Jedro

Pri določbi 45. člena ZDDV ne gre za pravo retroaktivno uporabo zakona, ki jo ugovarja tožeča stranka in ki jo prepoveduje Ustava RS. Kolikor gre za "nepravo" (z učinkovanjem za nazaj) retroaktivnost pa sodišče ne vidi razlogov, iz katerih ne bi bila dopustna, saj določba 45.člena ZDDV velja za vse primere in naslovnike enako, po vsebini pa gre za določitev relevantnega dejanskega stanja, od katerega je odvisno ali naslovnik je ali ni zavezanec za DDV po tem zakonu tudi v času pred potekom 12 mesecev po pričetku uporabe ZDDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A z dne 18. 5. 2001, s katero je tožeči stranki naloženo plačilo davka na dodano vrednost (DDV) v znesku 740.298,00 SIT ter zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do dneva plačila, v roku 30 dni. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe svojo odločitev utemeljuje z nesporno ugotovitvijo, da je pri tožeči stranki dne 28.2.2000 vrednost opravljenega prometa blaga oziroma storitev v obdobju zadnjih 12 mesecev (od 1.3.1999 do 28.2.2000) presegla 5.000.000,00 SIT in to za znesek 555.862,10 SIT. Na tej dejanski podlagi s sklicevanjem na določbe 13., 45. in 58. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 17/00 - v nadaljevanju ZDDV) pritrjuje stališču organa prve stopnje, da morajo osebe, ki opravljajo promet blaga in storitev, mesečno preverjati vrednost opravljenega prometa za zadnjih 12 mesecev. Kolikor bi zakonodajalec imel namen zajemanje podatkov za prehodno obdobje opredeliti drugače, bi to tudi za te primere določil v prehodnih določbah zakona. Organ prve stopnje tako po mnenju tožene stranke pravilno ugotavlja, da se obdobje zadnjih 12 mesecev šteje od 1.7.1999 nazaj, kar ne predstavlja kršitve 155. člena Ustave. Sklicevanje tožeče stranke na 76. člen ZDDV in 127. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, 110/99, 17/00, 19/00, 27/00 - v nadaljevanju Pravilnik), je po presoji tožene stranke neutemeljeno, ker sta določala obveznost prijave za registracijo v prehodnem obdobju (le) za tiste davčne zavezance iz 13. člena ZDDV, ki so v letu 1998 dosegli promet, večji od 5.000.000,00 SIT. Tožeča stranka v tožbi, prvotno vloženi zaradi molka tožene stranke o vloženi pritožbi in pozneje razširjeni na odločbo o pritožbi, izdano med upravnim sporom, vztraja pri pritožbenih ugovorih. Meni tudi, da zakonodajalcu v prehodnih in končnih določbah ni potrebno opredeljevati stvari, ki izhajajo iz splošnih predpisov. ZDDV se namreč uporablja od 1.7.1999 naprej, razen določb od člena 71 do 76, ki so se začele uporabljati od dneva uveljavitve zakona. Določbe ZDDV so jasne in ne dopuščajo drugačne zakonske razlage. To pomeni, da se lahko določbi 58. in 45. člena ZDDV uporabljata šele od 1.7.1999 naprej in ne moreta imeti učinka za nazaj, kar je v nasprotju z vrednoto, ki je zapisana celo v Ustavi RS. Zakon namreč ne more veljati za nazaj (za obdobje pred uporabo zakona), izjemoma lahko veljajo posamezne določbe, vendar le tedaj, če bi bilo v zakonu tako predpisano. To pa pomeni, da bi moral zakonodajalec izrecno zapisati, da 12 mesečno obdobje velja tudi za čas pred 1.7.1999. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je na podlagi v postopku nesporno ugotovljenega dejanskega stanja, odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in se nanje v celoti sklicuje. Tožena stranka po presoji sodišča pravilno in ustrezno pojasni svoje stališče, da jasne določbe 45. člena ZDDV, po kateri ne glede na prvi odstavek 13. člena tega zakona, oseba, katere vrednost opravljenega prometa blaga oziroma storitev v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oziroma ni verjetno, da bo presegla 5.000.000,00 tolarjev, ni davčni zavezanec po tem zakonu, tudi v prehodnem obdobju ni mogoče razumeti drugače, kot glasi in kot jo je uporabil že organ prve stopnje, ki je vrednost prometa blaga oziroma storitev tožeče stranke v obdobju zadnjih 12 mesecev ugotavljal tudi z upoštevanjem vrednosti prometa v času pred 1.7.1999, ko se je ZDDV začel uporabljati. Ne gre za pravo retroaktivno uporabo zakona, ki jo ugovarja tožeča stranka in ki jo prepoveduje Ustava RS. Kolikor gre za "nepravo" (z učinkovanjem za nazaj) retroaktivnost pa sodišče ne vidi razlogov, iz katerih ne bi bila dopustna, saj določba 45.člena ZDDV velja za vse primere in naslovnike enako, po vsebini pa gre za določitev relevantnega dejanskega stanja, od katerega je odvisno ali naslovnik je ali ni zavezanec za DDV po tem zakonu tudi v času pred potekom 12 mesecev po pričetku uporabe ZDDV.

Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).