Jedro

Priznanje krivde je okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem sta bila A. A. in B. B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencema je sodišče izreklo kazni dve leti in deset mesecev zapora ter stranski denarni kazni v znesku 3.000,00 EUR. Na podlagi 48.a člena KZ-1 jima je izreklo še stranski kazni, izgona tujca iz Republike Slovenije za čas štirih let in jima na podlagi 69. in 73. člena KZ-1 odvzelo tovorno vozilo. Sodišče prve stopnje jima je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeni kazni zvišalo na štiri leta zapora, denarni kazni pa je po uradni dolžnosti znižalo na 1.000,00 EUR, sicer je pritožbi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zagovornika obeh obsojencev zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer zoper odločbo o kazenskih sankcijah, zagovornik obsojenega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve ustavnih pravic in svoboščin iz 2. člena Ustave RS (načelo pravne varnosti), 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), zagovornik obsojenega B. B. pa izraža le svoje nestrinjanje z višino izrečene kazni, izpodbija pa tudi odločbo o stroških postopka.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan v odgovorih podanih na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Sodišče je obema obsojencema izreklo kazni v mejah zakona, ki bistveno ne odstopata od sodne prakse. Višje sodišče je v sodbi pod točko 6 pravilno in argumentirano izpostavilo, da zaradi individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij, sklicevanje na posamezne judikate, brez preučitve vseh relevantnih okoliščin, ki so v tisti zadevi vplivale na izbiro in odmero kazni in primerjava z okoliščinami v predmetni zadevi ne more biti merodajna. Prav tako se je višje sodišče opredelilo do priznanja krivde obsojencev in obžalovanja in tudi utemeljilo, zakaj v konkretni zadevi priznanje nima take teže in ni takšne narave, da bi omogočalo znižanje zaporne kazni. Predlaga zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena tako zagovornika kot tudi oba obsojenca.

B.

5. Zagovornik obsojenega B. B. sodišču ne očita konkretne kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč izraža le nestrinjanje z višino izrečene kazni, pri čemer meni, da je izrečena zaporna kazen v nasprotju z dosedanjo sodno prakso ter poudarja, da obsojenec do sedaj še ni bil obsojen, da je storitev kaznivega dejanja odkrito priznal in ga obžaloval, da preživlja ženo in dva mladoletna otroka in da ima zdravstvene težave - visok pritisk in oslabljena pljuča zaradi tuberkuloze, zaradi česar bi mu bilo možno izreči omiljeno krajšo zaporno kazen.

6. Zagovornik obsojenega A. A. pa navaja, da višje sodišče ni uporabilo določb o omilitvi kazni, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji, niti ni obrazložilo svoje odločitve o neuporabi določb o omilitvi kazni (50. in 51. člen KZ-1), s čimer je kršilo določbe kazenskega postopka. V nadaljevanju obramba poudarja, da je sodišče popolnoma prezrlo obsojenčevo priznanje krivde in ga ni upoštevalo kot posebne olajševalne okoliščine, kar je razvidno iz 5. in 8. točke obrazložitve sodbe. Že sam zakon v drugem odstavku 51. člena dojema priznanja krivde ob prvotni izjavi v obtožnem aktu kot posebno olajševalno okoliščino z veliko težo in pomenom, saj le ta okoliščina omogoča sodišču, da kazen dodatno omili. V konkretnem primeru je obsojenec krivdo priznal že takoj na policiji in tudi na predobravnavnem naroku, kar omogoča, da mu sodišče omili kazen tudi do treh mesecev zapora. Višje sodišče v sodbi ni pojasnilo in obrazložilo, zakaj priznanja krivde in obžalovanja dejanja ni upoštevalo kot posebne olajševalne okoliščine, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. Nasprotno, v točki 5 obrazložitve sodbe je kritično in z omalovaževanjem ocenilo okoliščino priznanja, ki naj bi bilo brez teže in pomena, saj je bil obsojenec s strani policistov neposredno zaloten pri izvrševanju kaznivega dejanja. Obramba pa ocenjuje priznanje drugače, da je s tem obsojenec pripomogel k hitremu zaključku kazenskega postopka. Krivdo je priznal že na predobravnavnem naroku. Čeprav je obsojenec v pritožbi navedel vse olajševalne okoliščine, ki vplivajo na višino izrečene kazni, se višje sodišče niti ni izreklo v svoji odločitvi, da izreče kazen nad spodnjo mejo določenega kaznovalnega okvira, s čimer je sodišče obsojencu hudo kršilo določbe postopka. O olajševalnih okoliščinah se višje sodišče sploh ni izreklo. Predvsem pa zagovornik poudarja, da izrečena kazen štirih let zapora bistveno odstopa od odločitev domačih sodišč v primerljivih zadevah. Ena od temeljnih načel je načelo pravne varnosti (2. člen Ustave RS), ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo. S tega vidika ni sprejemljivo, če sodišče, kadar ni nobenega dvoma, da gre za podobno situacijo, v primerljivih situacijah izreče storilcu kaznivega dejanja neprimerno različne kazni. V 14. členu Ustave RS je zapisano, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo ipd.

