Jedro

Z dedovanjem, kot univerzalno sukcesijo, preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka ugotovilo, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje po dogovoru, sklenjenem leta 2008, iz naslova katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v last nepremičnino par. št. 1110, k.o.S. v deležu 3/18. V točki II izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni izstavi -zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim tožena stranka izrecno in nepogojno dovoljuje, da se na njej do 3/18 solastni nepremičnini parc. št. 1110, k.o.S., vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožeče stranke, do celote. V točki III izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.436,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Pritožbo vlaga smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), čeprav to iz pritožbe izrecno ne izhaja, ampak izhaja iz njene vsebine. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu – to je, kdaj je prišlo do sklenitve zavezovalnega posla med strankama in ali je imel toženec ob sklenitvi dogovora razpolagalno sposobnost za prenos nepremičnine na tožnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi teorije realizacije odločilo, da je bil zavezovalni posel veljavno sklenjen. Pri tem pa se ni opredelilo do ugovora toženca glede ničnosti takega zavezovalnega posla, pri katerem manjka ena izmed bistvenih sestavin, to je čas sklenitve, o čemer sodba nima razlogov. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da sodba nima razlogov o niti enem ugovoru toženca (da je že v celoti realiziral prenos lastninske pravice, da je odstop dednega deleža, preden je bil izdan sklep o dedovanju, mogoč le sodediču, kar tožnica ni, da mora biti pogodba o prenosu dednega deleža overjena in da pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča le, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku), kar posledično pomeni kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, tožencu pa je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo o zahtevku brez trditvene in dokazne podlage tožnice ter postopalo v nasprotju z določbama prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP. Ne samo, da tožnica ni podala trditvene podlage glede časa sklenitve zavezovalnega pravnega posla, stranki o tem nista bili zaslišani, čeprav gre za odločilno dejstvo, zaradi česar je bil toženec prizadet v svoji pravici do obrambe. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, kateri dogovor med pravdnima strankama šteje za veljavno sklenjeno pogodbo in v kakšnih okoliščinah ter kdaj je bil sklenjen. Tožnica poda trditve, da je bil dogovor sklenjen leta 2008, ko zapuščinski postopek po toženčevem očetu še ni bil končan in toženec zato svojega zakonitega dednega deleža niti ni mogel prenesti na osebo, ki ni dedič. Prenos dednega deleža, kot ga zatrjuje tožnica, je v nasprotju z zakonom in je posledično zatrjevan dogovor ničen (prvi odstavek 146. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Toženec je tožbeni zahtevek po 1. in 2. točki že izpolnil pred vložitvijo tožbe, saj je v celoti realiziral prenos lastninske pravice na tožnico, ko ji je izročil v last 3/18 sporne nepremičnine v postopku po pokojni A.S.. Sodišče prve stopnje se v sodbi sploh ni opredelilo do odločilnega dejstva, in sicer ali je imel toženec ob sklenitvi dogovora razpolagalno sposobnost za prenos nepremičnine na tožnico. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen očitek je neutemeljen, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Toženec z odločitvijo ne soglaša, vendar to še ne pomeni, da je odločitev napačna ali da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo očitane kršitve. Sodišče prve stopnje ni dolžno presojati navedb, navajati razlogov in izvajati dokazov v potrditev teh, ki na odločitev o zahtevku ne morejo imeti vpliva (prvi odstavek 213. člena ZPP1). Ko je ugotovilo, da je med pravdnima strankama bil sklenjen dogovor o prenosu lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1110, k.o.S. tudi glede deleža, ki ga je toženec podedoval po svojem očetu, ni bilo več dolžno presojati, ali je so utemeljeni toženčevi ugovori, ki se nanašajo na dednopravno podlago prenosa lastninske pravice tega dela nepremičnine2. Med pravdnima strankama je tekom postopka bilo sporno le, ali sta se za znesek 25.000,00 EUR dogovorili tudi za prenos lastninske pravice glede deleža 3/18, ki ga je toženec pridobil na podlagi dedovanja po očetu, F.K. v postopku dedovanja opr. št. D 480/2008. Kot nesporno je namreč bilo ugotovljeno, da sta se dogovorili za prenos lastninske pravice na deležu 3/18, ki je tožencu pripadel po pokojni A.S., čemur toženec tekom postopka niti ni oporekal. 7. Pritožba se neuspešno sklicuje na to, da "se sodišče ni ukvarjalo z ugovorom ničnosti v zvezi s časom sklenitve dogovora, kot bistveni sestavini". Sodišču prve stopnje se namreč dejstvo časa sklenitve dogovora ni zdelo sporno, saj ga je tožnica jasno navedla, hkrati pa je toženec potrdil, da sta se s tožnico dogovarjala "nekaj dni po očetovi smrti", kar je določno dejstvo. Čas sklenitve dogovora v konkretnem primeru tako ni bistvena sestavina konkretnega dogovora, saj se pravdni stranki nista dogovarjali, da je potrebno pogodbeno zavezo izpolniti v določenem roku ali od določenega roka dalje (česar toženec niti ne izpostavlja). Kaj je bistvena sestavina pogodbe se presoja v vsakem primeru posebej in čas sklenitve dogovora v konkretnem primeru ni bil bistvena sestavina pogodbe, kot bi rad prikazal toženec. Bistvena sestavina konkretnega dogovora sta bila predmet in znesek plačila, zato se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeljevati do ugovora ničnosti glede časa sklenitve, kot domnevne bistvene sestavine pogodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih v zvezi s sklenjenim dogovorom in pritožba s tem v zvezi ne more biti uspešna.

8. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da "sodišče prve stopnje ne obrazloži, kateri dogovor med pravdnima strankama šteje za veljavno sklenjeno pogodbo in v kakšnih okoliščinah ter kdaj je bil sklenjen". Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, v kakšnih okoliščinah in kdaj je bil sklenjen dogovor. Sodišče druge stopnje razume pritožbena izvajanja, da "sodišče prve stopnje ne obrazloži, kateri dogovor šteje za veljavno sklenjeno pogodbo" kot da naj bi bilo med pravdnima sklenjenih več dogovorov, česar pa toženec tekom postopka ni zatrjeval. Med pravdnima strankama tekom postopka ni bilo sporno, kje in kdaj je bil dogovor sklenjen, ampak je toženec zatrjeval, da je bil sklenjen le za delež, ki ga je podedoval po babici, ne pa tudi za tistega, ki ga je podedoval po očetu, tako da so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na čas sklenitve dogovora, kot bistveno sestavino, neutemeljene.

9. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, sta pravdni stranki dogovor sklenili poleti leta 2008, nekaj dni po smrti toženčevega očeta, ko je toženec prišel k tožnici na dom in so se tam dogovorili, da bo prenesel oba deleža na nepremičnini, ki jih bo podedoval po babici in očetu. Dogovor je torej bil sklenjen po smrti toženčevega očeta in ne prej, ko toženec nikakor ne bi mogel sklepati dogovorov v zvezi s premoženjem, ki še ne bi bilo njegovo. Z dedovanjem, kot univerzalno sukcesijo, preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Že v trenutku očetove smrti je na toženca, kot dediča, torej prešlo vso očetovo premoženje.

10. V konkretnem primeru sta se pravdni stranki sicer res dogovarjali za prenos deležev še pred izdajo obeh sklepov o dedovanju (po babici je bil sklep o dedovanju izdan šele leta 2010, kar ni sporno), ampak zaradi tega takšen dogovor še ni neveljaven, kot skuša prikazati toženec. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki laika, ki sta se po smrti toženčevega očeta dogovorila, da bo toženec na tožnico "prenesel vse premoženje na S. (po babici A. in po očetu)3, tožnica pa mu bo za to plačala 25.000,00 EUR". Tak ustni dogovor je bil kasneje tudi okvirno zapisan, in sicer v vseh potrdilih o prejemu plačanih zneskov s strani tožnice (priloge od A2 do A10), kjer je toženec vsakič podpisal, da se "odpovedujem svojemu deležu dedovanja po očetu na nepremičnini na naslovu L.c. M.", na zadnjem potrdilu z dne 16. 10. 2009 pa je zapisano še dodatno besedilo, da "mi zaradi dokončnega izplačila več nič ne pripada na navedenem naslovu in objektu".

