Jedro

Kljub ugotovitvi sodnega izvedenca, da je po škodnem dogodku ostala brazgotina, ki predstavlja le estetski defekt, je tožnica upravičena do denarne odškodnine zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR. Takšna odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje (brazgotina sicer z medicinskega vidika ne predstavlja skaženosti, vendar tožnico moti in vpliva na njeno duševno ravnovesje) ustrezna tako po objektivnih (glede na spremembo zunanjosti, opaznost, obseg, možnosti zakrivanja skaženosti, spol in starost oškodovanca) kot po subjektivnih merilih (glede na vpliv objektivnih dejstev, navedenih zgoraj, na psihično zdravje oškodovanca).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, odločilo, da sta dolžni toženi stranki tožnici nerazdelno plačati odškodnino v znesku 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.276.580,00 SIT od 7. 6. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 9.500,00 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in toženima strankama naložilo v nerazdelno plačilo stroške postopka tožnice v znesku 3.119,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2007 do plačila (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (in posledično zoper odločitev o stroških postopka) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da ji sodišče prve stopnje v zvezi s škodnim dogodkom z dne 22. 4. 2004 ni priznalo pravične denarne odškodnine, saj je glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, ki jih je tožnica pretrpela, upoštevalo le izvedensko mnenje, na katerega je podala pripombe. Po poškodbi so bile bolečine neznosne več kot deset minut, saj je injekcijo prejela šele po prevozu v Ljubljano, torej eno uro po dogodku. Štirinajst dni po opravljeni nekrektomiji je trpela hude bolečine, ob spremembah vremena pa še vedno občuti lažje bolečine. Ker sodišče prve stopnje o tem tožnice ni zaslišalo, je bistveno kršilo določbe postopka, konkretno načelo kontradiktornosti. Posledično je dejansko stanje nepravilno ugotovilo, zmotno je uporabilo tudi materialno pravo pri odmeri pravične denarne odškodnine, saj ni upoštevalo vseh nevšečnosti pri zdravljenju, o katerih je izpovedala tožnica in ki izhajajo iz medicinske dokumentacije. V bolniškem staležu je bila 228 dni, nato pa je delo opravljala v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Po poškodbi je bila prepeljana v Ljubljano z reševalnim vozilo, sedemkrat rentgensko slikana, morala je hoditi na prevezovanje rane, tako da je zdravnika štiriindvajsetkrat obiskala. Vsakodnevno se je morala razgibavati z masažami ter jemati antibiotike in analgetike, ki škodujejo želodcu. Petindvajsetkrat jo je pregledal zdravnik specialist. Nadalje je tožnica navedla, da zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi prestanega strahu ni pravilna. V trenutku, ko ji je stisnilo nogo, se je zelo ustrašila, kasneje je bila zaskrbljena za izid zdravljenja. Pomirjeval ni dobila. Izvedensko mnenje, da je bil strah podan le deset do petnajst minut, ni pravilno, pri čemer sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo sodnemu izvedencu in ne tožnici. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. V literaturi (Božič Penko A., Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003) se navaja, da pomeni primarni strah neposredno afektivno reakcijo na nevarni dogodek, ki praviloma popusti, ko le-ta preneha in se prične njegova intelektualna obdelava. Če pa je potrebna pomoč, se začne umirjati šele tedaj, ko pomoč prispe. Ne nazadnje višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz tega naslova terja dejstvo, da je bila tožnica ujeta v primež stroja. Še vedno je pri njej prisoten strah pred delom s stroji, ki ga sodni izvedenec, ki je le pomočnik sodišča in v skladu s svojim strokovnim znanjem ugotavlja objektivna dejstva, ne more oceniti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zaslišati tožnico ter se v razlogih sodbe do njene izpovedbe opredeliti. Enako velja glede izvedenskega mnenja v delu, v katerem se nanaša na skaženost. Brazgotina, ki z medicinskega stališča predstavlja le estetski defekt, temu pravnemu pojmu ni adekvatna. Ker gre za mlado oškodovanko, je spremenjena zunanjost močno vplivala na njeno duševno ravnovesje. Omejitve pri splošnem funkcioniranju s tem niso povezane, saj se to presoja v okviru odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Opisana absolutna bistvena kršitev določb postopka se ne nanaša na dokazovanje, kot zmotno meni tožnica, njene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje ni zaslišalo, oziroma da je ni zaslišalo glede vseh odločilnih dejstev, ki so predstavljala podlago za uporabo materialnopravnih določb v tem sporu, pa so protispisne. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 21. 8. 2007 in iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je izpovedala o vseh pomembnih okoliščinah, povezanih s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in drugimi nevšečnostmi pri zdravljenju, o strahu ter brazgotini, ki ji je ostala kot posledica škodnega dogodka. Do njene izpovedbe se je sodišče prve stopnje opredelilo, jo primerjalo z ugotovitvami in mnenjem sodnega izvedenca ter pojasnilo, kako je razumelo morebitna neskladja. Dopolnitve izvedenskega mnenja glede na določbi 2. in 3. odstavka 254. člena ZPP ni pridobilo, saj je pravilno ocenilo, da je podano mnenje skrbno izdelano, da v njem ni nejasnosti in ne nasprotij. Sicer pa se pripombe v pripravljalni vlogi tožnice z dne 17. 4. 2007 nanašajo le na sledeča dejstva: še vedno trpi lažje bolečine, sodišče je tisto, ki presoja, kdaj gre za hude, srednje hude oziroma lahke bolečine, ter brazgotina nad stopalnico sodi pod pravni standard skaženosti (kot dokaz je tožnica predlagala vpogled v medicinsko dokumentacijo, sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 534/2004 z dne 4. 5. 2005, in svoje zaslišanje). Vse navedene pripombe je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje upoštevalo.

