Jedro

Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je premoženje - gotovina v višini 165.600 EUR, zasežena 17. 3. 2020, pri hišni preiskavi na podlagi Odredbe OKŽ v Ljubljani IV Kpd 15601/2020 z dne 13. 3. 2020, v stanovanju, ki ga uporablja toženec, premoženje nezakonitega izvora, da se to premoženje tožencu odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last toženke (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za ugotovitev, da je tudi gotovina 95.000 EUR, zasežena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, premoženje nezakonitega izvora in da se odvzame in postane last RS - točka II izreka). O pravdnih stroških je odločilo po temelju v točki III izreka tako, da tožeča stranka nosi stroške postopka v deležu 37 %, tožena pa v deležu 63 %.

2.Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, tožena v točki I in III. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

Zavzemata se za ustrezno spremembo ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za nasprotno stranko. Tožena stranka zatrjuje tudi kršitev ustavnih pravic ter protiustavnost določb ZOPNI.

Predlaga, naj sodišče druge stopnje prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti ZOPNI.

3.Pritožba tožeče stranke

navaja, da toženec ni zadostil dokaznemu standardu glede izvora gotovine. Odvzeti jo je treba v celoti, ker neverodostojni priči, katerima je sodišče prve stopnje neupravičeno verjelo, nista bili dobroverni. Položaj prič je treba presojati po 30. do 33. členu ZOPNI. Zasežena gotovina je pretežno izvirala in bila v celoti namenjena delu na črno (javnopravna kršitev). Pomešano premoženje je skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-91/15 treba odvzeti v celoti, ker bo le tako mogoče doseči namen zakona. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb tožeče stranke glede dela na črno in uporabe ZOPNI glede premoženja, pridobljenega z javnopravnimi kršitvami.

4.Tožena stranka v pritožbi

navaja, da je v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora odločilno dejstvo vprašanje obstoja/neobstoja kataloškega kaznivega dejanja. Poskus kaznivega dejanja ni kataloško kaznivo dejanje. V postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi je bilo dokazano kvečjemu kaznivo dejanje samovolje, kar ni kataloško kaznivo dejanje, in ne kaznivo dejanje izsiljevanja. Ni bilo pogojev za finančno preiskavo in posledično za to pravdo. Finančna preiskava in vsi v njej pridobljeni dokazi so nezakoniti. Treba bi jih bilo izločiti. Sodišče se ne bi smelo opreti nanje. Samo bi moralo v pravdi presojati pogoje za začasno zavarovanje po 20. členu ZOPNI. Razlogi sodbe o kataloškem kaznivem dejanju, nezakonitosti finančne preiskave in v njej pridobljenih dokazov so pomanjkljivi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in materialnopravno zmotni. Ker sodišče ni samo presojalo obstoja kataloškega kaznivega dejanja in zakonitosti finančne preiskave, je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), poseženo je v pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS), kršeno je načelo sorazmernosti.

Odločitev o očitnem nesorazmerju in obstoju domnevne baze premoženja nezakonitega izvora je zmotna, obremenjena z bistveno kršitvijo po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, bistvenima kršitvama po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri ugotavljanju pravnega standarda očitne nesorazmernosti je sodišče izhajalo iz napačnih parametrov, ugotovilo jih je zmotno (ni upoštevalo dolga toženca do A. A. opravilo je napačen izračun neto vrednosti premoženja in nesorazmerja, napačno upoštevalo izgubo pri prodaji vozil (8.340 EUR) kot plus popravek neto vrednosti, ni upoštevalo minus popravkov 17.000 EUR). V preiskovalnem obdobju je nesorazmerje med dohodki in spremembo premoženja toženca po pritožbenem izračunu znašala 19.138,47 EUR, kar ne dosega 50.000 EUR iz 3. člena ZOPNI. Ugotovitev sodišča, da je znašala 289.478,47 EUR, je zmotna. Sodišče bi moralo izvesti sodno presojo o obstoju očitnega nesorazmerja med obsegom premoženja in prihodki. Ker je ni, je napačno uporabilo materialno pravo 5. člena ZOPNI in zagrešilo kršitev 27. in 29. člena Ustave RS, saj je že sama zakonska ureditev v nasprotju z Ustavo.

