Jedro

Zagovornik opozarja na okoliščino, da je bil soobbdolženi M. izpuščen ob varščini, ki je bila nižja od varščine, ki jo ponuja obdolženi J... Pri tem vložnik neustrezno primerja položaj obdolženega M. s položajem obdolženega J., saj ne upošteva, da je prvi slovenski državljan, medtem ko je obdolženi J. državljan Republike Hrvaške.Ne gre torej za uporabo dveh različnih kriterijev pri obdolžencih ampak za drugačne okoliščine, ki ob istih kriterijih narekujejo drugačno odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je v teku kazenski postopek zoper obdolženega M.J. in še šest sostorilev, zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. V zvezi s tem kaznivim dejanjem je bila J. dne 23.4.1998 odvzeta prostost, preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je s sklepom z dne 25.4.1998 zoper njega odredil pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije. Iz istih razlogov je bil pripor obdolžencu podaljšan še za 2 meseca, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je pripor obdolženemu J. iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo še za 3 mesece, to je do 23.10.1998. Zagovornik obdolženca je z vlogo z dne 18.9.1998 preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Ljubljani predlagal položitev varščine v višini 300.000 DEM. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.10.1998 je preiskovalni sodnik ponujeno varščino sprejel in odločil, da bo pripor zoper obdolženca ob položitvi celotne varščine in po pravnomočnosti sklepa odpravil. Zoper ta sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da ga senat Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločanje. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 8.10.1998 pritožbi ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, da je predlog zagovornika obdolženega J. za sprejem varščine zavrnil. Zagovornik obdolženca je dne 13.10.1998 zoper navedeni sklep senata okrožnega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom kršeno določilo 1. odstavka 197. člena ZKP, saj je bila ponujena varščina dovolj visoka, posebej še ob okoliščini, da je bil soobdolženi M. za nižjo varščino izpuščen iz pripora.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da spremeni izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani in dovoli položitev varščine in po položitvi varščine odpravo pripora zoper obdolženega J. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zagovornik obdolženca uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na pritožbo okrožne državne tožilke v Ljubljani spremenil sklep preiskovalnega sodnika, s katerim je ta sprejel ponujeno varščino za obdolženega J. v znesku 300.000 DEM na podlagi ocene, da ponujena varščina ni zadostna garancija, ki bi obdolženca vezala, da se ne bi izognil dokončanju kazenskega postopka. Ob tem je senat tudi ugotovil, da je še vedno podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, saj je obdolženec državljan Republike Hrvaške, kjer ima stalno bivališče, njegova družina pa živi na Dunaju in ga tako na Slovenijo ničesar ne veže. Senat je tudi ocenil, da ni podano sorazmerje med ponujeno varščino in višino pridobljene protipravne premoženjske koristi, za katero je uvedena preiskava zoper obdolženega J. in ostale soobdolžence.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti takšnim zaključkom ugovarja in ocenjuje, da ni pričakovati, da bi obdolženec, če bi bil ob varščini izpuščen na prostost, zapustil Slovenijo, saj bi izgubil položeno varščino, ne bi se pa mogel izogniti kazenskemu postopku. Meni tudi, da višina protipravne premoženjske koristi še ni ugotovljena in jo bo moč ugotoviti šele s pravnomočno sodbo. Opozarja na okoliščino, da je bil soobdolženi M. izpuščen ob varščini, ki je bila nižja od varščine, ki jo ponuja obdolženi J. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega J. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali ponujena varščina lahko zagotovi obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku. Pri tem vložnik neustrezno primerja položaj obdolženega M. s položajem obdolženega J., saj ne upošteva, da je prvi slovenski državljan, medtem ko je obdolženi J. državljan Republike Hrvaške. Ne gre torej za uporabo dveh različnih kriterijev pri obdolžencih ampak za drugačne okoliščine, ki ob istih kriterijih narekujejo drugačno odločitev. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pri svoji odločitvi v skladu z 1. odstavkom 197. člena ZKP upošteval težo kaznivega dejanja, osebne in družinske razmere obdolženca, pa tudi njegove gmotne razmere in tako ocenil, da ponujena varščina ne more zagotoviti obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku oziroma nadomestiti pripora. S takšno odločitvijo ni bilo kršeno določilo 1. odstavka 197. člena ZKP. Iz določbe 1. odstavka 192. člena in 196. člena ZKP izhaja, da je varščina nadomestni ukrep za pripor in ga sodišče uporabi le takrat, kadar ugotovi, da lahko zagotovi navzočnost obdolženca.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev določb postopka ni podana oziroma, da vložnik zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.