S tožbo je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi nesreče pri delu dne 22. 4. 2004, v kateri ji je med opravljanjem montažnih del stisnilo stopalo v odprtino, nastalo med dvižnim platojem in ogrodjem delovnega stroja. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo 2. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), ki določa, da je višina odškodnine iz tega naslova odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine. Prav tako pravilno je upoštevalo tako ugotovitve sodnega izvedenca prof. dr. M.V., dr. med., specialista kirurga - travmatologa, ki jih je podal v izvidu in mnenju z dne 8. 4. 2007 ter izpovedbo tožnice, ki je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 21. 8. 2007. Prisojeni znesek odškodnine je po oceni pritožbenega sodišča ustrezen glede na okoliščine konkretnega primera, pa tudi glede na višino odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih primerih oziroma glede na razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Tožnica se sicer pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso, po kateri se različne nevšečnosti med zdravljenjem obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Neutemeljeno pa oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ki ji je iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je predstavljalo podlago za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje upoštevalo tako njeno izpovedbo kot ugotovitve sodnega izvedenca ter ugotovilo, da je na dan poškodbe 20 do 30 minut trpela hude bolečine (dokler ni že na kraju nesreče in ne šele po prevozu z rešilnim vozilom v Ljubljano dobila injekcije proti bolečinam), tri dni trajne bolečine srednje hude intenzitete ter deset dni trajne bolečine lahke intenzitete. V navedenem obdobju je jemala analgetike, dne 6. 5. 2004 so ji zaradi zapletov pri zdravljenju izvedli nekrektomijo v splošni anasteziji, par ur po operaciji je ponovno trpela hude, nato približno tri dni srednje hude ter deset dni lažje bolečine. Še vedno so prisotne občasne bolečine. Do zaključka zdravljenja dne 16. 3. 2005 je tožnica po šivanju rane hodila na prevezovanje k osebni zdravnici vsak drugi ali tretji dan, po nekrektomiji pa je bila sto krat na fizioterapiji. Na podlagi opisanih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju so pritožbene navedbe tožnice, da prisojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo iz tega naslova ne predstavlja pravične odškodnine, neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri ustrezno upoštevalo tako intenziteto in trajanje bolečin kot potek in čas zdravljenja.

Prav tako neutemeljena je pritožba v zvezi s prisojenim zneskom odškodnine v višini 850,00 EUR zaradi pretrpljenega strahu. Sodišče prve stopnje je v tem delu na podlagi stališča zakonodajalca, da ni pravno priznana vsaka nepremoženjska škoda, ampak glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ le tista, ki dosega določeno stopnjo intenzivnosti in trajanja, upoštevalo v sodni praksi uveljavljena merila in razlikovanje med primarnim strahom (strahom, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku) in sekundarnim strahom (strahom, do katerega pride kasneje, a je v vzorčni zvezi s škodnim dogodkom, na primer za izid zdravljenja) ter tožnici odmerilo pravično denarno odškodnino. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je približno 10 do 15 minut, v času, ko je bilo njeno stopalo ujeto v primež stroja, tožnica prestajala primarni strah, takoj za tem pa je nastopil sekundarni strah pred bolečinami oziroma pred posledicami poškodbe, ki je prenehal ob oskrbi rane. V času zdravljenja se je strah ponovil v času nekrektomije in je trajal še 14 dni po opravljenem posegu, še danes se boji dela na strojih.

Pravilno pa pritožba navaja, da izraz skaženost pomeni pravni standard, ki ne ustreza medicinski terminologiji. To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je kljub ugotovitvi sodnega izvedenca, da je po škodnem dogodku nad prvo stopalnico na iztezni strani tožnici ostala brazgotina premera 5 krat 5 cm, ki predstavlja le estetski defekt, tožnici upoštevaje njeno izpovedbo prisodilo denarno odškodnino zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR. Takšna odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje (brazgotina sicer z medicinskega vidika ne predstavlja skaženosti, vendar tožnico moti in vpliva na njeno duševno ravnovesje) ustrezna tako po objektivnih (glede na spremembo zunanjosti, opaznost, obseg, možnosti zakrivanja skaženosti, spol in starost oškodovanca) kot po subjektivnih merilih (glede na vpliv objektivnih dejstev, navedenih zgoraj, na psihično zdravje oškodovanca).

Prisojeni odškodnini v višini 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnica sicer v pritožbi ni posebej ugovarjala, je pa odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu izpodbijanega dela sodbe pravilna. Upoštevalo je tako zmanjšanje njenih sposobnosti na celostnem področju njenega udejstvovanja, ki je vplivala na kvaliteto življenja (zmanjšana gibljivost palca na nogi, bolečine pri obremenitvi spodnjega dela stopala), kot povečane napore, ki jih mora vlagati za dosego enakih rezultatov kot pred škodnim dogodkom (na primer pri težjih fizičnih delih, hoji navkreber, rekreativnih aktivnostih).

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo skupaj 9.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 6. 2005, ko sta toženi stranki prišli v zamudo, ker nista izpolnili odškodninskega zahtevka z dne 23. 5. 2005, je pravilna, do višje odškodnine iz tega naslova tožnica ni upravičena. Prav tako pravilna je tudi odločitev, da sta dolžni toženi stranki povrniti premoženjsko škodo v višini 150,00 EUR, kar med strankama niti ni bilo sporno.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj v postopku s pritožbo ni uspela.