Odločitev glede ugotovljenega zakonitega vira premoženja je arbitrarna in sama s seboj v nasprotju, pravno in dejansko zmotna ter pomanjkljivo in nerazumljivo obrazložena (glede zneskov 10.000 EUR in 7.000 EUR, ki jih je tožencu izročil B. B.). Zmotno, protispisni, pomanjkljivo obrazloženi in mimo trditvene podlage toženca so sprejeti zaključki o nedokazanem izvoru zneska 28.560 EUR in o prejetih sredstvih po asignacijah. Dokazna ocena predloženih dokazov je nepravilna in nepopolna. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Toženec je po asignacijah prejel še 14.500,0o EUR, skupno 95.940 EUR in ne le 81.440 EUR, kot je ugotovilo sodišče. Dejansko in pravno zmotna (v nasprotju s tretjim odstavkom 27. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena ZOPNI) je ugotovitev, da toženec ni izkazal, da znesek 81.440,00 (prav: 35.940 EUR) predstavlja dne 17. 3. 2020 zaseženo gotovino in da je toženec ves čas med 2018 do marca 2020 posloval in preprodajal avtomobile. To poslovanje se je zaključilo z zaključkom poslovanja s C., sodelovanje z A. A. se je na njegovo pobudo obudilo šele v februarju 2020 za paketni nakup novih vozil za znesek 260.000 EUR do 270.000 EUR, do katerega ni prišlo. Toženčeva izpovedba je napačno ocenjena. Zmotna je ugotovitev, da ni izkazal, da je imel ob zasegu pri sebi gotovino v znesku 110.000 EUR, katere primarni vir so bila posojila. Napačni, nelogični, nepopolni ter s kršitvami 298. in 285. člena ZPP obremenjeni so zaključki o znesku 40.000 EUR (posojilo D. D.), in o dolgu B. B. (10.000 EUR). Od posojila D. D. (40.000 EUR) kvečjemu 23.000 EUR ne more biti gotovina, zasežena 17. 3. 2020. Napačna je razlaga in uporaba 5. člena in tretjega odstavka 27. člena ZOPNI o dokaznem bremenu. Obrazložitev je v vseh primerih, v katerih je ugodeno tožbenemu zahtevku, nezadostna, ni je mogoče preizkusiti, obremenjena je s kršitvijo 8. člena ZPP. Podana je kršitev pravice do izjave in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Napačno je uporabljeno materialno pravo. Z razlago, da je toženec ob zasegu razpolagal z istim zneskom, kot ga je prejel po asignacijah, sodišče tožencu nalaga nesorazmerno dokazno breme, ki ga ni mogoče izpolniti. Zagrešilo je kršitev 27. in 29. člena Ustave RS, ker je že zakonska ureditev neustavna.

Odločitev temelji na nezakonitih in protiustavnih stališčih. Protiustavni sta vsebina ZOPNI (prvi odstavek 2. člena ZOPNI, 34. člen ZOPNI, 10. člen ZOPNI) in interpretacija njegovih določb s strani sodišč. Odvzem premoženja po ZOPNI ima pravno naravo sankcije kaznovalne in preventivne narave. Zato bi morale biti v zakonu zagotovljene ustavnoprocesne kavtele kazenskega postopka iz 29. člena Ustave RS, a jih v zakonu ni. Podana je kršitev 27. člena Ustave RS (domneva nedolžnosti). Tožencu je naloženo nepremagljivo dokazno breme. Ogrožena je pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Podana je kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Domneva premoženja nezakonitega izvora se nanaša le na obtoženčevo premoženje, ki ni nobeni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, zaradi katerega se je postopek, ki ga ureja ZOPNI, sploh začel. V postopku po ZOPNI je tožena stranka brez stvarno utemeljenega razloga v slabšem položaju kot osebe, zoper katere se vodi davčni postopek za obdavčitev premoženja nezakonitega izvora. Kršeno je načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in 2. člen Ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država, ter načelo zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen Ustave RS).

