Jedro

ZDR je v 129. členu dodatek za delovno dobo, ki je bil do njegove uveljavitve urejen v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi v kolektivnih pogodbah. Ta dodatek je z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan del plače. Ker gre za zakonsko pravico, se mu delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu dodatek ne pripada, saj se po določbi drugega odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih. Izjemoma ZDR v 72. členu pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (manj ugodno od zakonske ureditve), vendar tožeča stranka ne spada med poslovodne osebe, zaradi česar izjema zanjo ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati dodatek za delovno dobo za obdobje od decembra 2005 do marca 2010 v bruto znesku 22.109,66 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek v višini in z zapadlostjo razvidne iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.392,72 EUR, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). S sklepom in popravnim sklepom, ki nista pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za november 2005. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v I. in III. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da se obe stranki sklicujeta na pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 5. 1999 in 26. 5. 1999. Sodišče je za presojo o utemeljenosti vtoževanega zneska štelo za relevanten 4. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 1999, pri tem pa ne navaja bistvene navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo, da med strankama ne moreta za isto obdobje veljati dve različni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je napačno štelo, da sta obe pogodbi o zaposlitvi sklenjeni med strankama veljavni. Tako je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo. V pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 5. 1999, ki jo je tožena stranka šteje za relevantno za odločanje v tem sporu, je v prilogi C določena plača tožeče stranke v bruto znesku. Glede plačila regresa je dogovor o izplačilu po kolektivni pogodbi, za ostalo pa priloga vsebuje določbo, da delodajalec nič ne plačuje, razen če je to posebej dogovorjeno. Določila so jasna in nedvoumna. V obračunanem znesku plače po navedeni pogodbi in dodatkih, so zajeta vsa izplačila tožeči stranki. Tožeča stranka se je s podpisom pogodbe strinjala z njenimi določili, prav tako pa je tudi podpisala več aneksov k prilogi C in s tem vsakokrat podala svoje strinjanje z določbami. V času zaposlitve nikoli ni oporekala vsebini pogodbe oziroma prilogi C in aneksom, tako da velja ugotovitev, da se je pogodba s prilogami in dodatki uporabljala in izvrševala tako kot se je glasila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbene sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka glede na določbo 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) upravičena do obračuna in izplačila dodatka na delovno dobo za obdobje od decembra 2005 do marca 2010, na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006) ter Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/89). Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 5. 1999 in 26. 5. 1999. V obeh je določeno, da veljata od 3. 5. 1999 dalje in sicer: - za vtoževani dodatek sta v pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 5. 1999 (A2 – 4. člen) določili, da bo tožeča stranka za opravljeno delo prejemala plačo v skladu z veljavno pogodbo, da ji pripada plača VII. tarifnega razreda ter da ji pripadajo nadomestila, dodatki in drugi osebni prejemki v skladu s kolektivno pogodbo panoge; - v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 5. 1999 (A3) pa sta v 4. poglavju dogovorili, da bo tožena stranka za delo tožeči stranki plačevala zneske, ki so navedeni v prilogi C; - v prilogi C z dne 21. 12. 2001 (A4) je dogovorjeno, da znaša neto plača od 1.075,00 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila, plus 1 % od mesečne neto fakturirane realizacije po veljavnih podatkih distributerja; da plača vključuje nadure; da bo regres izplačan koncem julija; da vse razumne stroške v zvezi s tožničinim izvajanjem dela krije tožena stranka na osnovi dokazil (pri čemer ti stroški niso omejeni na domači prevoz, telefon in faks) ter da tožena stranka ne bo plačala nobenih dodatnih stroškov za tožečo stranko, razen če ni to posebej pisno dogovorjeno; - enako vsebino glede teh stroškov vsebujejo tudi vse kasnejše spremembe, tudi z zadnjo prilogo C z dne 29. 11. 2007 (B1), kjer je bila tožeči stranki plača določena v bruto višini.

S C prilogami k pogodbi o zaposlitvi se je torej spreminjala predvsem višina plače, nikjer pa iz pogodb o zaposlitvi ne izhaja, da naj bi bil dodatek za minulo delo vključen v dogovorjeno višino plače, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

ZDR je v 129. členu dodatek za delovno dobo, ki je bil do njegove uveljavitve urejen v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi v kolektivnih pogodbah. Ta dodatek je torej z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan del plače. Ker gre za zakonsko pravico, se mu delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada, saj se po določbi drugega odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih.(1) Izjemoma ZDR v 72. členu pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (manj ugodno od zakonske ureditve), vendar tožeča stranka ne spada med poslovodne osebe, zaradi česar izjema zanjo ne velja.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil v dogovorjeno osnovno plačo zajet tudi dodatek na delovno dobo. Iz predloženih plačilnih listin, kjer so razvidne posamezne sestavine plače, ne izhaja, da bi tožena stranka tožeči stranki obračunala in izplačala dodatek na delovno dobo. Tožena stranka je bila kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti, da so jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače, torej poleg osnovne plače tudi dodatka za delovno dobo. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da je bila tožeči stranki obračunana plača višja, tudi na račun dodatka, do katerega bi bila upravičena glede na delovno dobo.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki izplačati dodatek na delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Ker pa je tožena stranka s plačilom v zamudi, je poleg glavnice dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1. Enako sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 909/2012 z dne 24. 2. 2011 in Pdp 358/2012 z dne 15. 6. 2012.