Jedro

Sodišče je ugotovilo vse elemente civilnega delikta, zato ne gre za nesrečen slučaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški tega pravdnega postopka in bo o njih odločeno s končno odločbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 393/2018 z dne 13. 9. 2020 je sodišče razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožnici za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 7. 6. 2017. Sodišče prve stopnje je v predmetnem pravdnem postopku izdalo vmesno sodbo, to je sodbo o podlagi tožbenega zahtevka. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica uspela dokazati vse elemente za odškodninsko odgovornost tožene stranke kot zavarovalnice lastnice nepremičnine, v kateri se je tožnica dne 7. 6. 2017 telesno poškodovala. Tega dne je stari materi zavarovanke tožene stranke prinesla tožnica borovnice in je v stanovanju padla, zaradi česar ji je nastala škoda. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedi priče in tožnice zaključilo, da tožnica h K. tistega dne ni prišla kot gostja. Na podlagi njunih izpovedb in fotografij dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica poškodovala po tistem, ko je pozvonila na vhodnih vratih, K.. je ta vrata odprta, v tistem trenutku, ko je tožnica stopila v stanovanje, pa ji je na mastnem madežu na tleh, zdrsnilo in je padla. Tožnica je padla, ker ji je spodrsnilo na mastnem madežu na tleh, na ploščicah. Da je šlo za mastni madež sodišče ni dvomilo, saj je logično, da so tla mastna, če se na njih predhodno nahajajo mastna svinjska jetra. Ta madež se tudi v obdobju, ko je tožnica stopila v stanovanje in od takrat, ko je zavarovanka dala na tla jetra, ni mogel posušiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je K. brez dvoma vedela, ali bi vsaj morala vedeti, da je po tleh mastno in obstaja možnost, da na ta mastni madež nekdo stopi in pade, sploh ob dejstvu, da so na tleh keramične ploščice, ki so že same po sebi gladke, poleg tega pa je bila tudi barva ploščic takšna, da se mastni madeži težko opazijo. Sodišče je mnenja, da bi morala K. takoj, ko je tožnici odprla vrata le-to opozoriti, naj bo pazljiva, da je na tleh mastno in je opustila takšno opozorilo. Morala bi poskrbeti, da tla ne bi ostala mastna, preden je spustila tožnico v stanovanje. Zavarovanki tožene stranke oz. K. tožnica tako utemeljeno očita navedene opustitve ter neskrbnosti in ker je kršila te norme, je protipravnost njenega ravnanja podana. K. ni ravnala dovolj skrbno in pazljivo, kljub temu, da je vedela, da je na tleh mastni madež, tega ni odstranila, niti tožnice na to ni opozorila. Med ravnanjem zavarovanke tožene stranke oziroma N. K. in škodo je podana vzročna zveza, ker je z opustitvijo dolžnega ravnanja povzročila, da je tožnici spodrsnilo in je padla in se je pri tem telesno poškodovala. Sodišče ni ugotovilo zatrjevanega soprispevka tožeče stranke, saj pri njeni hoji in v vstopu v stanovanje ni našlo nobenih takih ravnanj, ki bi kazali na njen soprispevek. Sodišče je verjelo tožnici, da se ji ni mudilo, da je šla normalno in da je imela obute adidaske. Zato je ugotovilo, da je tožena stranka, tožnici v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 7. 6. 2017. Kot materialnopravno podlago za odločitev je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi navedlo zavarovalno polico PR 40201042658, pripadajoče splošne pogoje za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG – sta -11-3 ter 131. in 171. člen Obligacijskega zakonika.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 383 ZPP. V pritožbi navaja, da je predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke plačilo za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 7 .6. 