Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbi 14. člena ZPP je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je zato imelo materialnopravno podlago za ugotavljanje prispevka tožnika k nastanku tu vtoževane škode.
Odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve je prisojena za duševne bolečine, ki jih oškodovanec zaradi razžalitve trpi. Sama razžalitev še ne daje podlage za prisojo odškodnine.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se odmerjeni stroški postopka zvišajo za 685,01 EUR (na 1.038,95 EUR).
V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo dovolilo spremembo tožbe (sklep) in s sodbo pod 1. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 360,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2005 dalje do plačila, pod 2. točko izreka je višji tožbeni zahtevek, to je za znesek 5.080,53 EUR s pripadki, kot neutemeljenega zavrnilo in pod 3. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 353,94 EUR.
Zoper odločbo sodišča prve stopnje sta se v roku pritožili obe pravdni stranki.
Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče odločitev s sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti vezano na izrek oziroma ugotovitev dejanskega stanja v kazenski obsodilni sodbi pod opr. št. III K 524/2002. Ker tako ugotovljenega dejanskega stanja ne sme spreminjati, je temelj odškodninske odgovornosti toženca podan že v navedeni obsodilni sodbi in bi moralo sodišče v tej pravdi ugotavljati le višino nematerialne škode. Če bi obveljalo, da je tožnik k nastanku dogodka prispeval v višini 60 %, potem bi bil v kazenskem postopku ta spoznan za odgovornega kaznivega dejanja nasilništva in ne toženec, ali najmanj oba. Če bi šlo za deljeni prispevek tožnika, bi to kazensko sodišče opredelilo kot prekoračen silobran ali bi to dejstvo upoštevalo kot olajševalno okoliščino v korist toženca, kar pa se ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je toženec vršil psihično in fizično nasilje nad vsemi člani družine, kot so izpovedale tudi priče. V nadaljevanju pritožba opiše dogodek, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana škoda. Sodišče prve stopnje zmotno navede, da je priča V. F. st. videl, da naj bi tožnik zasledoval toženca čez dvorišče, ker je to nemogoče, saj se je dogodek odvijal v temi in na neosvetljenem dvorišču, ta priča pa je tudi izjavila, da je to le slišala, ne pa videla. Sodišče se nadalje zmotno sklicuje na določbo 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pri deljeni odgovornosti, ker se ta določba nanaša na odškodnino pri premoženjski škodi. Pravila o sorazmernem zmanjšanju odškodnine se ne upoštevajo pri škodi, ki je povzročena namenoma s kaznivim dejanjem. Neutemeljeno je zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve. Razžalitev je bila ugotovljena s pravnomočno kazensko sodbo, zaslišane priče pa so izjavile, kako in s čim je toženec žalil družinske člane. Neutemeljeno je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo. V nasprotju z listinskimi dokazi v spisu sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da je lastnik tovorne prikolice, ker je iz predloženega potrdila z dne 30.3.1991 razvidno, za kakšno vrsto prikolice gre, kateri letnik itd. Ker gre za doma narejeno prikolico, tudi ne more biti drugih oznak v smislu tipa, serijske številke in podobno. Priča B. M. ni izvedenec, da bi lahko ocenjeval, da prikolica nima nobene vrednosti, ker se je ne bi dalo registrirati. Iz v spis predloženih fotografij je tudi razvidno, da je prikolica registrirana in da se uporablja v prometu, torej je imela neko vrednost. Da je obravnavano ograjo res kupil tožnik in da je bila v njegovi lasti, je potrjeno z računom Mercator trgovina Ljubljana z dne 17.4.2001, to je zapisano v tožbenih navedbah in to potrdi tudi priča A. M. v svoji izpovedbi. Ker je napačno odločeno o višini zahtevka, je posledično temu napačna tudi odločitev o stroških postopka. Očitno pristranske so tudi navedbe sodišča prve stopnje v „Dodatno kot zaključek“.