7. V nadaljevanju obramba naniza določene primere, kjer so bile obsojencem za istovrstna kazniva dejanja izrečene nižje kazni, pri čemer je šlo tudi za prevoz bistveno večjega števila prebežnikov (npr. 33 ali celo 38 ilegalnih prebežnikov, med katerimi so bili tudi otroci, njihovo zdravje pa je bilo že konkretno ogroženo, za kar je bila obsojencu izrečena kazen dve leti in štiri mesece zapora, potem ko je višje sodišče zvišalo kazen iz enega leta in devetih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena na prvi stopnji) in (ali) za dlje časa organizirano proti plačilu ukvarjanje s spravljanjem prebežnikov oziroma ilegalcev preko meje Republike Slovenije. Zato obramba ocenjuje, da kazen izrečena s sodbo višjega sodišča neutemeljeno ne upošteva dosedanje sodne prakse ter vnaša zmedo v pravni red. Glede izpostavljenega vprašanja o višini kazni za tovrstno kaznivo dejanje ni zagotovljena pravna varnost in enotna uporaba prava s poenoteno sodno prakso, višje sodišče pa tudi ni obrazložilo, zakaj njihova odločitev bistveno odstopa od sodne prakse, prav tako pa ni navedlo nobenih konkretnih okoliščin, ki utemeljujejo tako drastično kazen.

8. Oba zagovornika Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da obsojencu izreče omiljeno zaporno kazen, oziroma pritožbo državnega tožilca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

B.-1

**Obramba, predvsem obramba obsojenega A. A., uveljavlja torej kršitev načela enakosti pred zakonom in s tem kršitve načela pravne varnosti ter kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP** Dejstva pomembna za razsojo so:

9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pri obeh obsojencih naslednje olajševalne okoliščine: – dejstvo, da sta obsojenca na predobravnavnem naroku krivdo priznala; – obžalovanje; – premoženjske razmere zaradi katerih sta se odločila izvršiti kaznivo dejanje, saj oba živita v BiH, kjer so težke gospodarske razmere, ki ljudi zaradi preživetja silijo tudi k izvrševanju kaznivih dejanj; – pri obsojenemu B. B. je upoštevalo še njegovo slabo zdravstveno stanje; – kot obteževalne okoliščine pa je upoštevalo samo težo in način storitve kaznivega dejanja, zlasti število tujcev, saj je šlo za 13 tujcev stisnjenih v vsega 0,8 metra širok in 2,5 metra dolg prostor, kar je tudi v okviru kvalificirane oblike izvršitve kaznivega dejanja posebej nehuman način prevoza ljudi, zlasti še, ker je bil med njimi tudi otrok, tujci pa sami sploh niso mogli zapustiti tega prostora, prav tako niso imeli možnosti, da bi iz tega prostora vzpostavili kontakt z obsojencema, če bi bilo kaj narobe; – okoliščino, da so takšna kazniva dejanja družbi nevarna, saj se število ilegalnih prebežnikov, ki želijo preko Slovenije priti v Evropo, močno povečuje, s tem pa se povečuje nevarnost, da bodo na ta način v Evropsko unijo vstopile osebe povezane s terorizmom; – dejstvo, da je bila pot prebežnikov vnaprej organizirana, saj so begunci imeli vso pot iz Sarajeva do Italije zagotovljen prevoz s posebej prirejenim tovornim vozilom; – okoliščina, da sta obsojenca že enkrat prej opravila prevoz ilegalnih migrantov na enak način, kar je povedal obsojeni A. A. Okrožno sodišče je v obrazložitvi sodbe še posebej poudarilo , da je pri odmeri kazni upoštevalo tudi dosedanjo sodno prakso, na katero je opozorila obramba.

10. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, ki je pritožbi državnega tožilca ugodilo, medtem ko je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni, je to sicer pritrdilo sodišču prve stopnje, da sta oba obsojenca sicer dejanje priznala, kar je olajševalna okoliščina, vendar pa je ocenilo, da nima posebne teže, saj sta bila "oba obtoženca s strani policistov neposredno zalotena pri izvrševanju kaznivega dejanja, dejstvo, na katerega opozarjajo zagovorniki v pritožbi, da se je obtoženi A. A. kot delavec izkazal pri prejšnjem delodajalcu in tudi razlogi zaradi katerih je zamenjal službo pa na težo očitanega kaznivega dejanja ne vplivajo". Delovne sposobnosti in finančna stiska namreč v nobenem primeru po presoji višjega sodišča ne moreta biti izgovor oziroma opravičilo za storitev kakršnegakoli delikventnega ravnanja, še posebej ne tako zavržnega dejanja, kot je bilo to v konkretnem primeru, „ko je obtoženi, četudi pred tem ni bil v nobenem kazenskem postopku, hotel zaslužiti na račun ilegalnih prebežnikov, ne da bi se menil za njihovo ranljivost, osebno stisko in nenazadnje (glede na razmere v kakršnih so se prevažali) tudi življenjsko ogroženost. Obtoženi je zasledoval koristoljubnosti motiv, saj je glede na dejstveni opis to okoliščino nenazadnje tudi priznal, zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da ni pridobil nobene premoženjske koristi“. Po presoji pritožbenega sodišča se obramba tudi neuspešno sklicuje na sodno prakso. Pritožbeno sodišče poudarja, da „splošna pravila za odmero kazni namreč nalagajo sodišču, da storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah predpisane glede na težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo; pri čemer upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine)“.1 S tem je po nadaljnji presoji pritožbenega sodišča „zakonodajalec udejanjil eno od temeljnih načel glede individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij, zato pavšalno sklicevanje na določene judikate, ne da bi se upoštevalo in natančno preučilo vse relevantne okoliščine, ki so v tisti zadevi vplivale na izbiro in odmero kazni in jih primerjalo z okoliščinam v predmetni zadevi, ne more biti merodajno“ (točka 6 sodbe pritožbenega sodišča).

11. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče utemeljilo presojo, zakaj kazni izrečene obsojencem v drugih kazenskih zadevah niso primerljive z obravnavano. Pojasnilo je namreč, da so bila nekatera kazniva dejanja storjena v času, ko je veljal še KZ-1E, ko je bila za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen do pet let zapora in denarna kazen, bodisi je šlo "zgolj" za očitek temeljne oblike kaznivega dejanja, bodisi, da so očitki v pritožbi pavšalni in nekonkretizirani in kot taki nezmožni presoje glede očitka o kršitvi enakosti pred zakonom (točka 7 sodbe pritožbenega sodišča). Obrazložilo pa je tudi, zakaj je sledilo pritožbi državnega tožilca. Strinjalo se je s pritožniki, da je priznanje krivde sicer olajševalna okoliščina, vendar sama po sebi ni take narave, da bi narekovala omilitev kazni pod zakonski minimum. Še posebej to ne velja v obravnavani zadevi, saj sta bila obsojenca zasačena pri prevozu ilegalnih prebežnikov, zato njuno priznanje (ki sicer predstavlja olajševalno okoliščino) ni imelo kakšne posebne teže pri dokazovanju tega kaznivega dejanja (točka 11 sodbe pritožbenega sodišča). Sicer pa je pojasnilo še, da tudi ni šlo za enkraten spodrsljaj, saj je obtoženi A. A. sam pojasnil, da sta vsaj enkrat prej že opravila identični prevoz, kar po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da njuno ravnanje, ki mu obramba neutemeljeno pripiše svojstvo "enkratne napake", ni bilo motivirano z relativno slabimi premoženjskimi razmerami v katerih živita v BiH, temveč je šlo za željo po zaslužku in to na račun izredno ranljive skupine ljudi. Pritrdilo pa je tudi ugotovljenim obteževalnim okoliščinam s strani sodišča prve stopnje, in sicer, da je šlo za večje število tujcev, nehuman in življenjsko ogrožajoč način prevoza ter ocenilo, da je navedenim okoliščinam ter družbeni nevarnosti tovrstnega kriminalnega početja dalo prvostopenjsko sodišče premajhno težo. 12. Po določbi 50. člena KZ-1 sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni: – če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati; – če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.