2017, ko je padla na ploščicah zavarovanke, pri vstopu v njeno hišo in si poškodovala koleno. Tožena stranka je prepričana, da škodnega dogodka zaradi katerega se je tožnica poškodovala, zdrsa na domnevno mastnem madežu, ki sploh ni bil viden, ni mogoče opredeliti drugače kot nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožnici in za katerega tožena stranka ne more odgovarjati po načelu krivdne odgovornosti. Temu stališču sledi tudi sodna praksa, izražena v zadevi VS RS VIII Ips 284/2017. Tožena stranka glede nastanka škodnega dogodka oporeka, da je tožeča stranka z gotovostjo dokazala mastnost tal. Po navedbah tožnice in zavarovanke, se mastni madež sploh ni videl in je torej šlo zgolj za predvidevanja, da naj bi se madež tam nahajal in da je tožnica stopila točno na njega. Neživljenjsko je stališče sodišča, da bi zavarovanka tožene stranke nedvomno morala z gotovostjo vedeti, da na tleh obstaja mastni madež in da obstaja možnost, da bo kdo stopil nanj. Zavarovanka tožene stranke ni mogla imeti v mislih vse ovire, ki bi morebiti lahko vplivale na varnost tožeče stranke, torej tudi na domnevni mastni madež, ki bi ga po mnenju sodišča morala tožnici, zavarovanka tožene stranke nemudoma pokazati oz. ga že predhodno očistiti, čeprav je to dejansko nameravala storiti, a jo je povsem nepričakovano pred tem zmotila tožnica in je tako njeno pozornost usmerila na njo samo. Prav tako je tudi pretirano stališče sodišča, da se zahteva od določenih ljudi povečana skrbnost v primerjavi s povprečnim človekom za nedopustnost ravnanja, ki je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Pomembna je predvsem predvidljivost negativne posledice ravnanja. Neživljenjska in neizvedljiva je namreč zahteva prvostopenjskega sodišča po podajanju opozorila posamezniku, ki nenajavljeno pride k nekomu v trenutku, ko se osebi pozdravita in sledi povabilo naj vstopi. Na strani tožnice, ki je prihajala na nejavljen obisk je, da na svoji strani posveča pozornost in previdnost pri hoji, še posebej, če gre za objekte, katerih lastnosti ne pozna in osebe, katerih navad ne pozna. Če bi tožnica v stanovanje zavarovanke stopila z zadostno mero previdnosti in z zanesljivim korakom, do padca na koleno nedvomno ne bi prišlo. Toženka še nadalje vztraja, da tožnica ni imela obute primerne, nezdrsljive obutve, s čemer je še povečala možnost za svoj padec. Tožena stranka meni, da je zavarovanka tožene stranke nedvomno izkazala svojo povprečno oz. običajno skrbnost, ki se od nje zahteva in sicer, ko se je odpravila po krpo, da bi kot običajno pobrisala tla, z nepredvideno motnjo v smislu teka njenih misli, ko jo je zmotila tožnica s svojim obiskom, zato ne more odgovarjati sama. Zato gre tožničini premajhni skrbnosti pri hoji – koraku in nesrečnemu slučaju pripisati odgovornost za nastanek poškodbe, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V kolikor bi tožnica vstopila z ustrezno mero pazljivosti kot se to od povprečnega človeka tudi pričakuje, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Zato bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma podredno, da je tožnica v velikem, vsaj 80 % deležu soprispevala k nastanku škodnega dogodka, v katerem se je poškodovala. Tožena stranka še dodatno izpostavlja, da je krivda podana, kadar nekdo povzroči škodo namenoma ali iz velike malomarnosti (135. člen OZ), pri čemer pa v danem primeru ne enega, ne drugega ni mogoče očitati zavarovanki tožene stranke, saj ta namena, da bi pobrisala tla ni opustila, pri tem pa jo je zmotila tožeča stranka sama. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je na ploščicah nahajal mastni madež kot posledica nanosa mastne jedi, ki se ni posušil. O obstoju mastnega madeža je sodišče sklepalo na podlagi izpovedi N. K., ki je potrdila, da je bil na tleh masten madež od mačje hrane in da tla ponavadi pobriše, tokrat pa ni imela časa, da bi to storila, saj je v tistem, ko so mačke pojedle, tožnica že pozvonila in ji je odprla vrata. Tudi, če jo je tožnica zmotila, pa to še ne pomeni, da zavarovanka tožene stranke ni bila dolžna ravnati s potrebno skrbnostjo in tožnico na morebitno nevarnost vsaj opozoriti. V konkretnem primeru je N. K. vedela, da so tla v njenem stanovanju spolzka, ker ni bilo prvič, da je mačkam dajala hrano na tla, ter je v preostalih primerih hrano vedno obrisala. V konkretnem primeru bi zavarovanka morala tožnico opozoriti na nevarnost zaradi mastnega madeža, pa tega ni storila kljub temu, da je za to imela vso možnost. Tožena stranka se sicer sklicuje na sodbo VS RS opr. št. II Ips 192/2015, vendar se je pri zapisu najbrž primerila napaka, ker se sodba z navedeno opr. št., nanaša na drugo pravno problematiko. Tožnica ni imela nobenega razloga za povečano previdnost, torej da bi svoji hoji posvečala še dodatno skrbnost, višjo od povprečne, ker ni običajno, da se na domovih ljudi sploh, če pričakuješ goste, nahajajo mastni in spolzki madeži. