Jedro

Tožnica kot kupovalka je svoje obveznosti iz prodajne pogodbe izpolnila v celoti, zaradi česar sta toženca kot prodajalca dolžna izročiti tožnici nepremičnino prosto oseb in stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da se morata izseliti in izprazniti nepremičnino parc. št. *9/0, k.o. X (ID 00000), na naslovu X. 40, ter jo prazno oseb in stvari izročiti tožeči. Poleg tega je sodišče tožencema naložilo, da morata v 15 dneh tožeči stranki povrniti 1.579,90 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožila toženca. Nasprotujeta navedbi v zapisniku s 14. 1. 2014, da imata težave s sosedi, saj se težave nanašajo le na to, da določene parcele še vedno niso bile prepisane. Ker lahko prepis parcel traja še nekaj let, sta vložila novo vlogo na UE, saj sta se odločila, da bosta adaptirala hiško v P. Prilagata dokaze, ki se nanašajo na črno gradnjo soseda, ker sta šele sedaj izvedela, da ima na njunem naslovu prijavljeno stalno prebivališče, ter prijavo na inšpektorat in njihov odgovor.

Priznata, da sta podala pisno soglasje, da občine ne bosta prosila za drugo stanovanje, vendar pa sedaj prosita za podaljšanje bivanja zaradi spleta okoliščin, na katere sama nista imela vpliva. Občino in sodišče sta ves čas obveščala in dajala dokazila o tem, kaj se dogaja s hiško v P. ter da še vedno ni primerna za bivanje. Priznata, da ne razpolagata s pisnim dovoljenjem za bivanje v nepremičnini, vendar zanikata, da bivata nezakonito.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navaja, da pritožba ne izpolnjuje formalnih zahtev po 335. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niti vsebinskih navedb, ki bi jih bilo mogoče umestiti pod kak dopusten pritožbeni razlog.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi ni sporno: - da sta pravdni stranki 5. 12. 2011 sklenili prodajno pogodbo, s katero sta toženca tožeči stranki prodala nepremičnino parc. št. *9/0, k.o. X (ID 0000), na naslovu X. 40, - da je pogodba vsebovala dogovor, da lahko toženca ostaneta v objektu do konca aprila 2012, po tem pa morata izročiti nepremičnino prosto oseb in stvari tožeči stranki, - da sta toženca izjavila, da imata rešeno stanovanjsko vprašanje ter da tožnice ne bosta prosila za nadomestno stanovanje, - da je tožnica v skladu s pogodbo plačala kupnino in se 7. 12. 2011 vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, - da sta toženca ob zaključku glavne obravnave še vedno bivala v nepremičnini.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženca nista izpolnila svoje obveznosti, prevzete s prodajno pogodbo, saj tožnici nista izročila nepremičnine in ji omogočila dejanske posesti z majem 2012. V skladu s 447. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pa je obveznost prodajalca, da kupcu izroči stvar v času in kraju, kot je to določeno s pogodbo. Toženca sta imela pravico do brezplačnega bivanja zgolj do aprila 2012, po tem pa bi morala imeti ustrezno dovoljenje tožnice. Da takšnega dovoljenja nista imela oz. ga še vedno nimata, priznata tudi sama v pritožbi. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da morata toženca izpolniti svojo pogodbeno obveznost. 7. Sodišče druge stopnje razume stisko tožencev, ker hiša v X. še ni preurejena tako, da bi bila primerna za življenje, prav tako verjame, da ne razpolagata s sredstvi za nadaljnjo adaptacijo. A nič od tega ne more biti pravno upošteven razlog za drugačno odločitev sodišča. Tožnica kot kupovalka je svoje obveznosti iz prodajne pogodbe izpolnila v celoti, zaradi česar sta toženca kot prodajalca dolžna izročiti tožnici nepremičnino prosto oseb in stvari.

8. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni posebej odgovarjalo, saj za odločitev niso bistvenega pomena oziroma se ne nanašajo na predmet spora (360. člen ZPP). Sodišče druge stopnje torej ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani. To velja tudi za razloge, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. V skladu s 154. členom ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške. Tožnica je priglasila stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Glede na vsebino pritožbe (kot jo pravilno razume in povzame tudi tožeča stranka) pa stroški za odgovor na pritožbo niso bili potrebni v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP, zato jih mora tožeča stranka kriti sama.