Jedro

Bistveni pogoj za priznanje varstvenega dodatka je, da lastni dohodek vlagatelja oziroma družine ne presega višine premoženjskega cenzusa, določenega v višini minimalnega dohodka vlagatelja oz. družine. Ker lastni dohodek družine tožnika presega minimalni dohodek za varstveni dodatek, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka po 49. členu ZSVarPre.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z ugoditvenim delom sodbe odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 12. 2013 (I. točka izreka), v prvostopenjski odločbi št. ... z dne 22. 5. 2012 pa datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 31. 5. 2012 (II. točka izreka).

Tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe, št. ... z dne 20. 12. 2013 in prvostopenjske odločbe, št. ... z dne 17. 1. 2013, je zavrnilo, saj je zaključilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita (III. točka izreka).

Hkrati je izreklo, da tožnik nima pravice do varstvenega dodatka od 1. 6. 2012 dalje (IV. točka izreka).

Sklenilo je še, da stroški postopka tožnika bremenijo proračun RS (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik s predlogom, da se mu varstveni dodatek izplačuje tudi od 1. 6. 2012 dalje.

Navaja, da ni imel pravice do pravičnega in poštenega sojenja. Priznanje varstvenega dodatka bi bilo pravično, humano in pošteno, ker njemu in njegovi družini omogoča preživetje. Brezplačna pravna pomoč mu je bila dodeljena z odločbo z dne 5. 3. 2015 in se odvetnik ni mogel pripraviti na sojenje. Na razpisano glavno obravnavo je čakal dve uri, sodišče je prekinjalo odvetnika in dovolilo le kratko zaslišanje. Postopek primerja z inkvizicijskim. Poudarja, da je hudo telesno in duševno prizadet, njegova družina je socialno ogrožena.

Predlaga prednostno obravnavo pritožbe, odobritev brezplačne pravne pomoči in oprostitev plačila sodnih taks ter stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena

4. Ker se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, jo je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), preizkusilo le v delu, v katerem tožnik ni uspel. Torej v obsegu zavrnilne III. in IV. točke izreka.

Ugoditveni del sodbe o odpravi dokončne odločbe z dne 20. 12. 2013 (I. tč. izreka), in o delni spremembi prvostopenjske z dne 22. 5. 2012 tako, da je datum 1. 1. 2012 nadomeščen z datumom 31. 5. 2012 ( II tč. izreka), je namreč že pravnomočen.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilnega dela sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki ji zatrjuje pritožba, iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Pritožbeni očitek, da se tožnikov pooblaščenec ni mogel pripraviti na sojenje, ni utemeljen. Po 280. členu ZPP se narok določi tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena z odločbo z dne 5. 3. 2015, pooblastilo za zastopanje pa sodišču predloženo dne 1. 4. 2015. Ker je bila glavna obravnava opravljena šele dne 7. 5. 2015, vabilo pooblaščencu pa vročeno že 31. 3. 2015(1) je bil pooblaščencu omogočen zakonsko zagotovljen minimalni čas za pripravo. V obravnavani zadevi tako ni prišlo do smiselno uveljavljane kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče ni kršilo 280. člena istega zakona.

Ni podana niti kršitev iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Potek glavne obravnave dne 7. 5. 2015 je razviden iz zapisnika. Na naroku sta bila prisotna tožnik in njegov pooblaščenec. Tožnik je bil zaslišan. Očitek, da naj bi mu bila kršena pravica do izjave ne le, da ni utemeljena, temveč je celo protispisna, saj kaj takega ne izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni dne 7. 5. 2015. Do le povsem pavšalno zatrjevane kršitve pravice do poštenega sojenja pa se ni mogoče niti opredeliti.

Materialno pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

7. Dne 1. 1. 2012 se je začel uporabljati Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami), ki je na novo uredil pravice iz javnih sredstev. Varstveni dodatek po tem zakonu ni več pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in se tudi ne financira iz prispevkov za to zavarovanje, temveč iz proračuna Republike Slovenije. Gre za socialno varstveni prejemek, do katerega je upravičen le, kdor izpolnjuje zakonske pogoje za njegovo priznanje.

Prevedbo oziroma t.i. prenos varstvenega dodatka za upravičence, katerim je bila pravica priznana po prejšnjih predpisih, ureja 68. člen ZSVarPre. Centre za socialno delo pooblašča, da v roku treh mesecev od začetka uporabe zakona po uradni dolžnosti ugotovijo, ali prejemniki varstvenega dodatka po ZVarDod izpolnjujejo pogoje za preoblikovanje njihovih pravic v pravice do socialno varstvenih prejemkov po ZSVarPre. Uživalcem pravice do varstvenega dodatka po prejšnjih predpisih, se lahko istovrstna pravica prizna le, v kolikor so izpolnjeni vsi pogoji, predpisani z ZSVarPre. V postopku prevedbe je potrebno posamični upravni akt o pravici, pridobljeni po prej veljavni predpisih, razveljaviti in v primeru, da po ZSVarPre pogoji niso izpolnjeni, tako tudi odločiti.

Po 49. členu ZSVarPre je namreč pravica do varstvenega dodatka zagotovljena osebam, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali so starejše od 63 let ženske oz. od 65 let moški; so upravičene do denarne socialne pomoči, oz. bi do nje lahko bile upravičene, ali katerih lastni dohodek oz. lastni dohodek družine, ugotovljen na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči, presega višino njihovega minimalnega dohodka oz. seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči, in zaradi tega niso upravičene do denarne socialne pomoči, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oz. seštevka minimalnih dohodkov, določenega na način iz 50. člena tega zakona. Vendar je pravica po novem zakonu zagotovljena le, če varstvenega dodatka ne prejemajo po drugih predpisih in če izpolnjujejo ostale pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči. Po 3. odstavku 6. člena ZSVarPre pa so do denarne socialne pomoči ob izpolnjenih zakonskih pogojih upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati.

