Jedro

Če bi upravna enota predlagala spremembo v zemljiški knjigi bi se neizvršljivost denacionalizacijskih odločb nemudoma ugotovila, kar bi tožeči stranki omogočilo, da ustrezno ukrepa. Opustitev uslužbenca upravne enote je zato v vzročni zvezi z nastalo škodo in niti ni pravno pomembno, ali sta denacionalizacijski odločbi nični, ali pa ju je bilo treba zgolj dopolniti v smeri, da bi bili sposobni za vpis v zemljiško knjigo.

Čeprav je tožeča stranka v drugih sodnih postopkih uspela ubraniti svojo lastninsko pravico in je s tem preprečila nastanek bodoče škode, za katero bi bila sicer odgovorna tudi tožena stranka (in je za ta del umaknila tožbo), pa v veljavnih procesnih določbah ZPP ni najti opore za sklep, da je mogoče stroške konkretnega pravdnega postopka naprtiti v plačilo toženi stranki, ker je prišlo do umika tožbe, ker vtoževana (bodoča) škoda ni nastala zaradi ravnanj tožeče stranke (ne tožene).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 2.948,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2013 do plačila (I. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki plačati znesek 20.711,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2013 do plačila“ (II. točka izreka). Nadalje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo pravdni postopek za plačilo 376.340,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2011 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od 23.659,91 EUR od 26. 7. 2011 do 14. 11. 2013 (III. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.876,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi glede plačila odškodnine v znesku 2.948,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2013, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke za premoženjsko škodo iz naslova plačanih sodnih taks, odvetniških stroškov, geodetskih storitev in notarskih storitev v višini 23.659,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Premoženjska škoda je nastala v sodnih postopkih, ki jih je tožeča stranka morala sprožiti, da je ubranila svojo lastninsko pravico na nepremičnini (B.) pred zahtevki tretjih. Ta nepremičnina je bila tožeči stranki (in K.) kot denacionalizacijski upravičenki vrnjena z odločbama Upravne enote Brežice št. X z dne 21. 8. 1995 in št. X z dne 27. 12. 1995. Čeprav se vpis opravi po uradni dolžnosti, upravna enota ni predlagala spremembe v zemljiški knjigi, zaradi česar je v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine ostala vpisana denacionalizacijska zavezanka (družba V. d.d.), ki je 14. 4. 2009 nepremičnino zastavila (maksimalna hipoteka), dne 9. 9. 2009 pa se je nad njo začel stečajni postopek.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je vtoževana terjatev zastarana. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, odškodninske terjatve zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ.). Premoženjska škoda je začela nastajati šele takrat, ko je tožeča stranka sprožila postopke, potrebne za ubranitev svoje lastninske pravice pred zahtevki (ločitvenih in navadnih) upnikov denacionalizacijske zavezanke. Ti postopki pa so bili začeti po začetku stečajnega postopka nad denacionalizacijsko zavezanko, torej po 9. 9. 2009, kar pomeni, da terjatev za plačilo odškodnine ob vložitvi tožbe dne 2. 9. 2011 še ni bila zastarana. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da je zastaranje pričelo teči že s trenutkom izdaje denacionalizacijskih odločb v letu 1995. Takrat namreč škoda še ni nastala, temveč je nastal zgolj (delni) vzrok zanjo.

9. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da se protipravnost ravnanja kaže v sami izdaji denacionalizacijskih odločb, ki (nesporno) nista bili sposobni za vknjižbo v zemljiški knjigi, temveč v tem, da je upravni organ opustil dolžnost po 66. členu Zakona o denacionalizacij (izvedba spremembe zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti), zaradi česar se nezmožnost izvršitve denacionalizacijskih odločb ni takoj odkrila. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009, v kateri je smiselno zavzeto stališče, da ni mogoče uveljavljati odškodninske odgovornosti države za napake, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, pa jih oškodovanec ni vložil. Sodišče prve stopnje je na to stališče v izpodbijani odločbi celo izrecno opozorilo, vendar je navedlo, da je protipravnost kljub temu podana zaradi predhodno navedenih razlogov.

