Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je reparacijski zahtevek (zahtevek za priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) po naravi podoben zahtevku za povračilo škode ter se pri tem ustrezno sklicevalo na 169. člena OZ, da je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov položaj takšen, kakršne bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Tožnica je zato upravičena do plačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (pri čemer posebej izpostavlja regres za letni dopust), kot da bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dejansko delala. To ne velja le za glavne, ampak tudi za stranske terjatve iz delovnega razmerja. To pomeni, da tožena stranka ni mogla priti v zamudo s plačilom prejemkov iz delovnega razmerja kdaj kasneje, pač pa takoj naslednji dan po njihovi zapadlosti. Za presojo nastanka zamude s plačilom torej ni odločilno, da tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dejansko ni delala, temveč je dosegla priznanje delovnega razmerja na sodišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 9. 2015, temveč ji je trajalo do 12. 1. 2017 (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od 19. 9. 2015 do 12. 1. 2017 prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter ji obračunati nadomestila plač v višini 783,66 EUR bruto mesečno ter druge prejemke iz delovnega razmerja, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske s zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer glede nadomestil plač od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, glede ostalih prejemkov od naslednjega dne po zapadlosti, dalje do plačila (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo 2.350,98 EUR bruto, znižano za nadomestila iz naslova brezposelnosti v skupni višini 1.963,20 EUR bruto, in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila, v presežku (za 2.738,76 EUR bruto) pa je zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke z obračunom sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 395,37 EUR bruto, odvodom davka in izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka); da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova vračila odpravnine 255,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2017 dalje do plačila, medtem ko terjatev za plačilo obresti pred 12. 1. 2017 ne obstoji (V. točka izreka); da se ugotovljeni terjatvi medsebojno pobotata do višine 255,46 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2017 dalje do plačila (VI. točka izreka) in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 395,37 EUR bruto, odvesti davek in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, znižan za 255,46 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2017 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v znesku 790,73 EUR bruto, odvesti davek in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2016 dalje do plačila (VIII. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 655,32 EUR in jih nakazati na TRR sodišča, v roku 15 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (IX. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper zavrnilni del III. točke izreka ter zoper del V. točke izreka, s katerim je bilo ugotovljeno, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice), se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, izpostavlja pa predvsem zmotno uporabo materialnega prava. Izraža nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 233/2016 z dne 10. 11. 2016, ki je odločitev pritožbenega sodišča deloma spremenilo (in ugotovilo nezakonitost odpovedi), deloma razveljavilo (in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku). Meni, da je Vrhovno sodišče RS bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter toženi stranki kršilo ustavne pravice, zaradi česar je vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS. Meni, da gre za predhodno vprašanje (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), zato predlaga, da se postopek prekine do odločitve o ustavni pritožbi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo že zgolj zato, ker se izpodbijana sodba opira na navedeno napačno sodbo Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede odločitve o prisojenem denarnem povračilu namesto reintegracije in glede odločitve o regresu za letni dopust. Tožnica ni podala trditvene podlage v zvezi z vtoževanim denarnim povračilom. Sodišče je tako ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP in kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP. Denarno povračilo v višini treh plač je previsoko. Zaradi izostanka tožničinih navedb in upoštevaje navedbe tožene stranke bi bila lahko tožnica upravičena do povračila le v višini ene plače (783,66 EUR). Ker tožnica v času od 19. 9. 2015 ter v letu 2016 ni pridobila pravice do letnega dopusta, saj to ne izhaja iz njene trditvene podlage, ji sodišče ne bi smelo priznati regresa za letni dopust. Torej je zmotno uporabilo 131. člen ZDR-1. Prav tako je zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti iz II., IV, VII. in VIII. točke izreka. Zamuda s plačili je lahko nastala šele z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, prej ni bilo podlage za izplačilo plač oziroma nadomestil plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je glede vračila odpravnine zavzelo napačno stališče, da zamuda ni nastala že z dnevom izplačila, ampak šele 12. 1. 2017. Tožena stranka poleg omenjene prekinitve postopka pritožbenemu sodišču predlaga še, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, predvsem pa, da se tožnici v II. točki izreka priznajo zakonske zamudne obresti šele od 12. 1. 2017, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožeče stranke iz naslova regresa za leto 2015 in se zahtevek na iz tega naslova zavrne, kot tudi zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 in zahtevek iz naslova denarnega povračila. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je predlog tožene stranke za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 233/2016 z dne 10. 11. 2016, s katerima je bila sodba sodišča druge stopnje spremenjena tako, da je bilo zahtevku na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 7. 2015 ugodeno, glede odločitve o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku pa sta bili sodbi nižjih sodišč razveljavljeni in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba neutemeljeno uveljavlja razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, po kateri lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Za takšno vprašanje gre, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem sodišče še ni odločilo. V konkretnem primeru je bilo o predhodnem vprašanju celo že pravnomočno odločeno. Zato vložitev ustavne pritožbe ni razlog za prekinitev postopka, pač pa je pravnomočno odločitev o zakonitosti odpovedi potrebno upoštevati tudi v predmetnem postopku.

