Jedro

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitve pripada (le) delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, oziroma je v pristojnosti delodajalca, da določi te formacijske dolžnosti kot formacijske dolžnosti, na katerih delavci opravljajo takšno delo, da so do dodatka upravičeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki plačati znesek v višini 153,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožniku za vsak mesec od 1. 3. 2019 do pravnomočnosti sodbe obračunati bruto znesek v višini 260,95 EUR, odvesti davke in prispevke ter neto znesek v višini 165,49 EUR plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške in da je dolžan toženki plačati stroške v višini 918,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni zakonito za enako delo določiti različnega plačila. V konkretnem primeru gre za vajo A., v zvezi s katero vse službe na letališču opravljajo delo, vključno s tožnikom. Če tožnik ne bi opravljal dela, ga tudi drugi delavci ne bi. Drži sicer, da B. oddelek ne sodi več v TOS, vendar se s to spremembo ni nič spremenilo. Vse priče so potrdile, da morajo biti vsi oddelki v takojšnji odzivnosti (tožnik v pritožbi povzema določene dele izpovedi prič D. D., E. E., F. F. in G. G.). Interni akti toženke so sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z dejanskim stanjem; tožnikovo delo ni podporno, kot je določeno, ampak zahteva takojšnjo odzivnost. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo stališča VDSS v zadevi Pdp 548/2014. Toženka delovnega procesa ni reorganizirala. Brez razloga je ureditev spremenila. Njeno ravnanje je samovoljno. Tudi če je v pristojnosti toženke, da določi, na katerih formacijskih dolžnostih so delavci upravičeni do dodatka, takšna določitev ne sme biti nerazumna. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik upravičen samo do „enega“ dodatka; veljati mora enako kot za nadure. Delavec je lahko upravičen do dodatka tako po drugem kot po tretjem odstavku 59. člena ZSSloV. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni (tako da zahtevku ugodi) oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da tožnik neutemeljeno izpostavlja načelo enakega plačila za enako delo, saj ne gre za delavce, ki opravljajo enako delo. Bistveno za odločitev je, da B. oddelek, v okviru katerega delo opravlja tožnik, ne sodi več v TOS. Vadbeno alarmiranje TOS ni A., ki je bila v spornem obdobju izvedena le dvakrat. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedi priče F. F., ki z ureditvijo tožnikovega oddelka ni seznanjen. Tožnikovo delo je zagotovitev dela letališča, pri čemer je v vsakem primeru, če pride do požara, potrebna takojšnja odzivnost. B. oddelek izvaja le podporo delovanja TOS. Interni akti toženke niso sami s seboj v nasprotju niti niso v nasprotju z dejanskim stanjem. Delavci, ki sodijo v TOS in prejemajo dodatek, ne opravljajo enakega dela kot tožnik. Toženka kot delodajalec ima pravico organizirati delo in določiti, za katere formacijske dolžnosti je delavec upravičen do dodatka. V zvezi s tem ni ravnala arbitrarno. Tožnik je za določene mesece že prejel dodatek. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

6. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka je bistveno, kar priznava sam tožnik v pritožbi, da formacijska dolžnost, ki jo zaseda v B. oddelku, na podlagi Direktive za odzivne sile SV (Slovenske vojske) in Ukaza za oblikovanje in delovanje takojšnjih odzivnih sil (TOS) ne sodi v TOS, da bi bil upoštevaje sklep Vlade RS, sprejet na podlagi četrtega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 58/2007 in nadalj.; status odzivnih sil), upravičen do dodatka iz naslova povečanega obsega dela po tretjem odstavku tega člena ZSSloV.

7. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi opravljal enako delo kot delavci, katerih formacijske dolžnosti sodijo v TOS, ampak prikazuje, da je njegovo delo v določenem obsegu enako, kot je delo teh delavcev - v zvezi z vajo oziroma nalogo A., pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, čemur tožnik v pritožbi izrecno ne nasprotuje, da je bila v vtoževanem obdobju izvedena dvakrat. Tudi sicer je pravilno ugotovilo, predvsem na podlagi ocene izpovedi priče H. H., kadrovnika, da gre v primeru B. oddelka za sile za zagotavljanje delovanja letališča, ki sodijo med stalne sile, ki naloge v zvezi s podporo delovanja TOS opravljajo kot redne naloge. Kot je utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, so vse zaslišane priče z izjemo F. F., ki niti ni bil seznanjen z akti, ki opredeljuje status B. oddelka, potrdile, da ta oddelek zagotavlja (le) podporo delovanja TOS.

8. Tožnik določene dele izpovedi prič v pritožbi jemlje iz konteksta in jim pripisuje pomen, ki ga nimajo – da dejansko ni nobenih razlik med oddelki, ki sodijo v TOS (pri čemer tožnikov B. oddelek ne sodi v TOS). Njihove izpovedi je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe in jih pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo, kot že navedeno; H. H. je izpovedal, da so bile v določenem obdobju (pred vtoževanim) sile za zagotavljanje delovanja letališča vključene kot dodatne sile, sicer pa ne sodijo (več) v TOS, ampak gre za stalne sile, ki opravljajo redno delo; E. E., dispečer na letališču, je enako kot G. G., poveljnik ... letalske baze, in I. I., načelnica odseka J., povedal, da B. oddelek opravlja delo za namen TOS, da gre za sile za podporo in delovanje TOS oziroma da gre za stalne sile, ki podpirajo TOS. Ne nazadnje tudi F. F. ni izpovedal, da bi ta oddelek sodil v TOS, ampak le, da sam meni, da bi moral soditi.

9. Glede na ugotovljene razlike med TOS in B. oddelkom tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi šlo za samovoljno oziroma arbitrano določitev formacijskih dolžnosti, ki sodijo v TOS in so tako upravičene do vtoževanega dodatka za povečan obseg dela in obremenitve na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZSSloV. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo stališče, zavzeto tudi v sodbi in sklepu VDSS Pdp 548/2014 z dne 16. 4. 2015, da dodatek (sicer je šlo za dodatek na podlagi drugega odstavka tega člena ZSSloV) pripada (le) delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, oziroma da je v pristojnosti delodajalca, da določi te formacijske dolžnosti kot formacijske dolžnosti, na katerih delavci opravljajo takšno delo, da so do dodatka upravičeni.

10. Kot dodaten argument za zavrnitev zahtevka za večino mesecev vtoževanega obdobja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik dodatek na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZSSloV že prejel (zaradi udeležbe na mednarodni taktični vaji in zaradi pomoči policiji pri izvajanju nadzora na državni meji, torej za izvajanje nujnih nalog), in sicer v najvišji višini 19 odstotkov, kot je določena s sklepom Vlade RS z dne 21. 3. 2019, čemur tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka, saj iz navedenega sklepa jasno izhaja, da se pripadnikom, ki imajo status odzivnih sil, in pripadnikom v času izvajanja nujnih nalog plača poveča (največ) za navedeni odstotek.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel, in je dolžan po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) toženki plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) v višini 250 točk, kar skupaj z materialnimi stroški znaša 153,00 EUR.