Jedro

Protipravnost ravnanja bivše občine je v slabem gospodarjenju, zaradi česar je prišlo do poškodb in celo delnega porušenja stavbe, ki je bila odvzeta z nepravnomočno in kasneje odpravljeno nacionalizacijsko odločbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških prvotoženke in tožnice se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je v tej pravdni zadevi zatrjevala in dokazala, da je bila lastnica nepremičnin v L., da je bil v hiši rimskokatoliški samostan ..., vendar jih je že leta 1947 takratna oblast nasilno izgnala, nepremičnine pa je formalno nacionalizirala šele z odločbo z dne 23.02.1960. Čeprav ta odločba nikoli ni bila vročena tožnici, je bila opremljena s klavzulo pravnomočnosti in nato izvedena v zemljiški knjigi. Tožnica je kasneje vložila pritožbo in z njo uspela, saj je drugostopenjski upravni organ z odločbo z dne 03.01.1991 odpravil nacionalizacijsko odločbo, postopek pa ustavil. Takratna Občina .. je sporne nepremičnine vrnila v posest z izročitvijo ključev 25.04.1991, ni pa hotela izdati zemljiškoknjižne listine za ponoven vpis lastninske pravice na tožnico. Zato je tožnica 18.01.1994 vložila tožbo in z njo zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa tudi plačilo odškodnine zaradi izgube koristi zaradi neuporabe nepremičnin v obdobju od 1947 dalje, zaradi zmanjšane vrednosti spornih nepremičnin in zaradi potrebnih stroškov za vzpostavitev zgradbe v prejšnje stanje, saj je bila zgradba ob vrnitvi v posest močno poškodovana in tudi delno porušena.

Sodišče prve stopnje je odločilo s sklepom, delno sodbo, vmesno sodbo in sodbo. V izreku pod točko I je zaradi nesklepčnosti zavrglo tožbo za plačilo 4,617.427 SIT (izgubljena korist od leta 1947 dalje). V izreku pod točko II-1 je zavrnilo tožbeni zahtevek proti vsem desetim toženim občinam za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker je že sama odločba drugostopenjskega upravnega organa temelj za prenehanje dosedanjih stvarnih pravic in hkrati temelj za vrnitev pravice z vpisom v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti. V izreku pod točko II-2a je zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo 78,144.953 SIT proti četrti, peti in sedmi toženi občini, in sicer zaradi pomanjkanja njihove pasivne legitimacije. V izreku pod točko II-2b je z vmesno sodbo v razmerju do ostalih sedmih toženih občin ugotovilo, da je odškodninski zahtevek za plačilo zmanjšane vrednosti spornih nepremičnin in stroškov vzpostavitve zgradbe v prešnje stanje po podlagi utemeljen in si v izreku pod točko II-2c odločitev o višini tega dela odškodninskega zahtevka s pripadki pridržalo za končno odločbo.

Proti odločbi sodišča prve stopnje so se pritožile tožnica in štiri tožene občine, med njimi tudi prvotoženka. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in odločitev v izreku pod I o zavrženju dela tožbe razveljavilo, odločitev v izreku pod točko II-1 pa spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah na tožničino ime. Pritožbe vseh štirih toženk je zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko II-2b. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Prvotoženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija spremenjeno odločitev o izstavitvi zemljiškoknjižne listine in zavrnitev pritožbe proti vmesni sodbi sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Revidentka zatrjuje, da sta odločbi obeh sodišč nerazumljivi in zato povzema izrek odločbe sodišča prve stopnje. Vztraja pri ugovoru pomanjkanja svoje pasivne legitimacije, ker se ne strinja s stališčem, da je do škode prišlo zaradi neskrbnega gospodarjenja z zgradbo. Vzrok prehoda premoženja je nacionalizacijska odločba, ki je bila kasneje odpravljena, tudi škoda je nastala zaradi te odločbe in ne zaradi kakega drugega vzroka. Nacionalizacijska odločba je bila akt oblastvenega organa, zato je v tej pravdni zadevi pasivno legitimirana Republika Slovenija. Pri tem revidentka povzema razloge Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe pod U I 43/96 in njegove dopolnilne odločbe v zvezi s presojo 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Meni, da bi bilo treba tudi v tej zadevi uporabiti analogijo s 145. členom ZIKS. V pristojnost sedanjih občin spadajo le lokalne zadeve, zato občina ne more biti odgovorna za škodo, do katere naj bi prišlo zaradi nepravilne upravne odločbe oblastvenega organa. Prejšnje zemljiškoknjižno stanje bi moralo biti vzpostavljeno že na podlagi odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 03.01.1991. Zgolj mimogrede revidentka pripominja, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. V odločbi o nacionalizaciji je kot stranka nastopala Kongregacija ..., v odločbi drugostopenjskega organa pa Inštitut ... Zato se postavlja vprašanje, ali gre za isto osebo in ali ima tožeča stranka sploh pravdno sposobnost. Tožeča stranka bi morala biti nekje registrirana, iz registracije pa bi moralo izhajati tudi nasledstvo. Na koncu revidentka ugovarja še zastaranje, ker je triletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev pričel teči z izdajo odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 03.01.1991, tožba pa je bila vložena šele 19.01.1994. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje svojo odločbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