5.Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagata zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanih delih. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je v okviru neprerekanih dejstev in trditvene in dokazne podlage strank po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo:

-zoper toženca je bila v predkazenskem postopku 13. 3. 2020 odrejena hišna in osebna preiskava zaradi utemeljenih razlogov za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja izsiljevanja (21. alineja 10. točke 4. člena ZOPNI), preiskava zoper toženca je bila nato po sklepu z dne 20. 7. 2021 uvedena zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja;

-v hišni preiskavi 17. 3. 2020 je bila v toženčevem stanovanju najdena in zasežena gotovina v višini 260.600 EUR;

-v opravljeni finančni preiskavi je bilo ugotovljeno očitno nesorazmerje med dohodki in spremembo premoženja toženca v preiskovalne v preiskovalnem obdobju, ki znaša 289.478,47 EUR;

-toženec v pravdi ni prerekal zbranih podatkov v finančni preiskavi z dne 29. 4. 2021 in v Poročilu o finančni preiskavi z dne 22. 6. 2021 o vrednosti premoženja toženca na dan 30. 4. 2014 in na dan 31. 12. 2020, o povečani vrednosti, popravkih, izračunanih popravkih neto vrednosti iz naslova porabe, izgubi pri prodaji osebnih avtomobilov, opravljenih gotovinskih plačil ter drugih ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih glede napovedanih in ugotovljenih dohodkov iz dobička, ustvarjenega pri prodaji osebnih vozil;

-toženec je dokazal, da mu je bilo za namen nakupa rabljenih vozil višjega cenovnega razreda s strani tretjih oseb izročeno (kot posojilo ali kot kupnina) 262.000 EUR in da to premoženje ni nezakonitega izvora;

-toženec je prejeti denar obračal na način, da je polagal gotovino (posojila v skupnem znesku 110.000 EUR) pri C., od koder je preko asignacije v letu 2019 prejel vrnjeno 81.440 EUR, vendar ni dokazal, da bi mu bila v letu 2020 zasežena ta gotovina v znesku 81.440 EUR in tudi ne, da je na zakonit način pridobil 10.000 EUR in 7.000 EUR od B. B.;

-toženec je dokazal, da je bila zasežena gotovina v višini 75.000 EUR last priče A. A. (kupnina za načrtovani nakup rabljenega vozila, pri katerem naj bi posredoval toženec), znesek v višini 20.000 EUR pa posojilo za nakup rabljenega vozila, dano tožencu s strani D. D.

8.Po takih dejanskih ugotovitvah je ocenilo, da je tožeča stranka z neprerekanimi podatki finančne preiskave, ki je bila zakonita, izkazala domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, da del premoženja, zaseženega tožniku pri hišni preiskavi, ni bil pridobljen iz zakonitih dohodkov oziroma na zakoniti način, za del premoženja pa je tožnik v pravdi uspel izpodbiti domnevo iz petega odstavka ZOPNI, ker je dokazal, da ne gre za premoženje nezakonitega izvora (tretji odstavek 27. člena ZOPNI). Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo - za gotovino v višini 165.600 EUR, zaseženo v hišni preiskavi 17. 3. 2020, za gotovino v skupnem znesku 95.000 EUR pa tožbeni zahtevek zavrnilo po ugotovitvi, da gre za gotovino tretjih oseb (A. A. - kupnina v višini 75.000 EUR, D. D. posojilo v višini 20.0000 EUR).

9.Odločitev je sprejeta v okviru neprerekanih dejstev in trditvene ter dokazne podlage strank. Kršitve razpravnega načela ni. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa odločilna dejstva o nesorazmerju med obsegom premoženja in dohodki toženca ter o izvoru zasežene gotovine. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb obeh pravdnih strank. Izvedlo je potrebne dokaze in jih pravilno ocenilo. Dokazna ocena je celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Ker je sprejeta odločitev vsebinsko obrazložena s pravilnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, in ni obremenjena z očitanimi niti uradno upoštevanimi procesnimi kršitvami ter kršitvami ustavnih pravic, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na odločilne navedbe obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