7. V ponovljenem postopku tožnica ni vztrajala pri reintegraciji, ampak je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s katero je uveljavljala tudi denarno povračilo namesto reintegracije po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sicer pa je že v prvotnem postopku tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je uveljavljala denarno povračilo v višini 9-kratnika osnove (783,66 EUR), katero predstavlja povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, tako da je vtoževala 7.052,94 EUR bruto. Sodišče je tožnici priznalo le 3-kratnik navedene osnove, kar je zneslo 2.350,98 EUR bruto.

8. Ne drži, da je sodišče prve stopnje takšno denarno povračilo odmerilo mimo oziroma brez navedb strank, torej v nasprotju s 7. členom ZPP, četudi drži, da se je pri tem bolj oprlo na navedbe tožene stranke kot na tožničine navedbe. Tožnica v vlogi z dne 6. 1. 2017, v kateri je uveljavljala denarno povračilo, vtoževane višine ni posebej obrazložila. Na naroku 12. 1. 2017 je tožena stranka navajala, da je višina zahtevanega povračila previsoka glede na vse okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odmeri nadomestila. Pri tem je tožena stranka izpostavila tožničino starost (33 let), delovno dobo pri toženi stranki (1 leto in 7 mesecev), njene zaposlitvene možnosti, okoliščino, da nima zdravstvenih omejitev za zaposlitev, da je bila prejemnica denarnega nadomestila za brezposelnost, da je v posledici nezakonite odpovedi za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičena do vseh prejemkov, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Zato je menila, da je primerno denarno nadomestilo v višini zgolj ene plače. Tožnica je nato na tem naroku navedbe tožene stranke prerekala in vztrajala, da njen zahtevek ni previsok, pri čemer je izpostavila delovno dobo, ki jo bo imela do dneva sodne razveze, kar nanese več kot 1 leto in 7 mesecev. Ob tem je, sklicujoč se na drugi odstavek 118. člena ZDR-1, navedla še to, da vse okoliščine, navedene v tej določbi, opravičujejo denarno nadomestilo v zahtevani višini.

9. Višino denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. V navedbah strank je podana zadostna podlaga za odmero denarnega povračila v višini treh plač. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja (11. 1. 2013 - 12. 1. 2017), torej skupno več kot tri leta. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo le za čas enega leta in sedmih mesecev, saj je treba upoštevati tudi čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ne le trajanje delovnega razmerja pred nezakonitim prenehanjem. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo zaposlitvene možnosti tožnice, pri čemer je izpostavilo, da je stara 33 let in brez zaposlitve. Njen poklic ekonomski tehnik je povezalo s težjo zaposljivostjo. Glede okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je upoštevalo, da je tožena stranka redno odpoved iz poslovnega razloga neutemeljeno oprla na prekratko obdobje slabšega poslovanjem in to predvidevala tudi v prihodnosti, kar pa se ni uresničilo. Upoštevalo je še, da je bilo tožnici s strani Zavoda RS za zaposlovanje priznano denarno nadomestilo za brezposelnost 654,04 EUR bruto mesečno v času od 19. 9. 2015 do 18. 12. 2015, da je iz tega naslova prejela skupno 1.963,20 EUR, kar pa je na predlog tožnice upoštevalo tudi na način, da je je prisojeno denarno povračilo 2.350,98 EUR znižalo za 1.963,20 EUR, sklicujoč se pri tem na določbo 140. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.), po kateri bo Zavod RS za zaposlovanje ta znesek terjal v povračilo od tožene stranke. Glede na navedene okoliščine pritožbeno sodišče ne ugotavlja razlogov za znižanje prisojenega denarnega povračila.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da so ob pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonite tudi vse posledice takšne odpovedi. Zato je pravilno ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 9. 2015, ampak ji je trajalo do 12. 1. 2017, to je do odločitve sodišča prve stopnje, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. To pomeni, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 19. 9. 2015 do 12. 1. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji zato za vse navedeno obdobje obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba napačno navaja, da bi bilo možno tožnici priznati zakonske zamudne obresti šele od odločitve vrhovnega sodišča dalje oziroma od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku. Ne drži, da je tožena stranka šele takrat prišla v zamudo s plačili plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je reparacijski zahtevek (zahtevek za priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) po naravi podoben zahtevku za povračilo škode ter se pri tem ustrezno sklicevalo na 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), da je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov položaj takšen, kakršne bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Tožnica je zato upravičena do plačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (pri čemer posebej izpostavlja regres za letni dopust), kot da bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dejansko delala. To ne velja le za glavne, ampak tudi za stranske terjatve iz delovnega razmerja. To pomeni, da tožena stranka ni mogla priti v zamudo s plačilom prejemkov iz delovnega razmerja kdaj kasneje, pač pa takoj naslednji dan po njihovi zapadlosti. Za presojo nastanka zamude s plačilom torej ni odločilno, da tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dejansko ni delala, temveč je dosegla priznanje delovnega razmerja na sodišču. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati plače in druge prejemke, kot če ne bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Upoštevaje 134. člena ZDR-1, po kateri se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, tako pa je bilo določeno tudi v pogodbi o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo obrestnemu zahtevku tožnice, da je prišla tožena stranka glede nadomestila plač v zamudo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi dikcija nadomestilo plače kazala na to, da je do zamude prišlo kasneje, npr. ob izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi, ne pa že 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Termin nadomestilo plače sicer ustreza dikciji določbe 137. člena ZDR-1, ni pa odločilen za presojo zamude. V praksi se v zvezi z odločitvami o reparaciji resda pojavljajo tudi izreki, ki se glasijo na plačo, ne na nadomestilo plače, kar pa za presojo zamude ni odločilno.

