Jedro

Glede na ugotovitev izvedenca, da stavbišče atrija predstavlja funkcionalno zemljišče za stene okoli atrija, predmetni atrij predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe. To zemljišče je v solastnini vseh solastnikov stavbe. Tožnik bi izkazal pravico razpolaganja z atrijem le, če bi pridobil soglasje vseh solastnikov stavbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.4.2004, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30.10.2000. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za adaptacijo poslovnih prostorov v pritličju in v tretjem nadstropju stavbe A. trgu, Ljubljana. Po mnenju tožene stranke predmetni atrij predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe na A. trgu v Ljubljani, zato bi bilo potrebno v skladu s 3. odstavkom 31. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ki je veljal v času izpodbijane odločbe, za predlagani poseg pridobiti soglasje vseh solastnikov te stavbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da investitorji lahko posegajo v zemljišče oziroma v objekt le v primeru, če izkažejo pravico razpolaganja na nepremičnini, ki je predmet posega. Kadar gre za objekt, ki je v etažni lastnini, kot to v obravnavanem primeru izkazujejo izpiski iz zemljiške knjige, bi morali s posegi, ki presegajo redno vzdrževanje, kar zasteklitev atrija nedvomno je, soglašati tudi ostali solastniki objekta. Ker tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel dokazati, da je izključni lastnik atrija, ki ga namerava zastekliti, je bila odločitev organa prve stopnje kot tudi tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je tožnik predložil v upravnem postopku, ni razvidno, da gre pri sporni nepremičnini za objekt, ki je v etažni lastnini. Ker je o odločilnih dejstvih tako nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, je podana bistvena kršitev določb postopka. Ta kršitev je podana tudi iz razloga, ker so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Tako sodišče navaja, da je objekt v solastnini večjega števila oseb oziroma, da je sporni objekt v etažni lastnini. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi elektronskega izpiska iz zemljiške knjige ugotovilo, da je tožnik solastnik nepremičnine do deleža 1/21. Iz vložka v ročno vodeni zemljiški knjigi tega podatka ni mogoče razbrati. Vložek iz računalniške baze podatkov pa potrjuje, da ta ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo. Sodišče bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, če bi vpogledalo v izpisek iz zemljiške knjige, ki ga je predložil tožnik v upravnem postopku, iz katerega izhaja, da je obravnavani poslovni prostor v lasti tožnika. Ta je tako v upravnem postopku izkazal lastninsko pravico na poslovnem prostoru, pravico razpolaganja na atriju pa je dokazoval s pogodbo, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo in izvedenskim mnenjem. Iz navedenih listin pa je razvidno, da je atrij funkcionalni del obravnavanega poslovnega prostora, ki je v izključni lasti tožnika. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Prizadeta stranka A. A. v odgovoru na pritožbo navaja, da je etažni lastnik v hiši A. trgu, Ljubljana. Meni, da zemljiškoknjižni vpisi izkazujejo etažno solastnino, kar terja soglasje solastnikov za posege v skupne dele. Atrij, odprt prostor s površino na stavbišču, vsekakor je skupni del in funkcionalni del hiše. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz 2. odstavka navedenega člena se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla dejansko in pravno podlago, s katero je utemeljila zakonitost odločitve o neizpolnjevanju pogojev za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za adaptacijo poslovnih prostorov. Dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na, v času odločanja prvostopnega upravnega organa veljavne določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) ter Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 21/94, 23/96, 24/96, 44/96, 1/00). Ker je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabila, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo z utemeljitvijo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za dovolitev priglašenih del za obnovo ometov v atriju, odstranitev notranjih vrat in zasteklitev atrija. Dovolitev priglašenih del ureja določba 62. člena ZUN. Po določbi 1. odstavka 62. člena navedenega zakona je pogoj za dovolitev priglašenih del, da investitor izkaže pravico razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava priglašena dela izvajati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa tožnik pravice razpolaganja z atrijem ni izkazal. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je njegova pravica razpolaganja na atriju izkazana s predloženo kupoprodajno pogodbo in izvedenskim mnenjem. Iz kupoprodajne pogodbe kot tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja le, da je tožnik lastnik poslovnega prostora v skupni izmeri 175,17 m2, ki se nahaja v pritličju stavbe A. trgu, Ljubljana, kar pa ne dokazuje, da je tudi izključni lastnik atrija. Kot je že pravilno ugotovila tožena stranka, s presojo katere se sodišče prve stopnje strinja, pa na drugačno odločitev ne more vplivati niti predloženo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da samo stavbišče atrija predstavlja funkcionalno zemljišče za stene okoli atrija, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da predstavlja predmetni atrij funkcionalno zemljišče stavbe. Funkcionalno zemljišče je po 1. odstavku 9. člena SZ tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi hiše in brez katerega ne more funkcionirati. To zemljišče je v solastnini vseh solastnikov stavbe in posamezni etažni lastniki ne morejo postati izključni lastniki takšnega zemljišča. Tako bi tožnik izkazal pravico razpolaganja z atrijem le, če bi v skladu s 3. odstavkom 31. člena SZ pridobil soglasje vseh solastnikov stavbe. Tako so tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedenčevi izračuni površin in ugotavljanje, katere površine glede na izračun sodijo v izključno last investitorja, neupoštevni, saj ne morejo biti dokaz o lastništvu, če gre za funkcionalno zemljišče stavbe. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča in tožene stranke, da tožnik ni izkazal pravice razpolaganja z zemljiščem, na katerega se nanaša priglasitev del. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor, da se je prvostopno sodišče neutemeljeno oprlo na elektronski zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je tožnik solastnik nepremičnine do deleža 1/21. Kot pravilno poudarja pritožnik, iz omenjenega izpiska izhaja, da ta ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo, zato načelo zaupanja ne velja, razen za podatke o plombah. Navedena kršitev pa po mnenju pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je s spornim zemljiškoknjižnim izpiskom prvostopno sodišče le dodatno pojasnjevalo pravilnost odločitve tožene stranke, s katero se je sicer strinjalo tako glede dejanskih ugotovitev kot pravnih zaključkov.

Pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.