10.Pritožnica v zvezi z nedokazanostjo izvora gotovine, delom na črno, javnopravnimi kršitvami pri izvajanju toženčeve dejavnosti, pomešanim (zaseženem) premoženju sodišču neutemeljeno očita pomanjkljivosti v sodbi. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V tem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

11.V nasprotju s prepričanjem pritožnice pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je tožencu s pričama A. A. in D. D. uspelo dokazati, da je bila zasežena gotovina v višini 95.000 EUR njuna last in ne premoženje, ki bi ga nezakonito (z delom na črno) pridobil toženec. Dokazna ocena v točki 23 in 24 je opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče je kritično ocenilo izpovedbi obeh za pritožbo neverodostojnih prič. Toženčeva izpovedba, ki sta jo priči potrdili, pa je bila dokazana tudi z listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožnica sama (posojilo D. D.). Sodišče je preverljivo pojasnilo, zakaj in v katerem obsegu je pričama verjelo in zakaj meni, da je odločilno dejstvo, da je bil del zaseženega denarja denar tretjih oseb in ne premoženje nezakonitega izvora. Do kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo. Dejansko stanje o izvoru dela premoženja v znesku 95.000 EUR je pravilno ugotovljeno.

12.Zmotno je pritožbeno naziranje, da gre za pomešano premoženje, ki deloma izvira iz nedovoljene dejavnosti (delo na črno) in bi ga bilo treba, upoštevaje 30. do 33. člen ZOPNI, odvzeti v celoti. Po 1. točki 4. člena ZOPNI so premoženje, ki ga je mogoče odvzeti, stvari in pravice, ki so lahko predmet izvršbe, zlasti nepremičnine, premičnine in finančno premoženje (med drugim denarna sredstva - 2. točka istega člena ZOPNI), ter vsa druga sredstva, ki imajo denarno vrednost, kot tudi premoženje, ki neposredno ali posredno izhaja iz tega premoženja, v katero je spremenjeno ali v katerem je pomešano. Razlago pomešanega premoženja je podalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-91/15 z dne 6. 3. 2017. 1. točko 4. člena ZOPNI je treba razlagati v širšem smislu, in sicer kot pomešanje ali zlitje vsake stvari ali pravice, ki je lahko predmet izvršbe, če rezultata tega pomešanja ali zlitja ni mogoče več ločiti ali pa so z ločitvijo povezani nesorazmerni stroški. ... Premoženje nezakonitega izvora "zastrupi" preostalo premoženje, zakonito premoženje, s katerim je neločljivo pomešano ali pa bi z njuno ločitvijo nastali nesorazmerni stroški. Celota (nova oziroma pomešana stvar ali pravica - to je nov oziroma pomešan premoženjski predmet) se na podlagi te določbe šteje za premoženje nezakonitega izvora, ki ga je na podlagi ZOPNI kot takega mogoče tudi odvzeti. Če pa gre za združitev stvari ali pravic, ki nima lastnosti pomešanja, in je torej mogoče stvari ali pravice ločiti brez nesorazmernih stroškov, pa je premoženje nezakonitega izvora zgolj prvotno premoženje nezakonitega izvora, ki je bilo vloženo v to združitev in ki kljub združitvi ohrani samostojnost (na primer denarna sredstva nezakonitega in zakonitega izvora, naložena na istem bančnem računu)3. V nadaljevanju je Ustavno sodišče presojalo ustavnost tedanje opredelitve v 1. točki 4. člena ZOPNI, ki je omogočalo odvzem celotnega premoženjskega predmeta, v katerem je pomešano premoženje zakonitega in nezakonitega izvora (ne gre torej za položaj, ko je premoženje kljub združitvi/pomešanju ohranilo samostojen položaj in ga je mogoče ločiti: stvari, pravice, denarna sredstva). Presodilo je, da je bila tedanja 1. točka 4. člena ZOPNI protiustavna in sprejelo način izvršitve navedene odločbe tako, kot navaja pritožba: da se v primeru, ko je premoženjski predmet celota pomešanega premoženja nezakonitega in zakonitega izvora tak predmet v celoti odvzame pod pogoji in na način, kot je določilo Ustavno sodišče. V obravnavanem primeru zaradi drugačnega dejanskega in pravnega položaja zasežene gotovine tak način ne pride v poštev. Pomešanje premoženja zakonitega izvora (last tretjih oseb) in nezakonitega izvora (za katerega tožencu ni uspelo dokazati zakonitega izvora) namreč ni bilo ugotovljeno. Čeprav je bila tožencu zasežena tudi gotovina tretjih oseb, je slednja kljub skupnemu zasegu ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev sodišča, da se odvzame le slednje premoženje, (zaseženo) premoženje tretjih oseb pa ne, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI. Sklicevanje pritožnice na tožnikovo delo na črno in varstvo upravičencev v zvezi s pravicami, ki jih imajo na pomešanem premoženju tretje osebe (30. do 33. člen ZOPNI), je zgrešeno in pravno nerelevantno.