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor soprispevka tožeče stranke. Tožnica je namreč padla takoj, ko je vstopila v stanovanje, madež ni bil opazen, pa tudi sicer tožena stranka, razen pavšalnih ugovorov, da bi tožnica morala biti bolj previdna, ni konkretizirala in ni navedla, kaj natančno je bilo pri tožničini hoji napačnega ali malomarnega, da bi za padec odgovarjala tudi ona. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ter priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka najprej v pritožbi neutemeljeno navaja, da škodnega dogodka, zaradi katerega se je tožnica poškodovala, zdrsa na domnevno mastnem madežu, ki sploh ni bil viden, ni mogoče opredeliti drugače kot nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožnici in za katerega tožena stranka ne more odgovarjati po načelu krivdne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku namreč ugotovilo, da je v ravnanju zavarovanke tožene stranke podana protipravnost njenega ravnanja, ker tožnice takoj po tistem, ko ji je odprla vrata in je le-ta vstopila v stanovanjsko hišo ni opozorila na to, da je tleh mastni madež, za katerega obstoj je vedela, saj je predhodno dajala živalim hrano v obliki mastnih svinjskih jeter, neposredno pred zvonenjem pa je v roko vzelo krpo in je hotela ta mastni madež pobrisati, pa ga ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi zavarovanka v tistem trenutku, ko je tožnica vstopila v stanovanje le-to morala opozoriti na to, da so tla spolzka in da jih še ni obrisala in je s tem opustila opozorilo na to, da so tla mastna, prav tako ni poskrbela, da tla ne bi ostala mastna, preden je spustila tožnico v stanovanje. Zavarovanki tožene stranke oziroma K., po mnenju sodišča prve stopnje tako tožnica utemeljeno očita dejanje opustitve, kakor tudi neskrbnosti. K. ni ravnala dovolj skrbno in pazljivo, kljub temu, da je vedela, da je na tleh mastni madež, tega ni odstranila, niti tožnice na to ni opozorila in je iz malomarnosti kršila normo opustitve opozorila, ter na normo skrbnosti očiščenja tal. Protipravnost njenega ravnanja je po zaključku sodišča prve stopnje, podana. Tako iz opisa dejanskega stanja nastanka škodnega dogodka, v katerem izstopa protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je šlo zgolj za nesrečen slučaj. Šlo je za situacijo, v kateri je nastala škoda in ki je tožnica ni mogla predvideti, saj ni bila opozorjena, da je na tleh večji mastni madež, ki pa zaradi barve samih ploščic ni bil viden, ploščice pa so bile zaradi tega mastnega madeža na tem mestu spolzke. Tožnica je stopila v stanovanje, ne da bi pričakovala, da lahko pride do zdrsa na teh ploščicah, do zdrsa pa je potem prišlo zaradi mastnih in spolzkih ploščic in tako ni mogoče govoriti, da je prišlo do nesrečnega naključja, temveč so podani elementi krivdne odškodninske odgovornosti, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente takoimenovane krivdne odškodninske odgovornosti (člen 131/I OZ). Ugotovilo je način nastanka škodnega dogodka, protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke in pa tudi vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo posledico. Tako so ugotovljeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, za katero na podlagi zavarovalne police odgovarja tožena stranka. Tožena stranka še v pritožbi izpostavlja primer iz sodne prakse1, na podlagi katere bi bilo mogoče opredeliti tudi obravnavan primer kot nesrečen slučaj, ki se je pripetil tožnici in za katerega tožena stranka ne more odgovarjati po načelu krivdne odgovornosti. V tem, izpostavljenem primeru pa je bilo zavzeto stališče o nesrečnem slučaju, zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov krivdne odškodninske odgovornosti, v našem konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti in zato v tem primeru ne gre za obravnavanje nesrečnega slučaja, temveč za nastanek civilnega odškodninskega delikta.