V uvodu te revizijske odločbe povzeti izreki odločb obeh sodišč so razumljivi in je drugačno revizijsko stališče napačno. Revizijsko sodišče tudi sicer ugotavlja, da revidentka v zvezi s to trditvijo ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve ali druge stopnje in da svojega stališča o nerazumljivosti izrekov niti ne konkretizira.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, zaradi katerih je to spremenilo odločbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine tako, da je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo. Revidentka je pasivno legitimirana za ta del tožbenega zahtevka zato, ker je (tudi) nanjo že po samem zakonu prešlo premoženje bivše Občine ... in zato lahko izstavi zahtevano zemljiškoknjižno listino. Sklicevanje na Zakon o zemljiški knjigi, ki je pričel veljati šele po vložitvi tožbe, je neutemeljeno tudi zato, ker odločba drugostopenjskega upravnega organa z dne 03.01.1991 o odpravi nacionalizacijske odločbe ni primerna in tudi ni zadostna podlaga za spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Sporna nepremičnina ni bila nikoli pravnomočno nacionalizirana, kljub temu pa je bilo na podlagi nepravnomočne nacionalizacijske odločbe zemljiškoknjižno stanje spremenjeno. Za vzpostavitev pravilnega zemljiškoknjižnega stanja je bil zato potreben ta postopek.

Materialnopravno pravilna je odločitev obeh sodišč o obstoju podlage odškodninskega zahtevka v razmerju do (tudi) revidentke. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je v izreku vmesne sodbe poudarjeno, da to velja glede podlage tistega dela odškodninskega zahtevka, ki obsega zahtevano plačilo zaradi zmanjšane vrednosti spornih nepremičnin in zaradi stroškov vzpostavitve sporne zgradbe v prejšnje stanje. Očitno je revidentka to prezrla, saj je sicer težko razumeti njeno stališče, da je izključni vzrok za nastalo škodo nacionalizacijska odločba, ki je bila kasneje odpravljena. Kljub izdani nacionalizacijski odločbi bi sporne nepremičnine ne izgubile na vrednosti in tudi ne bi prišlo do poškodb in celo delnega rušenja, če bi se z njimi ravnalo tako, kot ravna skrben gospodar (prvi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Prav v slabem gospodarjenju je protipravnost ravnanja bivše Občine ..., katere premoženje, in zato tudi pravice in obveznosti v zvezi s tem premoženjem, je prešlo med drugimi občinami tudi na prvotoženko. Kaj je pravi in dejanski vzrok škode, je predvsem vprašanje dejanske narave. Zato so te dejanske ugotovitve v revizijskem postopku neizpodbojne (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker revizija pretežni del svojih izvajanj utemeljuje z izhodiščem, da gre za drug vzrok škode in iz tega izhodišča izpeljuje ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije prvotoženke, so te revizijske trditve pravno zmotne in zato neupoštevne. Ostalih ugotovitev obeh sodišč o obstoju vseh potrebnih elementov civilnega delikta po prvem odstavku 154. člena ZOR revizija niti ne izpodbija.

V reviziji samo izražen dvom o sposobnosti tožnice biti pravdna stranka ne more predstavljati uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče na to kršitev glede na 371. člen ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, prvotoženka pa tudi prej te kršitve ali vsaj nakazanega dvoma ni zatrjevala. Kljub temu revizijsko sodišče odgovarja, da je tožnica vpisana tudi v register pri Statističnem uradu Republike Slovenije, ki v svojem poslovnem registru zajema vse pravne osebe.

Podoben odgovor velja za revizijsko "le mimogrede" navržen dvom, ali je sedanja tožnica pravna naslednica osebe, ki ji je bilo odvzeto premoženje. Ta dvom revizija pojasnjuje z novimi dejanskimi trditvami, ki pa glede na že omenjeno izrečno prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP niso dovoljene.

Iz enakega razloga revizijsko sodišče ni obravnavalo prvotoženkinega v reviziji prvič uveljavljanega ugovora zastaranja, ker je ta ugovor povezan z novimi dejanskimi trditvami, kdaj naj bi v obravnavanem primeru začel teči zastaralni rok.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno prvotoženkino revizijo. Ker doslej še ni odločeno o celotnem tožbenem zahtevku in zato tudi ne o stroških postopka na prvi in drugi stopnji, je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.