O pritožbi tožene stranke

O neobstoju kataloškega kaznivega dejanja, nezakonitosti finančne preiskave in dokazov, pridobljenih med finančno preiskavo

13.Sodba ima pravilno in vsebinsko preverljive razloge o obstoju kataloškega kaznivega dejanja, o pogojih za izvedbo finančne preiskave in o zakonitosti finančne preiskave (točke 8, 9 in 11 sodbe). Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje nanje. Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve ustavnih pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do zasebnosti (35. člen Ustave RS) ni. Po ugotovitvi, da je bila pravna kvalifikacija očitanega kaznivega dejanja spremenjena šele v fazi preiskave in po opravljeni hišni preiskavi, so pravilno zavrnjeni ugovori toženca, da poskus kaznivega dejanja izsiljevanja in po njegovi oceni storjeno kaznivo dejanje samovoljnosti nista kataloški kaznivi dejanji po 10. točki 4. člena ZOPNI in o nezakonitosti vodenja finančne preiskave. Državni tožilec odredi finančno preiskavo, kadar je (med drugim) izpolnjen pogoj, da se v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovi, da so podani ali so bili podani razlogi za sum kataloškega kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI). Gre za najnižji dokazni standard po ZKP4, ki ga zakon praviloma določa za aktivnost policije v predkazenskem postopku. Pravdno sodišče ga v pravdi po ZOPNI ne preizkuša več. Za hišno in osebno preiskavo, ki je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru opravljena že pred uvedbo preiskave zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja, je potreben višji dokazni standard. Opravi se, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (214. člen ZKP). Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje, je za začasno zavarovanje po 1. alineji prvega odstavka 20. člena ZOPNI (čemur je toženec ugovarjal) pravno relevantno prav ugotovljeno dejstvo, da je bil (višji) dokazni standard utemeljenih razlogov za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja podan v času predkazenskega postopka. Drugače odredbe o hišni preiskavi v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče izdati. To zadošča za začasno zavarovanje v postopku po ZOPNI. Ni treba, da je storitev kataloškega kaznivega dejanja potrjena v nadaljnji kazenski preiskavi ali v kazenskem postopku. Nasprotno pritožbeno naziranje je treba kot zmotno zavrniti.

14.Iz ugotovitev v točki 10 sodbe izhaja, da so bili podani vsi pogoji iz 26. člena ZOPNI za začetek pravdnega postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Tožbi so bile predložene vse zakonsko določene priloge iz drugega odstavka 26. člena ZOPNI. Sodišče jih je obravnavalo v kontradiktornem postopku. Toženec se je imel možnost izjaviti o celotnem procesnem gradivu. Pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti, 22. člena Ustave RS in grobih posegih v njegovo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) so neutemeljeni.

15.Na prvi stopnji toženec ni podal ugovorov o nezakonitosti dokazov, pridobljenih v finančni preiskavi, niti predlogov za njihovo izločitev, češ da so bili pridobljeni s kršitvami človekovih pravic. Prvič, prepozno in brez opravičila jih podaja šele v pritožbi. Na pritožbene novote ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tak ugovor je podal le zoper naknadno predložene dokaze tožeče stranke v zvezi z izpovedbo priče D. D., ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v točki 13 sodbe in česar pritožba ne izpodbija.