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec tekom postopka, ko je bil zaslišan kot stranka (in tudi sedaj v pritožbi), prihajal sam s seboj v nasprotje, ko je trdil, da se dogovor nanaša zgolj na dedovanje po babici A.S., čeprav je izpovedal, da "tožnica tega ni nikoli izrecno izpostavila in da je vedel, da želi tožnica dobiti celotno nepremičnino na S.". Toženec je torej vedel, da želi tožnica dobiti vse premoženje na S. in ji tega, da se sam želi dogovoriti le za delež po babici, ne pa tudi po očetu, ni nikoli omenil. Toženec je podpisal vsa potrdila o prejemu denarja, v katerih je zapisano, da se "odpoveduje svojemu deležu dedovanja po očetu", iz česar je sklepati, da je s tem zajet tako delež po babici, kot tudi delež po očetu, ne pa kot skuša neuspešno prikazati toženec, da je šlo zgolj za delež po babici.

12. Sodišče prve stopnje je po skrbno in natančno izvedenem dokaznem postopku, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je opravilo dokazno oceno tekom postopka zaslišanih prič in vseh ostalih relevantnih dokazov, ki jo sodišče druge stopnje povzema. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zapisovati razlogov o neodločilnih dejstvih in presojati dokazov, s katerimi je toženec dokazoval tovrstne trditve, s tem pa tožencu ni bila onemogočena ali okrnjena pravica do obravnavanja pred sodiščem in mu je bila tekom postopka na prvi stopnji zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje ni "odločilo o zahtevku brez trditvene in dokazne podlage tožnice" in ni "postopalo v nasprotju z določbama prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP". Tožnica je namreč v tožbi podala ustrezno trditveno podlago, saj je navajala dejstva vsa dejstva, na katera je opirala svoj zahtevek ter predlagala dokaze, s katerimi je ta dejstva dokazovala. Tako je podala trditveno podlago glede časa sklenitve zavezovalnega pravnega posla – dogovora o prenosu deležev na nepremičnini, ki sta ga pravdni stranki sklenili, o čemer sta obe pravdni stranki tudi izpovedali, ko sta bili zaslišana. Toženec tako ni bil prizadet v svoji pravici do obrambe in v postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bil toženec zaslišan kot stranka in mu je njegov pooblaščenec tudi postavljal vprašanja, z odgovori na katera je lahko zastopal svoje stališče, ki ga je zavzel tekom postopka.

13. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sam zapis v potrdilu, "da mi zaradi dokončnega izplačila več ne pripada nič na navedenem naslovu in objektu", kaže na pravo voljo toženca, da bo na tožnico prenesel vso svoje premoženje na S. (kar je bila tudi tožničina volja, s katero je bil toženec pred sklenitvijo dogovora seznanjen, kot izhaja iz njegove izpovedbe) – torej tudi tisto, ki ga je podedoval po očetu in ne le tisto, ki ga je podedoval po babici, kot skuša prikazati. Nesporno je, da sta pravdni stranki dogovor sklepali oziroma se o prenosu deležev 3/18 po babici in 3/18 po očetu dogovarjali po smrti toženčevega očeta in ne pred smrtjo, ko toženec ne bi mogel sklepati dogovorov v zvezi z očetovim premoženjem. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da "je glede na smrt toženčevega očeta življenjsko izkustveno, da se je tožnica želela dokončno dogovoriti glede vsega premoženja na S., torej tudi o prenosu deleža, ki bi ga toženec pridobil v postopku dedovanja po očetu in ne samo o deležu, ki je tožencu, glede na smrt očeta, pripadal po pokojni A.S., še posebej, ker je že bila lastnica večinskega deleža sporne nepremičnine".

