Jedro

Če niti po dopolnitvi vloge in zaslišanju določenih oseb v zadevi ni jasno, kdo je investitor, torej stranka, se taka vloga zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote D. z dne 19.4.1999, s katerim je upravni organ prve stopnje kot nepopolno zavrgel tožničino vlogo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za vzdrževalna dela, in sicer za zamenjavo ostrešja in kritine na gospodarskem objektu na zemljišču parc.št. 344/2, 344/3 in 344/1, k.o. M. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v tem upravnem sporu predvsem sporno dokazilo, ki ga mora investitor po urbanističnih predpisih priložiti k zahtevi za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Glede na določbo 1. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93-, 71/93 in 44/97) bi morala tožnica kot dokaz, da ima pravico posegati v objekt, predložiti zemljiškoknjižni izpisek, pogodbo, ki bi bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo ali drugo listino, ki bi izkazovala njeno lastništvo na objektu, stoječem na parc. št. 344/2, 344/3 in 344/1, k.o. M. Ker tožnica organu prve stopnje ni predložila listine, iz katere bi bilo razvidno, da je lastnica predmetnega gospodarskega objekta, kar v tožbi niti ni zatrjevala, je zaradi tega upravni organ prve stopnje utemeljeno sklepal, da je zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati. Po presoji sodišča prve stopnje je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je tožničino vlogo na podlagi 68. člena ZUP/86 zavrgel, pravilno pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je to odločitev potrdila.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. V pritožbi se sklicuje na 3. odstavek 137. člena ZUP/86. Ker je bil v obravnavani zadevi upravni postopek že uveden, tožničinega zahtevka ni bilo dovoljeno zavreči, temveč bi se moral postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem zakonu odločiti v upravni stvari. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, zato je treba pritožbi ugoditi. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v tem upravnem sporu predvsem sporno dokazilo, ki ga mora investitor po urbanističnih predpisih priložiti k zahtevi za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožeča stranka je namreč primarno uveljavljala bistveno kršitev določb postopka, saj bi bilo potrebno o stvari meritorno odločiti. V zvezi z dokazilom o razpolaganju z zemljiščem tožnica navaja, da je v postopku predložila dokazilo lastnika, da ji dovoljuje izvedbo del, ki so predmet zahtevka, hkrati pa je navedla, da je v teku tudi postopek glede prepisa lastništva. Navaja še, da bi bila obnova ostrešja in kritine nujna zaradi preprečitve eventualnih nesreč in škode zaradi slabega ostrešja in kritine na objektu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča sporno, v kakšnem svojstvu v postopku pridobitve odločbe o dovolitvi priglašenih del sodeluje tožnica. Tožnica je namreč v vlogi za priglasitev del sebe navedla kot prosilko, torej investitorico, hkrati pa je navedla, da v zadevi nastopa kot pooblaščenka lastnic zemljišč, na katerih stoji zadevni objekt. Dokaza o razpolaganju z zemljišči oziroma objektom, iz katerega bi izhajalo, da lahko nastopa kot investitorica, pa niti po pozivu upravnega organa prve stopnje ni predložila.

Po določbi 4. odstavka 51. člena ZUN mora investitor dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno, preden jih začne izvajati, priglasiti upravnemu organu. Po določbi 1. odstavka 62. člena ZUN priglasitev nameravanih del iz 51. člena ZUN vsebuje opis nameravane graditve in zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, kopijo katastrskega načrta z vrisanim predvidenim objektom ter dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal; če gre za začasni objekt, pa tudi datum, do katerega bo ta objekt stal. Po določbi 2. odstavka 68. člena ZUP/86 se v primeru, če vložnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti in zaradi tega vloge ni mogoče obravnavati, šteje, da vloga sploh ni bila vložena.

Ker iz tožničine vloge ni bilo mogoče razbrati, ali jo vlaga kot investitorica ali kot pooblaščenka, je po presoji pritožbenega sodišča upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožnico pozval k dopolnitvi po 1. odstavku 68. člena ZUP/86. Tudi iz dopolnitve vloge pa ni bilo mogoče ugotoviti, ali jo vlaga kot pooblaščenka ali kot investitorica, torej kot stranka, in na kakšni podlagi bi glede na določbo 4. odstavka 51. člena ZUN lahko bila investitorica. Tega ni mogel izvedeti niti upravni organ prve stopnje od pooblastiteljic, ki jih je zaslišal zato, da bi ugotovil njihov status v postopku. To zaslišanje ni bilo v smeri odločanja o stvari, temveč v smeri ugotavljanja strank postopka. Ker kljub temu organ ni mogel ugotoviti, kdo je investitorica in s tem stranka v postopku, so bili po presoji pritožbenega sodišča podani pogoji za zavrženje vloge po 2. odstavku 68. člena ZUP/86. Na drugačno določitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da bi moral upravni organ prve stopnje v obravnavani upravni stvari glede na določbo 3. odstavka 137. člena ZUP/86 odločiti po materialnem zakonu. Navedena določba se nanaša na primer, ko stranka za svoje navedbe ne predloži ustreznih dokazov. V obravnavanem primeru pa je bila vloga formalno pomanjkljiva (nepopolna), saj tožnica ni pojasnila, ali je investitorica-stranka ali pooblaščenka investitoric-strank. Te pomanjkljivosti pa predstavljajo oviro za vodenje postopka, zato lahko pristojni organ meritorno odloči o zahtevku šele, ko stranka odpravi pomanjkljivosti, česar pa tožnica v obravnavanem primeru ni storila.

Ker je šlo v obravnavani zadevi za procesno odločitev, pritožbeno sodišče tožničinega ugovora, da bi bila obnova ostrešja in kritine nujna zaradi preprečitve eventualnih nesreč in škode, ni obravnavalo po vsebini.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.