O očitnem nesorazmerju in obstoju domnevne baze premoženja nezakonitega izvora

16.Ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 10, da toženec niti izrecno niti smiselno ni prerekal ugotovitev finančne preiskave, izračuna nesorazmerja niti posameznih postavk iz Poročila FURS o zbranih podatkih v finančni preiskavi, so pravilne, pritožbena graja napačne uporabe 214. člena ZPP pa neutemeljena. Relevantni podatki, izračuni in ocene v finančni preiskavi (neto vrednost premoženja, neto vrednost povečanega premoženja, popravki vrednosti iz naslova kritja stroškov po bančnih izračunih, iz naslova izgube pri poslovanju, o gotovinskih plačilih itd.), so dejstva in ne pravni standard, kot zmotno trdi pritožba. Ker jim po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec na prvi stopnji z ničemer niti smiselno ni nasprotoval, jih je skladno z 214. členom ZPP upravičeno štelo za priznana. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče nekritično (enostransko) sledilo navedbam tožnice. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana in jih ni treba (več) dokazovati. Pritožba ne konkretizira, iz katerih siceršnjih navedb toženca naj bi izhajal namen zanikanja tožbenih navedb. Pritožbeno sodišče pa jih v spisovnem gradivu ne najde.

17.Tudi pritožbeni ugovori o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Na prvi stopnji ni bilo (pritožbenih) ugovorov o potrebnem zmanjšanju ugotovljene neto vrednosti premoženja toženca na račun dolga toženca do priče A. A., o napačnem izračunu neto vrednosti premoženja in nesorazmerja, o napačno upoštevanih izgubah, pribitkih in popravkih. Zato jih sodišče ni moglo obravnavati (očitane procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni), pritožbenemu sodišču pa se do teh novot ni treba opredeljevati. So nedopustne, prepozne in neupravičene, zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18.Enako velja za toženčev obračun nesorazmerja med dohodki in spremembo premoženja. Ker ga prvič neupravičeno ponuja šele v pritožbi (19.138,47 EUR), ga vsebinsko ni treba več preverjati. Ugotovitve sodišča prve stopnje o izračunu nesorazmerja med dohodki in spremembo premoženja toženca v preiskovalnem obdobju v višini 289.478,47 EUR, ki so oprte na pravilno ocenjene podatke finančne preiskave, utemeljujejo presojo, da je bila finančna preiskava izvedena zakonito, ker so bili zanjo izpolnjeni pogoji iz 3. člena ZOPNI. Presoja, da je podana domneva o nezakonito pridobljenem premoženju, pa je sprejeta ob pravilni uporabi drugega odstavka 5. člena ZOPNI. Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po ZOPNI, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno.

O zakonitem viru premoženja

19.Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec uspel dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora le za 95.000 EUR zasežene mu gotovine. Pritožba za ostalo zaseženo gotovino očita pomanjkljivo, arbitrarno in nasprotujoče si obrazložitev ter kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če odločitve sodišča zaradi nerazumljivosti, protispisnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Tudi skopa, slaba in pomanjkljiva obrazložitev pa je še vedno obrazložitev. Če kljub pomanjkljivostim omogoča pritožbeni preizkus, navedene procesne kršitve ni. Prav tako je ni v primeru, če je obrazložitev neprepričljiva, nelogična ali izrazito napačna, saj gre v takih primerih bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava. V obravnavanem primeru pa je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo.

20.Ne držijo pritožbeni očitki o nasprotujočih si razlogih glede zakonito pridobljenega premoženja. Sodišče po eni strani ugotovi in tožencu verjame, koliko gotovine si je izposodil od prič, po drugi strani pa pojasni, v katerem obsegu in zakaj šteje, da mu posojena gotovina ni bila zasežena in zakaj za ta del zasežene gotovine ni izkazan zakoniti izvor/način pridobitve premoženja (10.000 EUR in 7.000 EUR, ki naj bi bilo pridobljeno s strani priče B. B.). Dokazna ocena toženca in priče B. B. je pravilna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Sodišče je jasno povedalo, v katerih delih jima verjame in v katerih delih in zakaj ne. Pritožbene navedbe je z ničemer ne omajajo. Oporo za zaključek, da je B. B. tožencu izročil denar pod prisilo (nezakonito), je imelo v pravilno ocenjeni B. B. izpovedbi, ki jo potrjujejo tudi listine. Prav na podlagi njegove ovadbe zaradi izsiljevanja v zvezi z ugotovljenimi zneski se je pričel obravnavani postopek.