Tožena stranka pa se pritožuje zoper odločitev s sklepom in zoper odločitev s sodbo v obsodilnem in stroškovnem delu. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi, sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je šlo za spremembo tožbe, ker ta ni bila spremenjena, ampak je bil tožbeni zahtevek le zmanjšan, torej je šlo za delni umik tožbe. Ker na takšen umik tožena stranka privolitve ni dala, je višina tožbenega zahtevka ostala 5.728,15 EUR. Sicer pa je tožeča stranka tožbo specificirala tako, da je bila sposobna obravnavanja, šele na nadaljnjem naroku za glavno obravnavo, in to na predhodni poziv sodišča prve stopnje zaradi ugovarjanja tožene stranke v tej smeri. Sodišče prve stopnje bi moralo tožečo stranko pozvati k specifikaciji tožbenega zahtevka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, nikakor pa ne potem, ko je bil že izveden celoten dokazni postopek. Na naroku za glavno obravnavo dne 2.2.2009 je tožeča stranka na novo oblikovala tožbeni zahtevek in ga je postavila v SIT, torej v takrat neobstoječi valuti. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je tožniku namesto zahtevanih tolarjev prisodilo odškodnino v evrih. Prekoračilo je namreč tožbeni zahtevek, ker je bil ta postavljen v SIT, in ker je to neobstoječa valuta, bi ga bilo potrebno zavrniti. Zakon o uvedbi evra v 4. odstavku 13. člena sicer določa, da se zneski iz SIT v EUR preračunajo po uradni dolžnosti, vendar se to nanaša le na postopke, ki so bili začeti pred uvedbo evra. Ta pravda se je sicer pričela pred uvedbo evra, vendar ker je tožeča stranka že po njegovi uvedbi tožbeni zahtevek na novo oblikovala, se šteje, da je bil ta postavljen takrat. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, ker bi se morala vrednost spora upoštevati v višini 5.728,15 EUR. Čeprav v zapisniku o glavni obravnavi dne 3.7.2008 ni navedeno, da naj bi na narok pristopil tudi pooblaščenec tožene stranke, je ta na narok pristopil, kar je razvidno iz navedb tožene stranke v postopku, saj sama tožena stranka takih strokovnih navedb ne bi mogla podati. Zato bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki priznati strošek za zastopanje na tem naroku. Neutemeljeno in brez obrazložitve toženi stranki niso priznani tudi stroški zastopanja na narokih 15.9.2008 in 24.11.2008. Toženec je upravičen tudi do priglašenega stroške poizvedbe o pravnomočnosti, ker bo ta strošek tožencu zagotovo nastal in ga ne bo imel možnosti priglasiti kasneje.
Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
K pritožbi tožeče stranke: Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da pravdno sodišče odloči le še o višini odškodnine, če je s pravnomočno kazensko sodbo, s katero je toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izvira škodni dogodek. Po določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je namreč pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Torej je sodišče prve stopnje imelo materialnopravno podlago za ugotavljanje prispevka tožnika k nastanku tu vtoževane škode. Nikakor ni nujno, da bi moral imeti ugotovljeni 60 % prispevek tožnika k nastanku škode za posledico, da bi bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tožnik ali vsaj tožnik in toženec skupaj, ali da bi kazensko sodišče dejanje toženca opredelilo kot prekoračeni silobran ali bi to dejstvo upoštevalo kot olajševalno okoliščino v korist toženca. Enaka odločitev kazenskega sodišča bi lahko bila tudi, če bi bil prispevek tožnika k nastanku škode preko 60 %. Kriteriji za kazensko odgovornost se namreč razlikujejo od kriterijev za odškodninsko odgovornost. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema za materialnopravno pravilnega tudi zaključek sodišča prve stopnje o 60 % doprinosu tožnika k nastali škodi, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo in pravilno utemeljeno (glej zadnji odstavek na 5. strani in 1. odstavek na 6. strani). Sodišče prve stopnje sprejema tudi pravilno in 8. členu ZPP skladno dokazno oceno o poteku dogodkov v zvezi s škodnim dogodkom, iz katerega izvira vtoževana odškodnina. Da je priča V. F. st. tožnika videl teči za tožencem preko dvorišča, je ta to izrecno izpovedal (glej zadnji stavek 1. odstavka zapisnika o njegovem zaslišanju na šesti strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.9.2008).
Pritožba očitno spregleda določbo 185. člena OZ, po kateri se določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo. Nobene ovire ni, da se določbe o deljeni odgovornosti za škodo ne bi uporabljale, če je škoda povzročena naklepno.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo vtoževano odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve, kar je s podanimi razlogi tudi argumentirano utemeljilo (4. odstavek na osmi strani izpodbijane sodbe). Naj pritožbeno sodišče le še ponovno poudari, da je odškodnina iz tega naslova prisojena za duševne bolečine, ki jih oškodovanec zaradi razžalitve trpi. Torej sama razžalitev še ne daje podlage za prisojo odškodnine. Teh duševnih bolečin tožeča stranka določno ni opredelila niti v pritožbi.