6. Nadalje so neutemeljeni pritožbeni očitki zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožena stranka vidi v tem, da tožeča stranka z gotovostjo ni dokazala mastnosti tal. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na podlagi izpovedi tožnice in pa na podlagi vpogleda v fotografije ugotovilo, da je na tleh bil masten madež, ki se zaradi prekratkega časa od trenutka, ko je K. dala hrano na tla in do trenutka, ko je tožnica vstopila v stanovanje, ni mogel posušiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi K. in pa tožnice zaključilo, da je K. odprla vrata v istem trenutku, ko pa je tožnica vstopila v stanovanje, ji je na mastnem madežu na tleh spodrsnilo in je padla. Kraj dogodka je razviden tudi iz fotografije A 3. K. je še izpovedala, da vedno po tistem, ko mačke pojedo tla obriše, tokrat pa ni imela časa, da bi to storila, saj je v tistem trenutku, ko so mačke hrano pojedle, tožnica že pozvonila in ji je morala odpreti vrata. Tožnice ni opozorila na mastni madež na tleh in jo je kljub temu mastnemu madežu spustila v stanovanjsko hišo, kar je element protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke. Tako ni šlo, s strani sodišča prve stopnje samo za predvidenje, da je na tleh bil mastni madež, sodišče prve stopnje je to dejstvo štelo za dokazano, kot je to pravilno obrazložilo, na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Ne glede na to, da je toženka predstavljala tretjo osebo, pa se sodišče druge stopnje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožnico opozoriti na mastnost tal oz. je ne spustiti naprej v stanovanje, predno bi obrisala mastni madež. Tega ni storila zato, ker jo je pri tem zmotila tožnica, vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanka tožene stranke vedela za mastni madež in bi ta mastni madež morala odstraniti, torej je z opustitvijo čiščenja, dopustila nastanek mastnega madeža. Ker je za ta mastni madež vedela, pa bi morala tožnico opozoriti na obstoj tega mastnega madeža. Sodišče prve stopnje od zavarovanke tožene stranke ni zahtevalo in pričakovalo večjo skrbnost, v primerjavi s povprečnim človekom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi zavarovanka tožene stranke morala tožnico opozoriti na nevarnost spolzkosti tal, saj je vedela, da je na tleh madež, pa jo je kljub temu spustila v stanovanje, brez opozorila na to spolzkost tal. 7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je na strani tožnikov, torej tistega, ki prihaja na nejavljen obisk, da na svoji strani posveča pozornost in predvidljivost pri hoji, še posebej, če gre za objekte, katerih lastnosti ne pozna in za osebe, katerih navad ne pozna, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vstopila v stanovanje primerno obuta, ni stopila prehitro in na tleh mastnega madeža zaradi svetle barve ploščic ni mogla opaziti. Tožnica je torej vstopila v tuje stanovanje, s povsem normalno skrbnostjo in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da od tožnice ni mogoče pričakovati, da bo po vstopu v stanovanje, ko je zavarovanka odprla vrata mogla pričakovati obstoj mastnega madeža na tleh, ker jo je zavarovanka tožene stranke spustila v stanovanje kljub temu, da je vedela za obstoj mastnega madeža, katerega je ravno hotela očistiti. Tožnica je torej vstopila v stanovanje zavarovanke z zadostno, povprečno mero previdnosti. Bila je primerno obuta, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, pa je kljub temu prišlo do padca, ker spolzkega madeža na tleh, v tistem trenutku, ko je vstopila v stanovanje ni mogla opaziti, kar je vse ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica imela tudi primerno obutev, ji tako ni mogoče očitati, da je z neprimerno obutvijo povečala možnost za svoj padec. Zato je pravilno uporabilo materialno pravo (člen 171 OZ), ko ni ugotovilo soprispevka tožeče stranke k nastalemu škodnemu dogodku. Ker zavarovanka tožene stranke ni izkazala povprečno oziroma običajno skrbnost, ko je tožnico spustila v stanovanje in pred tem ni obrisala mastnega madeža s tal, je s tem svojim ravnanjem oz. opustitvijo povzročila vzrok za nastanek škodnega dogodka in je po ugotovljenih ostalih predpostavkah, zato podana civilna odškodninska odgovornost tožene stranke. Zavarovanka je imela odgovornost zavarovano po polico za zavarovanje stanovanjskih premičnin št. PR 40201042658 z dne 14. 1. 2018 in zato na podlagi te sklenjene zavarovalne pogodbe do zneska, katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje, odškodninsko odgovarja tožena stranka.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje nastanka škodnega dogodka in je ugotovilo vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti, je ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 131 in 135 OZ pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in je tudi pravilno ugotovilo in uporabilo materialno pravo (člen 171 OZ), ko je ugotovilo, da tožnica ni prispevala k nastanku škodnega dogodka in je tako podana 100 % odškodninska odgovornost zavarovanke tožene stranke po temelju in s tem tožene stranke kot zavarovalnice.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v bistvenem delu pritožbeno uveljavlja tožena stranka in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka v pritožbi ni konkretizirala pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določbe ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (člen 164 v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Sodba VS RS, VIII Ips 284/2017.