21.Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve, da toženec ni dokazal zakonitega izvora za znesek 28.560 EUR. Pritožbeni očitki o protispisnosti ugotovitev sodišča so premalo konkretizirani, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Očitki o prekoračeni toženčevi trditveni podlagi pa so zgrešeni. Zaključki o vozilu Range Rover so povzeti in ocenjeni prav po navedbah toženca5.

22.Zaključke o prejetih sredstvih iz naslova asignacije je sodišče pravilno ugotovilo v okviru podane trditvene in dokazne podlage toženca. V pritožbi se prvič sklicuje na asignacijo in nakazane zneske na račun njegovih staršev. Takih navedb na prvi stopnji ni bilo. Listinski dokaz navedb stranke ne more nadomestiti. Sodišče samo pa nezatrjevanih dejstev brez ustreznih trditev stranke ni dolžno raziskovati oziroma iskati potrditve zanje v predloženih dokazih. Vsaka stranka mora namreč najprej sama navesti dejstva, nato pa predlagati še dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Ker (obširnih pritožbenih) trditev o asignacijah na prvi stopnji ni bilo, so očitki o procesnih kršitvah po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju odveč. Ugotovitev sodišča, da se je toženec ukvarjal s preprodajo avtomobilov, ima oporo v pravilno ocen jenih izpovedbah prič B. B. in E. E., pa tudi toženca samega. Ključna je ugotovitev, da je v času od 2018 do marca 2020 pri preprodaji avtomobilov sodeloval s pričo B. B. Pritožba teh ugotovitev ne more omajati s sklicevanjem na časovne okvire toženčevega sodelovanja s podjetjem C.

23.Končno pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti o pravilnosti dokazne ocene glede posojil, ki jih je toženec pridobil od priče D. D. (40.000) ter iz odprtih obveznosti med B. B. in tožencem (10.000 EUR - točka 22). Oporo ima v pravilno ocenjenem procesnem gradivu. Pritožba je ne omaje, nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa ne vodi do zatrjevanih procesnih kršitev 8. člena ZPP, po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člena Ustave RS. Dejansko stanje o višini sredstev nezakonitega izvora je ugotovljeno pravilno. Ker toženec ni uspel dokazati, da premoženje v znesku 165.600 EUR ni nezakonitega izvora, je odločitev o odvzemu tega premoženja sprejeta ob pravilni uporabi 5. člena, tretjega odstavka 27. člena ZOPNI in prvega odstavka 34. člena ZOPNI.

O protiustavnosti ZOPNI in njegove uporabe v konkretnem primeru

24.Po pritožbenem mnenju so določbe prvega odstavka 2. člena, 34. člena in 10. člena ZOPNI neustavne, ker ima odvzem premoženja po tem zakonu pravno naravo sankcije kaznovalne in preventivne narave in bi morala biti tudi v tem postopku, tako kot v davčnem postopku za obdavčitev premoženja nepojasnjenega izvora, zagotovljene ustavno procesne kavtele kazenskega postopka iz 29. člena Ustave RS, podana je kršitev 2. člena Ustave ter 28. in 14. člena Ustave RS.

25.V sodni praksi je že bilo pojasnjeno, da postopek po ZOPNI za razliko od kazenskega postopka, ki teče in prersonam (proti konkretni osebi), poteka zoper premoženje. Gre za civilno (in rem) zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. V njem, velja načelo prirejenosti strank. Zato ni potrebe po posebnih procesnih (kazenskopravnih) varovalkah, kakršno vzpostavlja tudi domneva nedolžnosti.