14. Pri tem je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec to zadnje potrdilo podpisoval dne 16. 9. 2009 (pravilno 16. 10. 2009, kot izhaja iz potrdila v prilogi A10), ko je že pridobil delež nepremičnine 3/18 po očetu – na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. 480/2008 z dne 27. 10. 2008 ter je vsekakor lahko veljavno razpolagal s tem deležem na nepremičnini. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, gre sicer za prvotno ustno sklenjen dogovor o prenosu obeh deležev na nepremičnini, ki je bil v skladu s teorijo realizacije veljavno sklenjen, vendar ne gre spregledati, da je bil kasneje tudi večkrat zapisan – v vseh potrdilih, ko je toženec prejemal posamezne zneske denarja, še posebej pa v zadnjem potrdilu, katerega vsebina je omenjena zgoraj.

15. Kot izhaja iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, je zahteva za izstavitev zemljiškoknjižne listine po vsebini dajatveni zahtevek, ki predpostavlja obstoj zavezovalnega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je za pogodbo, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica, predpisana pisna oblika (52. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), vendar je takšna pogodba, ki ji manjka pisna oblika, lahko veljavna, če je bila v celoti ali pretežno izpolnjena (58. člen OZ). Pri tem se je sklicevalo tudi na 9. člen OZ, ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, ter na prvi odstavek 239. člena OZ, po katerem je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Ker je tožnica svoj del obveznosti izpolnila, jo je dolžan tudi toženec, upoštevaje načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ), ki ga morajo pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati vsi udeleženci.

16. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo teorijo realizacije, ki izhaja iz 58. člena OZ in pravi, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Iz komentarja tega člena4 je razvidno, da je teorija o realizaciji podprta z načelom vestnosti in poštenja, saj je po volji strank nastala neka sprememba v premoženjskih razmerjih in bi bilo nesmotrno ter v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi ena stranka zahtevala spremembo tega položaja. Če je bil sklenjen dogovor realiziran s strani ene izmed pogodbenih strank, je v skladu z načelom vestnosti in poštenja, da svojo obveznost izpolni tudi druga pogodbena stranka. Tožnica ima po tem, ko je veljavno izpolnila svoj del dogovora (plačala 25.000,00 EUR, kar ni sporno), pravico do izpolnitve pogodbe in lahko od toženca veljavno zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Dokazala je namreč sklenitev obligacijskega, zavezovalnega dela dogovora, da bi se lahko veljavno vknjižila v zemljiško knjigo, ji še manjka stvarnopravni, razpolagalni del. 17. Sodišče druge stopnje zato ne dvomi v pravilnost odločitve, ko je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje po dogovoru, ki sta ga sklenili, iz naslova katerega je toženec dolžan tožnici izročiti v last sporno nepremičnino v deležu 3/18 in ji v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se bo lahko kot lastnica tega dela nepremičnine vknjižila.

18. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP, pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Sodišče druge stopnje je o stroških pritožbenega postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Prav tako tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje oziroma bi bila odločitev enaka, četudi odgovor na pritožbo ne bi bil podan.

1 Prvi odstavek 213. člena ZPP določa: Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. 2 Da je odstop dednega deleža, preden je bil izdan sklep o dedovanju, mogoče le sodediču, kar tožnica ni; da mora biti pogodba o prenosu dednega deleža overjena; da pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča le, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku ter da je prenos dednega deleža, kot ga zatrjuje tožnica, v nasprotju z zakonom in je posledično, v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZD zatrjevan dogovor ničen. 3 Babica je sicer umrla pred toženčevim očetom, vendar po njej v času njegove smrti zapuščinski postopek še ni bil končan, zato je toženec pridobil vstopno pravico. 4 Kot pojasnjuje A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 374.