Jedro

Kljub temu da iz posameznih izvidov izhaja, da pri tožnici ni več preostale delovne zmožnosti, lečeči specialist ni pristojen za ugotavljanje delazmožnosti oz. invalidnosti. Invalidnost se presoja po predpisih, ki urejajo invalidsko zavarovanje in je invalidska komisija tista, ki ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji v 60. členu ZPIZ-1, ki določa, v katerih primerih je podana invalidnost. Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni prišlo do nastanka invalidnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2013 in št. ... z dne 24. 5. 2013 in da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sprašuje, ali je res, da bi morala imeti 14 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi lahko pridobila pravico do invalidske pokojnine in ali se to nanaša tudi na osebo, ki je stara 30 let in ki postane invalid zaradi tega, ker pade s strehe in si poškoduje hrbtenico. Odločitev o tem, ali je nekdo zmožen za delo ali ne, pa ni odvisna od Sporazuma med Slovenijo in Bosno in Hercegovino, temveč le od dejanskega zdravstvenega stanja. Glede omenjenega k pritožbi prilaga dva nova izvida nevropsihiatra. Tožnica nadalje meni, da invalidska komisija ni upoštevala vseh diagnoz, ki so razvidne iz izvida in mnenja. Tako ni vpisana diagnoza PTSD (F.43.1). Komisija naj bi ravnala tudi v nasprotju z določbo 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ali pa jo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 5. 2013. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz razloga, ker tožena stranka pri tožnici ni ugotovila invalidnosti.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica dne 11. 10. 2012 pri bosanskem nosilcu zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Le-to pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska). Dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen pa je dopolnitev minimalne pokojninske dobe. V 68. členu je namreč določeno, da zavarovanec iz 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica: -poškodbe pri delu ali poklicne bolezni - ne glede na pokojninsko dobo, -poškodbe izven dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

7. V predsodnem postopku sta mnenje glede tožničine invalidnosti podali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 23. 5. 2013 in nato tudi invalidska komisija II. stopnje dne 29. 7. 2013. Obe komisiji ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do nastanka invalidnosti.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločitev utemeljeno oprlo na mnenji obeh invalidskih komisij. Komisiji sta namreč upoštevali predloženo medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu ter izvedenski mnenji tudi prepričljivo obrazložili. V senatu obeh komisij so sodelovali ustrezni specialisti glede na tožničine zdravstvene težave in sicer poleg specialista psihiatra in specialista nevrologa (invalidska komisija prve stopnje) tudi specialist internist in specialist psihiater v senatu invalidske komisije druge stopnje. Kljub temu da iz posameznih izvidov izhaja, da pri tožnici naj ne bi bilo več preostale delovne zmožnosti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da lečeči specialist ni tisti, ki bi ugotavljal vprašanje delazmožnosti oz. invalidnosti. Invalidnost je namreč potrebno presojati po predpisih, ki urejajo invalidsko zavarovanje in naloga invalidske komisije je ravno v tem, da ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji določeni v 60. členu ZPIZ-1, ki določa, v katerih primerih je podana invalidnost. V sporni zadevi tožnica drugih izvidov, kot so bili že predstavljeni invalidskima komisijama in ki datirajo v čas pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe, ni predložila. Glede novejše medicinske dokumentacije (torej tudi izvidov, ki jih je tožnica priložila k pritožbi) pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za novoto, torej za izvide, ki izkazujejo novejše zdravstveno stanje, kar pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

9. Nadalje pa je za odločitev tudi bistveno, kar poudarja tudi sodišče prve stopnje, da mora biti izpolnjen tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Pri tožnici namreč ne gre za zdravstvene težave, ki bi bile posledica poklicne bolezni oz. poškodbe pri delu, kajti le v tem primeru dopolnjena pokojninska doba ni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je tožnica v Republiki Sloveniji dopolnila 5 let, 5 mesecev in 29 dni zavarovalne dobe, v Nemčiji pa dve leti zavarovalne dobe, kar pomeni, da ima skupaj 7 let, 5 mesecev in 29 dni zavarovalne dobe. Ta doba pa tudi, če bi bila pri tožnici ugotovljena invalidnost v času vložitve zahteve pri bosanskem nosilcu zavarovanja, nikakor ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede vprašanja, ali omenjeno velja tudi za nekoga, ki je star 30 let in pade s strehe ter se pri tem poškoduje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tudi zanj veljajo enaki pogoji, kot so določeni v 68. členu, kar pomeni, da je pri izračunu minimalne pokojninske dobe, v primeru, ko gre za poškodbo izven dela ali bolezen, bistveno, koliko pokojninske dobe je nekdo dopolnil v času od dopolnjenega 20 leta starosti pa do nastanka invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine mora dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino omenjenega razdobja.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.