Jedro

V obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ob vložitvi ponovne prošnje za mednarodno zaščito ni predložil niti starih niti novih dokazov, s katerimi bi dokazoval, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito po ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 27.8.2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi citira določbe 56. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007) in določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1, saj je sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ni ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se je v celoti sklicevalo na utemeljitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite toženi stranki ni predložil nobenih dokazil in ni navedel prepričljivih izjav o dokazilih, s katerimi naj bi razpolagal. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da bi moral tožnik natančno vedeti, kakšne vrste dokazila ima. Sodišče prve stopnje tudi pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je tožnik, glede na to, da je po umiku prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite odšel v matično državo, ob ponovni vrnitvi v Slovenijo imel možnost prinesti vsa dokazila, ki bi izkazovala njegov utemeljen strah pred preganjanjem, tega pa ni storil. Glede na dosedanjo sodno prakso, ki med drugim izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. I Up 150/2008 z dne 17.4.2008), za dovolitev vložitve ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in njeno vsebinsko obravnavanje ne zadošča zgolj sklicevanje na nova dejstva in okoliščine, temveč mora tisti, ki vloži ponovno prošnjo, sam predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Zato so po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljene tožnikove tožbene navedbe, da se lahko zgolj njegova izjava, ki jo je navedel v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z dne 21.8.2008, da ima v izvorni državi enake probleme, kot jih je uveljavljal že v prvem postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, upošteva kot nov dokaz. Neutemeljene pa so tudi njegove tožbene navedbe, da naj bi mu bilo oteženo pridobivanje dokazov ter da je odločitev tožene stranke preuranjena, ker potrebuje določen čas, da predloži dokaze. Sodišče prve stopnje glede tega soglaša s stališčem tožene stranke, da je treba z dokazi razpolagati že pri sami vložitvi ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ponavlja tožbene navedbe. Po odhodu iz Republike Slovenije je bil res dvakrat v Republiki Makedoniji, tožena stranka in sodišče prve stopnje pa sta spregledala, da je novi dokaz (dokument, prejet po pošti) nastal po njegovem odhodu iz izvorne države, o čemer je bil obveščen le po telefonu. Posledično je lahko o tem podal le ustno izjavo, ki pa jo je sodišče prve stopnje neupravičeno štelo le kot „sklicevanje na nova dejstva in okoliščine“. Meni, da ustna izjava velja kot dokaz, če ni bila izpodbita njena verodostojnost in če ni nasprotnih dokazov. Neupoštevanje ustne izjave kot enega izmed dokazov pa po njegovem mnenju pomeni kršitev načela proste presoje dokazov in kršitev materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik izpolnil pogoje iz 56. člena ZMZ, da bi se njegova ponovna prošnja za mednarodno zaščito obravnavala po vsebini. V 56. členu ZMZ je namreč določeno, da lahko tujec, ki je predhodno prošnjo za mednarodno zaščito umaknil (kar je storil s svojo predhodno prošnjo tožnik), vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po ZMZ (1. odstavek). V 2. odstavku 56. člena ZMZ pa je določeno, da morajo novi dokazi nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal. V obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ob vložitvi ponovne prošnje za mednarodno zaščito ni predložil niti starih niti novih dokazov, s katerimi bi dokazoval, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito po ZMZ. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, saj te izhajajo iz listin v upravnem spisu, da tožnik ponovnemu zahtevku ni predložil nobenih dokazil, da v ponovni prošnji niti ni navedel, katera dokazila ima oziroma jih lahko pridobi, in katere okoliščine za priznanje mednarodne zaščite bi z njimi dokazoval. Tudi telefonično obvestilo v dokumentu, prejetem po pošti na tožnikov naslov v izvorni državi, ne more šteti za novo dokazilo. Tožnik je, glede na to, da je po umiku prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite (15.10.2007) odšel v izvorno državo, imel možnost ob ponovni vrnitvi v Slovenijo s seboj prinesti vsa dokazila, ki bi izkazovala njegov strah pred preganjanjem, pa tega ni storil. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da niso utemeljene tožnikove tožbene navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da se lahko zgolj njegova izjava, ki jo je navedel v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z dne 21.8.2008, da ima v izvorni državi enake probleme, kot jih je uveljavljal že v prvem postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, upošteva kot nov dokaz, kot tudi, da so neutemeljene njegove tožbene navedbe, da naj bi mu bilo oteženo pridobivanje dokazov, čeprav mu ni bilo, ter da je zato odločitev tožene stranke preuranjena, ker potrebuje določen čas, da predloži dokaze. Glede na določbo 56. člena ZMZ bi namreč moral nove dokaze priložiti že ponovni prošnji za mednarodno zaščito, česar pa ni storil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišča na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.

Glede na tožnikov predlog, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks, pritožbeno sodišče opozarja tožnika, da je to storilo že sodišče prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa), ta odločitev pa velja za celoten upravni spor.