Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik zgradil hlev brez kakršnegakoli upravnega dovoljenja, je bila odstranitev objekta, ki je bila odrejena s prvostopno inšpekcijsko odločbo, utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1137/97-8 z dne 27.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.5.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enote L., Izpostave G. z dne 30.11.1995, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora do 25.1.1996 odstraniti hlev, v tlorisni izmeri 8,00 m x 9,50 m, na zemljišču s parcelno številko 571 k.o. K. vas ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Nadalje je bilo določeno, da za ta poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84 in nadaljnji: ZUN) ter da bo, če investitor do 25.1.1996 ne bo opravil naloženega dejanja, to opravilo pooblaščeno podjetje, datum izvršbe pa bo javljen naknadno. Določeno je bilo tudi, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal investitor, na podlagi posebnega sklepa ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik zgradil hlev, katerega odstranitev je bila odrejena s prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo, brez kakršnegakoli upravnega dovoljenja. Glede na tožnikovo zatrjevanje v upravnem postopku, ki mu tožena stranka ne oporeka, naj bi bil hlev zgrajen v letu 1978. Tedaj veljavni Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78), je v 17. členu določal, da mora investitor za gradnjo objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje (1. odstavek 17. člena) oziroma v določenih primerih gradbeno dovoljenje (2. odstavek 17. člena), ki ga je treba, ker so v njem določeni lokacijski pogoji in zahteve, v inšpekcijskem postopku enačiti z lokacijskim dovoljenjem. Graditev hleva, brez lokacijskega dovoljenja je bila torej že v zatrjevanem času gradnje v nasprotju z zakonom. Niti ta zakon niti kasneje uveljavljeni ZUN nista določala rokov, v katerih bi bilo dopustno odrejati inšpekcijske ukrepe, ki sta jih za primer gradnje brez ustreznega upravnega dovoljenja določala. Odločitev tožene stranke je zato, po presoji prvostopnega sodišča, pravilna in zakonita, kajti določbo 1. odstavka 73. člena ZUN je treba po ustaljeni upravno sodni praksi razlagati tako, da se nanaša na tudi že zgrajene objekte, za katere predpisano dovoljenje ni bilo izdano. Na odločitev ni mogel vplivati tožbeni ugovor glede posledic, ki bi jih izvršitev ukrepa povzročila tožniku, saj bi bile te okoliščine morda lahko le razlog za začasno odložitev izvršitve ukrepa, ne morejo biti pa podlaga za odpravo izpodbijane odločbe, ker so za zakonitost le-te brez pravnega pomena.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče spregledalo, da spornega hleva ni zgradil na novo, kot samostojno gradbeno celoto, temveč je le nadgradil že obstoječo zgradbo, ki stoji na istem mestu že 200 let. Adaptiral oziroma dogradil jo je tako, da jo sedaj uporablja za hlev. Je kmet, ki se preživlja izključno s kmetovanjem, in bi z morebitno odstranitvijo hleva, v katerem ima več živali, utrpel nenadomestljivo škodo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožbo. Ugotovljeno je bilo, da tožnik za poseg v prostor nima dovoljenja. Zato so, po presoji pritožbenega sodišča, razlogi prvostopnega sodišča pravilni in v skladu z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovila tožena stranka in z določbami ZUN in ZUP, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev.

Ne drži pritožbeni ugovor tožnika, da je prvostopno sodišče spregledalo, da tožnik hleva ni zgradil na novo, temveč, da je le adaptiral oziroma nadgradil stavbo, ki stoji na istem mestu že več kot 200 let. Kot je razvidno iz prvostopne sodbe, je bilo v upravnem postopku, na podlagi navedb tožnika samega, ugotovljeno, da je bil hlev zgrajen (in ne le adaptiran oziroma nadgrajen) v letu 1978. Ker v upravnem sporu stranka ne sme navajati dejstev, ki jih je imela možnost navajati v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 14. člena ZUS/97), je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko tega (tudi sicer le pavšalno zatrjevanega novega dejstva) ni upoštevalo.

Tožnik tudi s pritožbenim ugovorom glede nastanka nenadomestljive škode, ki ga je pravilno zavrnilo že prvostopno sodišče, ne more uspeti, saj ta okoliščina za odločitev v tem upravnem sporu ni relevantna.

Ker, glede na navedeno, niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.