26.Pritožba neutemeljeno primerja postopek po ZOPNI z davčnim postopkom. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-113/17 z dne 11. 7. 2017 presojalo ustavnost četrtega odstavka 68.a člena Zakona o davčnem postopku in ga zaradi ugotovljene protiustavnosti razveljavilo po ugotovitvi, da je zakonodajalec v davčno stopnjo vključil kaznovalno prvino in bi zato moral v davčnem postopku odmere nenapovedanih dohodkov zagotoviti pravice iz 29. člena Ustave. V pravdnem postopku po ZOPNI ne gre za kaznovalni, pač pa, kot že pojasnjeno, pravdni postopek. Zato pritožbeno sodišče meni, da kršitev ustavnih pravic in načel iz 28., 29. , 2. in 14. člena Ustave ni.

27.Pritožba nadalje kot ustavno neskladno graja ureditev domneve premoženja nezakonitega izvora, češ da se nanaša na premoženje, ki ni v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, zaradi katerega se je postopek ZOPNI začel, da je tožencu naloženo nepremagljivo dokazno breme, ter s tem kršena pravica strank do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

28.Ustava RS v 8. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Določba o razširjenem odvzemu premoženja nezakonitega izvora z uporabo obrnjenega dokaznega bremena (27. člen ZOPNI) je določba mednarodnih konvencij, tudi Konvencije Združenih narodov proti korupciji, ki jih mora spoštovati tudi država Slovenije.

29.Pritožbeno sodišče ne dvomi o skladnosti 5. in 27. člena ZOPNI z Ustavo. Pri vprašanju dokaznega bremena gre za vprašanje dokazne aktivnosti strank, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ne posega v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) niti do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Tudi v obravnavanem primeru se je izkazalo, da je obrnjeno dokazno breme v zvezi z dokazovanjem virov premoženja za toženca ni bilo pretežko. Skliceval se je na več po njegovem mnenju zakonitih virov pridobitve zaseženega mu premoženja. Vendar po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih po celovito izvedenem dokaznem postopku, dokazno ni v celoti uspel. Dokaznega bremena iz tretjega odstavka 27. člena ZOPNI torej ni v celoti zmogel. Pritožbeni očitki o protiustavni ureditvi ZOPNI so splošni, pavšalni in glede uporabe v konkretnem primeru nekonkretizirani. Zato zadošča odgovor, da je sodišče prve stopnje ustavno skladni zakonski določbi 5. in 27. člena ZOPNI razlagalo v skladu z njunim jasnim jezikovnim (besedilnim) pomenom in ju pri odločanju tudi pravilno uporabilo.

30.Po povedanem ni očitanih kršitev Ustave RS: načela pravne države iz 2. člena, pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravice do izjave iz 22. člena, pravice do sodnega varstva iz 23. člena, domneve nedolžnosti iz 27. člena, načela zakonitosti v kazenskem postopku iz 28. člena, načela pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena ter pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker pritožbeno sodišče tudi ne dvomi o skladnosti izpodbijanih določil ZOPNI z Ustavo, ni sledilo pritožbenemu predlogu za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za oceno njihove ustavnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

31.Ker sta izpodbijani odločitvi pravilni v dejanskem in pravnem pogledu in nista obremenjeni z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

32.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Oba pritožnika sta s pritožbama propadla, z odgovoroma na pritožbo pa nista prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato upoštevaje načelo uspeha in potrebnosti krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, Ur. l. RS, št. 91/11 s spremembami.

3Ustavna odločba U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017, točka 32.

4Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

5Primerjaj navedbe na hrbtni strani list. št. 54 spisa.

6VSL I Cp 426/2015, VSL I Cp 1033/2015, VSL I Cp 1801/2016.

7Uradni list RS, št. 13/11.

8Zakon o ratifikaciji Konvencije združenih narodov proti korupciji, Uradni list RS, št. 22/08.

9VSL I Cp 790/2015 z dne 24. 3. 2015.

10VS RS II Ips 5/2023 z dne 4. 10. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (2011) - ZOPNI - člen 3, 4, 4-1, 4-2, 4-10, 5, 5/2, 20, 20/1, 20/1-1, 27, 27/3, 34, 34/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 212, 214, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 8, 22, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.