13. Drugi odstavek 51. člena KZ-1 pa predpisuje meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde.

14. Nobenega dvoma torej ni, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Da je priznanje krivde mogoče upoštevati kot običajno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni brez uporabe omilitvenih določil, je Vrhovno sodišče že presodilo.2 Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil. 15. V konkretnem primeru je sodišče upoštevalo priznanje krivde kot olajševalno okoliščino, vendar je ni ocenilo kot tako tehtne okoliščine, da bi opravičevala uporabo omilitvenih določil. Pritožbeno sodišče je presodilo tudi vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje le, da jim je dalo drugačno težo. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo predvsem popolnoma nesprejemljiv način prevoza trinajstih prebežnikov, ki so se nahajali v skritem prostoru velikosti zgolj 2 m2, kjer jim je primanjkovalo zraka, ter dejstvo, da je bil med prebežniki celo otrok, prav tako pa tudi, da prebežniki sami niso mogli zapustiti tega prostora in niso imeli možnosti komunicirati z obsojencema v primeru, če bi bilo kaj narobe. Nehumanosti prevoza pa sta se obtoženca, kot nadalje izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, tudi dobro zavedala. Te okoliščine pa so po presoji pritožbenega sodišča takšne narave, da ne opravičujejo uporabe omilitvenih določil. Kot nesprejemljivi olajševalni okoliščini pa je ocenilo tudi slabe gospodarske razmere v BiH ter navedbe obrambe, da obsojenca nista pridobila nobene premoženjske koristi.

16. Glede na navedeno ima torej sodba pritožbenega sodišča vse razloge, ki vplivajo na odmero kazni in ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Le njihovo težo je pritožbeno sodišče ocenilo drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje in za kar se zavzema obramba.

17. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni kršeno načelo enakosti pred zakonom, oziroma sodišče z izpodbijanima kaznima ni odstopilo od sodne prakse. Z novelo KZ-1G, ki je bila sprejeta junija 20203 je bil namreč spremenjen 308. člen KZ-1. Zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij ter interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje, je zakonodajalec predpisano kazen zvišal tako, da je v tretjem odstavku kazen zapora do petih let in denarno kazen zvišala na kazen od treh do desetih let, v šestem odstavku pa kazen enega do osmih let na kazen od treh do petnajstih let zapora. Navedeno je vsekakor okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri izreku kazni. V zadevah na katere opozarja obramba obsojenega A. A., kjer naj bi bilo dejansko stanje primerljivo z obravnavanim, pa so bila dejanja v pretežnem delu storjena v času veljavnosti KZ-1E in so zato sodišča v skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 uporabila zakon, ki je za storilca milejši. Sodna praksa pa se po uveljavitvi te zakonske novele, še ni izoblikovala do te mere, da bi lahko v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče lahko presojalo ali gre za kršitev načela enakosti pred zakonom.

18. Pritožbeno sodišče je torej izreklo kazen v mejah predpisane, svojo odločitev je obrazložilo, zato je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni. Nestrinjanje z višino izrečenih kazni pa pomeni le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi nadaljnje navedbe zagovornika obsojenega B. B., ki izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka, saj meni, da bi moralo sodišče obsojenca plačila stroškov postopka oprostiti glede na to, da je do sedaj neobsojen in da je dejanje odkrito priznal in ga obžaloval ter da preživlja ženo in ima dva mladoletna otroka. Sodišče je namreč obema obsojencema naložilo plačilo stroškov, ker je ocenilo, da sta jih oba sposobna plačati, saj sta zaposlena in sta kljub temu, da so jima bili postavljeni zagovorniki po uradni dolžnosti, kasneje izbrala svoja zagovornika po pooblastilu. Kot je bilo že pojasnjeno, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne more biti razlog za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti.

C.

20. Glede na navedene razloge je zahtevi zagovornikov obsojencev na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Odločitev o stroških postopka, ki so nastali pred Vrhovnim sodiščem temelji na določilih četrtega odstavka 95. člena ZKP. Obsojenca sta namreč dolžna plačati že omenjene stroške kazenskega postopka nastale do pravnomočnosti sodbe, sta že dlje časa na prestajanju kazni, skrbeti pa morata tudi za družino, zaradi česar bi bilo zaradi plačila stroškov v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu po presoji Vrhovnega sodišča ogroženo njuno preživljanje in predvsem preživljanje njunih družinskih članov.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prvi in drugi odstavek 49. člena KZ-1. 2 Glej sodbe I Ips 95280/2010 z dne 12. 1. 2012, I Ips 5416/2011 z dne 18. 7. 2013 in I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021. 3 Ur. l. RS, št. 91/2020 z dne 26. 6. 2020.