12. Tako kot glede plače, pritožba tudi glede prisojenega sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 ter regresa za letni dopust za leto 2016 neutemeljeno uveljavlja kasnejši nastanek zamude s plačilom. Pri tem kot dodatni argument napačno izpostavlja izostanek tožničine trditvene podlage - da bi morala tožnica za pridobitev pravice do regresa za letni dopust (131. člen ZDR-1) posebej navajati, da je v letu 2015 in 2016 pridobila pravico do koriščenja letnega dopusta. To ne drži, sploh ker je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki vse od 11. 1. 2013, tako da pridobitev pravice do letnega dopusta v letu 2015 in 2016 ne more biti vprašljiva (159. člen ZDR-1), izraba pa prav tako ne (161. in 162. člen ZDR-1). Kot že nakazano, se s prisojeno reparacijo vzpostavi stanje, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sploh ni prišlo. Upošteva se stanje, kot da odpoved ni nikoli učinkovala. Pritožba tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo 131. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, in sicer najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Tožnica je vtoževala zamudo s 16. 7. 2015 oziroma 16. 7. 2016. Sodišče, ki ne sme soditi preko zahtevka (2. člen ZPP), je temu pravilno sledilo.

13. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na stališče sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožnica prišla v zamudo s povračilom odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Ključno je, da gre v primeru plač in regresa za letni dopust za priznanje pravic iz delovnega razmerja, v primeru odpravnine pa za vračilo plačanega. Zato ne drži, da bi bilo možno tudi pri presoji zamude glede plač in regresa za letni dopust možno uporabiti enako logiko kot pri presoji zamude glede povračila odpravnine.

14. Tožena stranka je namreč s tem v zvezi uveljavljala pobotni ugovor, saj je tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačala odpravnino v višini 255,46 EUR dne 15. 7. 2015. Sodišče prve stopnje je terjatev tožene stranke iz naslova vračila odpravnine pravilno pobotalo s terjatvijo tožnice iz naslova neplačanega regresa za letni dopust za leto 2015. Po 190. členu OZ nastane obveznost vrnitve, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Ker je tožnica prejela odpravnino na podlagi redne odpovedi, ki je bila pravnomočno ugotovljena za nezakonito, je s tem odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine. Pritožba neutemeljeno navaja, da je zamuda z vračilom odpravnine nastopila takoj ob izplačilu. Kadar se vrača neupravičeno pridobljeno, je treba po 193. členu OZ plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Ker tožnica ni bila nepošteni pridobitelj, je tožena stranka, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, do zakonskih zamudnih obresti upravičena šele od dneva vložitve zahtevka, kar je storila na naroku 12. 1. 2017. Šele takrat je nastopila tožničina zamuda z vračilom zneska, ne pa že 15. 7. 2015 ob izplačilu odpravnine.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155. in 165. člen ZPP).