Jedro

Tožeča stranka potem, ko je bilo ugodeno njenemu ugovoru, ni predlagala nasprotne izvršbe. Z nasprotno izvršbo se omogoča hitrejše pravno varstvo dolžnika, da dobi nazaj tisto, kar mu je bilo odvzeto v izvršbi. Pritožbeno sodišče zato na podlagi vsega povedanega (opustitev tožeče stranke, odsotnost trditev o tem, da nasprotna izvršba ne bi uspela, osebni stečaj nad upnico je bil začet leto in pol kasneje) ugotavlja, da je tožeča stranka s svojo pasivnostjo v izvršilnem postopku in nevložitvijo predloga za nasprotno izvršbo prekinila vzročno zvezo med ravnanjem državnega organa in nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi nepravilnega delovanja državnega organa, to je Okrajnega sodišča v Mariboru. Toženi stranki je tožeča stranka očitala, da je kljub drugačnemu predlogu upnika v izvršilnem postopku zoper tožečo stranko dovolila poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, poleg tega pa je bil v izvršilnem naslovu naveden drug dolžnik in ne tožena stranka (zaradi česar je bil sklep o izvršbi tudi razveljavljen). Iz razlogov sodbe izhaja, da so bile napake sodišča odpravljene v ugovornem postopku, zato ni protipravnosti. Poleg tega pa je bila vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo pretrgana, ker tožeča stranka ni vložila predloga za nasprotno izvršbo, da bi na ta način dosegla vrnitev sredstev pred začetkom stečaja upnika. Poleg tega pa je tožeča stranka dejansko pravni naslednik dolžnika po izvršilnem naslovu, zato bi na koncu v vsakem primeru morala plačati dolgovani znesek.

3. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da je bilo ravnanje izvršilnega sodišča, ki je dovolilo izvršbo kljub kršitvi načela stroge formalne legalitete, protipravno in možnost sanacije posledic protipravnega ravnanja še ne ekskulpira samega ravnanja. V konkretnem primeru je potrebno opraviti presojo, ali je podana protipravnost v ožjem pomenu, kar je sodišče prve stopnje očitno prezrlo in ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Napačno je tudi razlogovanje, da ni vzročne zveze med nastalo škodo in zatrjevanim ravnanjem tožene stranke. Nevložitev predloga za nasprotno izvršbo bi ob izpolnjevanju ostalih pogojev lahko kvečjemu pomenila soodgovornost tožeče stranke, ni pa pretrgana vzročna zveza. Napačen je tudi zaključek, da dejstvo, da je bilo tožeči stranki s strani pooblaščenke upnice obljubljena vrnitev sredstev, ni relevantno. Pooblaščenka je namreč kot odvetnica oseba javnega zaupanja. V nadaljevanju se pritožba ukvarja še z ugovori tožene stranke o preuranjenosti zahtevka in dodaja, da zaradi obljube pooblaščenke upnice tožeča stranka terjatve ni prijavila v stečajnem postopku zoper upnico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da samo dejstvo, da je tožeča stranka uspela z rednim pravnim sredstvom, glede na nesuspenzivnost sklepa o izvršbi še ne pomeni, da ni protipravnosti. V predmetni zadevi je namreč sodišče na prvi stopnji izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova zoper osebo, ki v izvršilnem naslovu ni bila dolžnik (in tudi ni sodelovala v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov).

6. Vseeno pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna. Ni sporno, da tožeča stranka potem, ko je bilo ugodeno njenemu ugovoru, ni predlagala nasprotne izvršbe. Nasprotna izvršba po svoji vsebini ni nič drugega kot pravno sredstvo izvršilnega prava, v katerem so združene značilnosti pravde zaradi neupravičene obogatitve (do katere je prišlo v postopku izvršbe) in izvršitve odločitve v tej pravdi. Z nasprotno izvršbo se omogoča hitrejše pravno varstvo dolžnika (1), da dobi nazaj tisto, kar mu je bilo odvzeto v izvršbi. Tožeča stranka torej možnosti, ki jih je imela že v okviru izvršilnega postopka, da bi od osebe, ki je neutemeljeno pridobila sredstva (to je upnice v izvršilnem postopku), dobila sredstva povrnjena nazaj, ni izkoristila. Do prenosa sredstev je prišlo 26.9.2012, nad upnico pa je bil osebni stečaj začet 7.4.2014, torej dobro leto in pol pozneje. Tožeča stranka tudi ni postavila nobenih konkretnih navedb o tem, da nasprotna izvršba ne bi uspela. Nasprotno, trdila je celo, da se je z upnico pogovarjala in da ji je verjela, da bo sredstva vrnila. Pritožbeno sodišče zato na podlagi vsega povedanega (opustitev tožeče stranke, odsotnost trditev o tem, da nasprotna izvršba ne bi uspela, osebni stečaj nad upnico je bil začet leto in pol kasneje) ugotavlja, da je tožeča stranka s svojo pasivnostjo v izvršilnem postopku in nevložitvijo predloga za nasprotno izvršbo prekinila vzročno zvezo med ravnanjem državnega organa in nastalo škodo. Če bi tožeča stranka predlog vložila, bi dobila sredstva povrnjena od osebe, ki si jih je prilastila, in škoda ne bi nastala. Zato ne gre za soprispevek k nastanku škode, temveč ni (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) podana predpostavka vzročne zveze in je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je imela tožeča stranka po izteku roka za nasprotno izvršbo tudi možnost vložitve tožbe zaradi neupravičene obogatitve zoper upnico iz izvršilnega postopka (ki takrat še ni bila v stečaju), pa tudi te možnosti ni uporabila.

7. V zvezi s ostalimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodaja, da navedbe o zaupanju odvetnici upnice za ta postopek niso relevantne, saj odvetnica ni državni organ in tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na trditvah o protipravnem ravnanju odvetnice. Enako velja za ugovore glede pravočasnosti vložitve tožbe, saj je bil zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov.

8. Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. 1: Glej Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršbo pravo, Opći dio, založba Informator, Zagreb 1984, str. 340 in naslednje.