Pritožbeno sodišče sprejema za materialnopravno pravilno tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za tovorno prikolico in žičnato ograjo, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prav tako prepričljivo utemeljeno (glej 3. odstavek na deveti strani glede tovorne prikolice in 2. odstavek na 10. strani glede žičnate ograje). Dodati je, da glede tovorne prikolice tožnik sam izpove, zaslišan kot pravdna stranka (glej pred predzadnjo alinejo na peti strani zapisnika z dne 24.11.2008), da je ta prikolica sedaj v njegovi posesti in jo lahko vzame – torej zaradi odvzete prikolice ni oškodovan. Z izpovedbo toženca, da mu je tožnik obravnavano žičnato mrežo vzel nazaj, pa sodišče prve stopnje upravičeno ni štelo za dokazano, da ima toženec še vedno to ograjo. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, ni slediti niti njeni pritožbi zoper odločitev o stroških postopka. Pritožba zoper del izpodbijane odločbe pod naslovom „Dodatek kot zaključek“ pa je brezpredmetna in zato neupoštevna, ker je tudi odločba sodišča prve stopnje v tem delu brezpredmetna in neupoštevna.
K pritožbi tožene stranke: Res ne gre za spremembo tožbe, v kolikor tožeča stranka le zmanjša tožbeni zahtevek (3. odstavek 184. člena ZPP), ampak gre v takem primeru za umik tožbe v utesnjenem delu tožbenega zahtevka (188. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje delni umik tožbe upoštevalo kot spremembo tožbe in temu ustrezno znižalo vrednost spornega predmeta, je sicer kršilo zgoraj citirani določbi ZPP, vendar ta kršitev ni bistvena, ker ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve o tožbenem zahtevku. V pritožbenem postopku so upoštevne le bistvene kršitve odločb postopka, ne tudi nebistvene (1. točka 1. odstavka 338. člena ZPP).
Če je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko na popravo za obravnavo nesposobne tožbe (1. odstavek 108. člena ZPP) šele na enem od narokov po že zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, s tem ni bistveno kršilo določb ZPP. Sodišče pač stranko mora pozvati na popravo njene vloge, če ta ni sposobna obravnavanja, o njej pa lahko odloča po vsebini šele, ko je sposobna obravnavanja, torej, ko jo stranka na poziv sodišča ustrezno popravi, oziroma jo sodišče kot nepopolno zavrže, če jo stranka ustrezno ne popravi (pred uveljavitvijo ZPP-D dne 1.10.2008 veljavnega 3. in 4. odstavka 108. člena ZPP, ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP-D).
Ker je bila tožba v tej pravdni vložena leta 2005, torej pred uveljavitvijo Zakona o uvedbi evra, je 13. člen tega zakona uporabiti tudi v tej pravdi in je torej sodišče prve stopnje na njegovi podlagi po uradni dolžnosti spremenilo SIT v evre, kljub zaradi delnega umika tožbe na novo preciziranem tožbenem zahtevku že po uveljavitvi Zakona o uvedbi evra. Odločilni moment za preračun po uradni dolžnosti je pričetek postopka in ta pravda se je pričela z vložitvijo tožbe leta 2005. Ker je sedaj zaradi pravnomočne spremembe tožbe vtoževana le še glavnica 5.440,53 EUR, je vrednost spora v tej višini, kar je pravilno upoštevano pri odločitvi o stroških postopka. Kot je ugotoviti iz zapisnika o glavni obravnavi dne 3.7.2008, je na narok pristopil le toženec osebno, brez pooblaščenca. To potrjujejo tudi trije lastnoročni podpisi zapisnika (razen seveda še sodnice in zapisnikarice), to je tožnika, njegovega pooblaščenca in toženca osebno. Nenazadnje, kot izhaja iz povratnic v spisu, je bil na ta narok očitno pomotoma vabljen toženec direktno, ne po pooblaščencu. Torej toženi stranki stroški za zastopanje na tem naroku ne gredo. Ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje še niso nastali in ob normalnem teku postopka tudi ni nujno, da bi nastali, stroški za pridobitev pravnomočnosti, kar se je izkazalo za resnično zaradi vloženih pritožb, ko postane odločba sodišča prve stopnje pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča o pritožbi. Utemeljena pa je pritožba, da bi bilo potrebno toženi stranki priznati tudi stroške zastopanja na narokih dne 15.9.2008 in 24.11.2008, in sicer v skupni višini 685,01 EUR (po 200 točk za vsak narok za zastopanje, ker sta to bili nadaljnji glavni obravnavi, po 300 točk za vsak narok za urnino, po 80 točk za vsak narok za odsotnost iz pisarne, vse povišano za 2 % strošek in 20 % DDV, kar je skupno 1.419,84 točk oziroma ob vrednosti točke 0,459 EUR 651,71 EUR, in še 33,3 EUR prevozni stroški za oba naroka). Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je tožena stranka vložila v spis stroškovnik tudi ob zaključku naroka dne 24.11.2008. Sklepno:
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (5. točka 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo tožene stranke v neutemeljenem delu in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Stroški:
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko je uspeh tožene stranke s pritožbo le v neznatnem delu, pa še to ne glede odločitve o glavni stvari, kar ni imelo za posledico višjih stroškov pritožbenega postopka.