati objekta, zvedela konec leta 2008 ali v začetku leta 2009. Po najugodnejši varianti za tožnico je relativni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ začel teči v začetku leta 2009 (tedaj je tožnica po lastnih trditvah zvedela za škodo in njenega povzročitelja – toženko). Z vložitvijo tožbe 20. 4. 2011 zastaranje odškodninskega zahtevka po 131. členu OZ ni bilo pretrgano, kot je materialnopravno napačno štelo prvo sodišče. V tožbi je namreč tožnica uveljavljala svoj zahtevek proti toženki kot družbenici zgolj na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Tožnica je prvič uveljavljala svoj zahtevek na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti toženke po splošnih pravilih (prvi odstavek 131. člena OZ) šele v pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2013. S tem je spremenila tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP), saj je začela uveljavljati povsem drugo dejansko podlago. Zastaranje odškodninskega zahtevka bi bilo tako prvič pretrgano šele s spremembo tožbe 8. 5. 2013, vendar pa je ta odškodninski zahtevek pred tem že zastaral, in sicer v začetku (vsekakor pa najpozneje) leta 2012 (prvi odstavek 352. člena OZ). Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je glede na toženkin ugovor zastaranja zato pravilna, delno sicer iz drugih materialnopravnih razlogov.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z ZOdvT in predstavljajo nagrado za postopek s pritožbo s pavšalnim zneskom za poštne in telekomunikacijske storitve ter DDV, po višini pa so ti stroški razvidni iz posamičnih postavk specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati toženki tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).