Jedro

Dolžnik zgolj posplošeno zatrjuje, da je v celoti poravnal obveznost po povzetem izvršilnem naslovu, saj svojega obračuna niti ne predloži. Obračun sodišča prve stopnje je v okviru pravilne uporabe materialnega prava preizkusilo tudi sodišče druge stopnje, ki pa ni pokazal nepravilnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo dolžnikovem ugovoru in sklep o izvršbi z dne 7. 12. 2020 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba za izterjavo pogodbenih obresti nad zneskom 6.659,36 EUR ter v tem delu upnikov predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je zavrnilo dolžnikov ugovor (II. točka izreka). Sklenilo je še, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka) in da mora upniku v roku 8 dni povrniti 298,66 EU stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper predmetni sklep se pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo institut solidarnega poroštva. Upnik lahko namreč od glavnega dolžnika, t. j. družbe O. d.o.o. in njega izterja skupaj le enokratnik njegove terjatve, to pa je glavnica v znesku 1.778,57 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je upnik že v letu 2014 s strani glavnega dolžnika na podlagi sproženega izvršilnega postopka prejel nakazilo zneskov 597,32 EUR (19. 2. 2014), nato pa še znesek 2.250,44 EUR (21. 2. 2014), skupaj tako 2.847,76 EUR. Tako zatrjuje, da je upnik v okviru izvršilne zadeve Ig/2014 19. 2. 2014 in 21. 2. 2014 prejel popolno plačilo svoje terjatve, ki jo je imel do glavnega dolžnika, torej tako samo glavnico v znesku 1.778,57 EUR, kakor tudi pripadajoče zakonske zamudne obvesti od glavnice ter pripadajoče stroške pravdnega postopka, kar bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi dejansko vpogledalo v podatke o tem. In ravno iz tega razloga je dolžnik sodišču v svojem ugovoru tudi podal dokazni predlog, da se pribavi in vpogleda v sodni spis istega sodišča opr. št.: Ig 6/2014. Sodišče prve stopnje zgolj in samo že predhodno izterjani znesek od glavnega dolžnika upoštevalo pri celotni obveznosti dolžnika, kot da je dolžnik sam odgovoren za še dodatno obveznost proti upniku v isti višini. Poleg tega je dolžnik ob natančni in celotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s samo višino dolgovane obveznosti dolžan plačati le svoje stroške pravdnega postopka, ki so mu bili naloženi v plačilo, ter natečene pogodbene obresti od glavnice za čas od 2. 3. 2011 do vključno 21. 2. 2014. V kolikor bi sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa vse predlagane listine ustrezno prebralo, bi to lahko ugotovilo. V tem delu je tako vsebina izpodbijanega sklepa v popolnem nasprotju z vsebino predloženih listin ter z lastnimi ugotovitvami samega sodišča, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Ker je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, je nepravilna tudi odločitev glede stroškov ugovornega postopka. Izpostavlja, da je bil njegov ugovor potreben. Priglaša stroške, nastale v zvezi z vložitvijo pritožbe.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem dolžnik z ugovorom ni bil uspešen. Pritožbo je torej reševalo skladno z njeno vsebino, in sicer kot pritožbo zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa.

6. Najprej je pojasniti, da sta smiselno zatrjevana procesna očitka bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ pavšalna. Sodišče druge stopnje tako lahko le odgovori, da očitani kršitvi ni ugotovilo.

7. Sklep o izvršbi je bil v konkretni zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova, t. j. na podlagi Sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. P 105/2012 z dne 6. 5. 2014, v zvezi s sklepom o popravi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. P 105/2012 z dne 13. 6. 2014, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 26504/2011 z dne 5. 12. 2011. 8. Pravno podlago izpodbijanega sklepa, ki jo je ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje, predstavlja določba 53. člena ZIZ, po kateri lahko dolžnik sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena. Eden izmed ugovornih razlogov iz predmetnega določila je tako tudi okoliščina, da je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), skladno s katerim je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor tudi ustrezno obravnavalo.

9. Iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da dolžnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z obračunom pogodbenih obresti, ki ga je glede na dolžnikov ugovor napravilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem zatrjuje, da je bila že v celoti poplačana upnikova terjatev v postopku s strani glavnega dolžnika v izvršilnem postopku Ig 6/2014. Obračuna terjatve dolžnik ne v ugovoru, ne v pritožbi ne predloži. 10. Pritožbeno ni izpodbijano, da je upnik terjatev, ki se v predmetnem izvršilnem postopku izterjuje od dolžnika kot poroka, že uveljavljal od primarnega dolžnika O. F. d.o.o. v izvršilnem postopku Ig 4/2014. Pritožbeno tudi ni sporno, da je v citiranem postopku upnik 19. 2. 2014 prejel znesek 597,32 EUR in 21. 2. 2014 še znesek 2.250,44 EUR.

11. Upoštevajoč navedeno, je sodišče prve stopnje – ker je upnikov obračun pogodbenih obresti temeljil na napačni višini plačil – napravilo nov obračun obresti. Ugotovilo je, da je dolžnik na podlagi izvršilnega naslova 21. 2. 2014 (ko je bilo izvršeno zadnje plačilo) upniku še vedno dolgoval celoten znesek glavnice 1.778,57 EUR in natekle pogodbene zamudne obresti v znesku 53,75 EUR. Hkrati je ugotovilo, da so se do vložitve izvršilnega predloga v predmetni zadevi od celotne neplačane glavnice natekle še pogodbene zamudne obresti v znesku 6.605,61 EUR. Tako je zaključilo, da je upnik v predmetnem izvršilnem postopku upravičeno vložil predlog za izvršbo: (-) glavnice v višini 1.778,57 EUR s pogodbenimi obrestnim 0,15 % dnevno od 3. 12. 2020 dalje; (-) do 2. 12. 2020 nateklih neplačanih pogodbenih obresti v znesku 6.659,36 EUR in (-) stroške pravdnega postopka v znesku 567,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2015 dalje.

12. Navedeni obračun je v okviru pravilne uporabe materialnega prava napravilo in preizkusilo tudi sodišče druge stopnje, ki pa ni pokazal nepravilnosti. Tako se izkaže, da dolžnik zgolj posplošeno zatrjuje, da je v celoti poravnal obveznost po povzetem izvršilnem naslovu, saj svojega obračuna niti ne predloži. Sodišče prve stopnje je tako v preostalem delu (ki se torej ne nanaša na izterjavo pogodbenih obresti nad zneskom 6.659,36 EUR) ugovor dolžnika pravilno zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ), saj je pravilno upoštevalo plačila, ki jih je opravil glavni dolžnik, pritožbene navedbe pa posledično niso utemeljene. V zvezi z dolžnikovim navajanjem, da je dolžan plačati le svoje stroške pravdnega postopka, ki so mu bili naloženi v plačilo, pa sodišče druge stopnje zgolj še pojasnjuje, da je upnik vložil izvršilni predlog za izterjavo stroškov pravdnega postopka 567,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2015 dalje, ki izvirajo iz izvršilnega naslova v zadevi P 105/2012, kakor je vse že pojasnilo sodišče prve stopnje.

13. Dolžnik je stroškovno odločitev izpodbijal v zvezi z nepravilnostjo odločitve o glavni stvari oziroma v zvezi z njegovim ugovorom. Ker drugih navedb v tej zvezi ni podal, je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ni pokazal kršitev.

14. Glede na obrazloženo, pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi po preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, je dolžnikovo pritožbo kot neutemljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, saj mu niso bili povzročeni neutemeljeno (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in v povezavi s šestim odstavkom 38. člena ZIZ ).