10. Tožena stranka se je pred svojo odškodninsko odgovornostjo branila s trditvami, da v zemljiški knjigi ne bi bilo mogoče opraviti vknjižbe na podlagi denacionalizacijskih odločb, ker sta bili neizvršljivi, saj bi se morali tožeča stranka in K. dogovoriti o pravnem stanju lastninske pravice na nepremičnini (skupna lastnina/solastnina/etažna lastnina). S tem je utemeljevala, da ni podane vzročne zveze med njeno opustitvijo in nastankom škode. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora tožene stranke smiselno opredelilo, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da je ta opredelitev izostala (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da bi se - če bi upravna enota predlagala spremembo v zemljiški knjigi - neizvršljivost denacionalizacijskih odločb nemudoma ugotovila, kar bi tožeči stranki omogočilo, da ustrezno ukrepa. Opustitev uslužbenca upravne enote torej je v vzročni zvezi z nastalo škodo in niti ni pravno pomembno, ali sta denacionalizacijski odločbi nični v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o upravnem postopku, ali pa ju je bilo treba zgolj dopolniti v smeri, da bi bili sposobni za vpis v zemljiško knjigo (dogovor denacionalizacijskih upravičenk o solastniških deležih, elaborat, vpis v kataster stavb, ipd....). Višje sodišče pripominja, da tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da zemljiškoknjižna odredba v denacionalizacijski odločbi ni bila pogojna in denacionalizacijskima upravičenkama ni nalagala nobenih dodatnih (predhodnih) dejanj. V dopolnilni odločbi z dne 27. 12. 1995 (priloga A3 spisa) je celo izrecno navedeno, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Brežicah naroča, da po uradni dolžnosti opravi vpis lastninske pravice na stavbi B., in sicer na podlagi denacionalizacijske odločbe z dne 21. 8. 1995 in dopolnilne odločbe z dne 27. 12. 1995. Ob povedanem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala tožeča stranka (ena izmed denacionalizacijskih upravičenk) vedeti, da bo pred vpisom v zemljiško knjigo potrebno izvesti določene postopke in da ne more biti odgovorna za neizvršljivost odločb, saj je sledila sporazumu denacionalizacijskih upravičenk.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ presodilo, da je tudi tožeča stranka s svojim neskrbnim ravnanjem (opustitvijo) prispevala k nastanku škode, saj od leta 1995 ni preverila, ali je lastninska pravica, pridobljena v postopku denacionalizacije, že vpisana v zemljiško knjigo. Višje sodišče soglaša s to presojo sodišča prve stopnje, kakor tudi z oceno, da se od povprečno skrbnega posameznika pričakuje (oziroma od pravne osebe, za katero so pričakovanja še strožja/višja), da se prepriča o stanju vpisov, v kolikor v razumno dolgem času od zemljiške knjige ne prejme sklepa o dovolitvi (ali zavrnitvi) vpisa. G. (v pritožbi ponovljeno) sklicevanje tožeče stranke, da je bila dolžnost tožene stranke, da predlaga vpis denacionalizacijske odločbe v zemljiško knjigo, tudi po prepričanju višjega sodišča ne zadošča. Ravnanje tožeče stranke, ko skorajda 15 let ni preverila, ali je v zemljiški knjigi prišlo do vknjižbe lastninske pravice na njeno ime, je namreč tudi po prepričanju višjega sodišča neskrbno v tolikšni meri, da tožena stranka ne more biti v celoti odgovorna za nastalo premoženjsko škodo.

12. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da znaša prispevek tožeče stranke (delež soodgovornosti) 40 %. Res je, da bi morala upravna enota predlagati vpis po uradni dolžnosti, vendar pa tudi tožeča stranka v skorajda 15 letih ni preverila, ali so pravni učinki denacionalizacijskih odločb vknjiženi tudi v zemljiški knjigi. Ob povedanem tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni soodgovorna za nastalo škodo, saj je zaupala, da bo upravna enota vpis predlagala po uradni dolžnosti, kot je to storila v vseh drugih denacionalizacijskih postopkih. Enako velja za pritožbene navedbe, da tožeča stranka zemljiškoknjižnega stanja ni preverjala petnajst let, ker za to ni bilo nobene potrebe, ter da od sodišča oziroma upravne enote tudi ni prejela obvestila, da zemljiškoknjižno stanje ne bi bilo urejeno.

13. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka v zvezi z višino škode ni podala zadostne trditvene podlage, ki je po ustaljeni sodni praksi ne morejo nadomestiti predloženi računi (dokazi). Tožeča stranka se je namreč že v tožbi izrecno sklicevala na priloženo specifikacijo nastalih stroškov, ki sestavljajo odvetniške nagrade, sodne takse in stroške izdelave etažnega načrta (priloga A14 spisa), nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2013 (red. št. 21 spisa) vtoževane stroške celovito in podrobno pojasnila, in sicer tako po temelju kot po višini (prim. list. št. 55-57 spisa), predložila pa je tudi listinska dokazila. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da se ni mogla opredeliti do višine vtoževane terjatve.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka v pravdnem postopku P 169/2009 (v zvezi s katerim zahteva povračilo pravdnih stroškov) vložila tožbo na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice V. d.d. (denacionalizacijskega zavezanca). Tožeča stranka je tožbo umaknila, ker ji je bila v stečajnem postopku nad V. d.d. priznana izločitvena pravica na nepremičnini, ni kateri leži B. Čeprav bi lahko tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov od tožene stranke (denacionalizacijskega zavezanca) po prvem odstavku 158. člena ZPP (umik zaradi izpolnitve), v pravdnem postopku P 169/2009 tega ni dosegla. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da jih ne more zahtevati od tožene stranke, temveč bi morala v sodnem postopku P 169/2009 vztrajati, da jih povrne denacionalizacijski zavezanec (stečajni dolžnik). Če jih ni zahtevala, je sama privolila v prikrajšanje, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. V pritožbi tožeča stranka namreč smiselno navaja, da jih ni zahtevala, ker ji ne bi bili priznani, vendar pa razlogov za to svoje stališče ne navede. Glede na navedeno tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da v času vložitve tožbe za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice ni mogla vedeti, ali ji bo v stečajnem postopku priznana izločitvena pravica, saj bi morala kljub temu povrnitev stroškov zahtevati v pravdnem postopku P 169/2009. 15. Nadalje iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki kot premoženjsko škodo priznalo stroške, nastale v stečajnem postopku St 676/2009, in sicer 515,71 EUR za sodno takso za prijavo izločitvene pravice in 82,00 EUR za uspešno pritožbo. Za pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev ji je sodišče prve stopnje priznalo 1.066,80 EUR, kolikor je zahtevala v tej pritožbi, pri čemer je priložila tudi potrdilo o plačilu tega zneska (priloga A60 spisa), zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi te stroške plačala in da sama priglasitev stroškov v vlogi ne zadošča za izkaz nastanka škode.

16. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s stroški, nastalimi zaradi vložitve ugovora zoper ločitveno pravico upnika banka X in za zastopanje v stečajnem postopku nad V. d.d., oprlo na račun št. 36/2010 z dne 15. 3. 2010, ki se glasi na znesek 3.249,00 EUR (priloga A15 spisa). Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da se ta račun nanaša tudi na pripravo listin in na zastopanje v postopku vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar so stroški, za katere je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve navedlo, da tožeči stranki ne gredo. Vendar pa tožeča stranka na drugi strani pravilno opozarja, da bi ji sodišče prve stopnje te stroške moralo priznati. Ni namreč mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka privolila v prikrajšanje, ker je po več kot osemnajstih letih od izdaje denacionalizacijskih odločb sama predlagala vknjižbo lastninske pravica na svoje ime, četudi je upravna enota kasneje predlagala vpis po uradni dolžnosti, ki je bil zavrnjen zaradi predhodnega vpisa. Zato po prepričanju višjega sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da ji ne gredo stroški za sestavo predloga in za zastopanje v zemljiškoknjižnem postopku za vknjižbo lastninske pravice, ki so zajeti v računu št. 36/2010 z dne 15. 3. 2010 (priloga A 15 spisa), napačna.

17. Neutemeljeno pa tožeča stranka navaja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati tudi stroške za sestavo akta o oblikovanju etažne lastnine, za overitev podpisa stečajnega upravitelja na tem aktu in za stroške vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo. Višje sodišče namreč soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v 23. točki obrazložitve, da ureditev razmerja med lastniki ni v pristojnosti upravnega organa. Te stroške bi morala tožeča stranka (in druga denacionalizacijska upravičenka) v vsakem primeru nositi sama, četudi bi nemudoma po izdaji denacionalizacijskih odločb pričela s postopkom vzpostavitve etažne lastnine. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi lahko upravna enota izdala odločbo o vzpostavitvi lastniških deležev (torej z odločbo določila solastniške deleže), saj je določitev le-teh predmet sporazuma med lastniki nepremičnine.

18. Odločitev o stroških pravdnega postopka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo za plačilo v višini 376.340,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2011 do plačila. Prvi odstavek 158. člena ZPP namreč določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je tožbo delno umaknila zaradi izpolnitve tožene stranke, temveč zato, ker ji je stečajni upravitelj V. d.d. (ki nima nobene zveze s toženo stranko) priznal izločitveno pravico na nepremičnini in ker ji je nepremičnino uspelo „rešiti zastavnih pravic“ (list. št. 89 spisa) (pri čemer tudi ločitveni upniki nimajo nobene zveze s toženo stranko). Poleg tega je treba poudariti, da tožeča stranka v tem pravdnem postopku ni zahtevala ugotovitve obstoja lastninske pravice oz. izročitve nepremičnine, niti ugotovitve neveljavnosti vknjižbe hipoteke oz. izbris le-te, temveč plačilo odškodnine v višini, ki ustreza vrednosti nepremičnine. Četudi bi bilo mogoče v določenih (izjemnih) primerih prezreti dejstvo, da izpolnitelj ni bila tožena stranka, kot določa prvi odstavek 158. člena ZPP, pa ni mogoče prezreti, da ni prišlo do izpolnitve vtoževanega zahtevka (torej plačila odškodnine). Torej čeprav je tožeča stranka v drugih sodnih postopkih uspela ubraniti svojo lastninsko pravico in je s tem preprečila nastanek bodoče škode, za katero bi bila sicer odgovorna tudi tožena stranka (in je za ta del umaknila tožbo), pa v veljavnih procesnih določbah ZPP ni najti opore za sklep, da je mogoče stroške konkretnega pravdnega postopka naprtiti v plačilo toženi stranki, ker je prišlo do umika tožbe, ker vtoževana (bodoča) škoda ni nastala zaradi ravnanj tožeče stranke (ne tožene). V kolikor tožeča stranka ne bi umaknila tožbe, bi s tem delom zahtevka v celoti propadla.

19. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Glede na navedeno pritožbene navedbe pravdnih strank niso utemeljene, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo tožeče stranke, saj njen odgovor ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).