Bistveni pogoj za priznanje varstvenega dodatka (in tudi denarne socialne pomoči) je, da lastni dohodek vlagatelja oziroma družine ne presega višine premoženjskega cenzusa, določenega v višini minimalnega dohodka vlagatelja oz. družine. Takšen dejanski stan pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podan, kot pravilno ugotavljata sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

K zavrnilnemu delu sodbe o varstvenem dodatku od 1. 6. 2012 dalje iz postopka preoblikovanja pravice po 68. členu ZSVarPre ( IV. tč. izreka)

8. Tožnik je bil po odločbi št. ... z dne 18. 12. 2003 uživalec varstvenega dodatka od 13. 11. 2003 dalje na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), od 1. 2. 2008 pa na podlagi Zakona o varstvenem dodatku (ZVarDod; Ur. l. RS., št. 19/2008 s spremembami).

9. Ob prevedbi pravice na temelju 4. odstavka 68. člena ZSVarPre, je bila v predsodnem postopku odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razveljavljena z dnem 1. 1. 2012 in odločeno, da tožnik več ni upravičen do varstvenega dodatka. Ugotovljeno je bilo, da lastni dohodek družine znaša 878,39 EUR, kar presega višino minimalnega dohodka družine za denarno socialno pomoč (v višini 535,60 EUR), kakor tudi višino minimalnega dohodka za varstveni dodatek v višini 629,20 EUR. Prav to dejstvo pa je edino odločilno za zakonitost dela prvostopenjske odločbe z dne 22. 5. 2012, po kateri tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka, niti drugih pravic na temelju ZSVarPre.

10. Z že pravnomočnim delom sodbe je sicer odpravljen drugostopenjski upravni akt z dne 20. 12 2013 v celoti, prvostopenjska odločba z dne 22. 5. 2012 pa delno spremenjena tako, da je datum 1. 1. 2012 nadomeščen z datumom 31. 5. 2012. Vendar takšen poseg ni opravljen iz razloga, ker bi tožnik izpolnjeval pogoje za varstveni dodatek po ZSVarPre, temveč izključno zaradi pravnih učinkov razveljavitve posamičnega upravnega akta.

Razveljavitev upravne odločbe lahko glede na pravno teorijo in sodno prakso(2) vedno učinkuje le ex nunc. Torej za naprej. Če se odločba razveljavi, se namreč glede na 281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 24/2006 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa iz nje nastati nobene nove pravne posledice. Četudi tožnik ne izpolnjuje pogojev za preoblikovanje pravice do varstvenega dodatka, priznanega po prej veljavnem ZVarDod v pravico po ZSVarPre, pravne posledice prejetih mesečnih zneskov varstvenega dodatka do 31. 5. 2012, ni mogoče odpraviti.

11. Predhodno navedeno in dejstva iz 9. tč. te obrazložitve seveda pomenijo, da tožnik do varstvenega dodatka po ZSVarPre tako od 1. 1. 2012, niti od 1. 6. 2012 dalje več ni upravičen, kot je razsojeno s IV. tč. izreka izpodbijane sodbe. Pritožba v tej smeri je zato ostala brezuspešna.

K zavrnilnemu delu sodbe v zvezi z novo zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka po ZSVarPre (III. tč. izreka)

12. Povsem neutemeljena je nadalje pritožba zoper III. tč. izreka izpodbijane sodbe o zavrnitvi zahtevka na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, izdanih v predsodnem postopku na podlagi zahteve, vložene dne 24. 12. 2012. 13. Tožnik pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi, ne prereka v predsodnem postopku ugotovljenega lastnega dohodka družine v znesku 879,12 EUR, ne višine minimalnega dohodka za varstveni dodatek, ki je znašala 629,20 EUR. Tako sploh ni dvoma, da lastni dohodek družine presega minimalni dohodek za varstveni dodatek. Ker je lastni dohodek družine višji od višine minimalnega dohodka za varstveni dodatek, ni podan dejanski stan iz 49. člena ZSVarPre. Torej ni pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka po ZSVarPre po zahtevi, vloženi 24.12. 2012. V lastni dohodek družine je namreč po 20. do 23. člena ZSVarPre vštet dohodek tožnika (invalidska pokojnina) in njegove žene (drugi dohodki iz delovnega razmerja), minimalni dohodek vlagatelja oziroma družine za varstveni dodatek pa ustrezno ponderiran na podlagi 50. člena ZSVarPre, oziroma 26. člena ZSVarPre. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik po določbah ZSVarPre ni upravičen do varstvenega dodatka.

Zgolj zatrjevanje pritožnika, da je njegova družina socialno ogrožena ob neizpolnjenih pogojih za priznanje varstvenega dodatka po ZSVarPre, seveda ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Ker sta zavrnilni odločbi z dne 17. 1. 2013 in z dne 20. 12. 2013 tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo z izpodbijano III. tč. izreka sodbe, utemeljeno zavrnjen.

14. S to dodatno obrazložitvijo je potrebno pritožbo tudi v tem obsegu na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Na koncu je potrebno le še poudariti, da je za pritožbeno reševanje predmetne zadeve, popolnoma brezpredmetna pritožnikova zahteva za brezplačno pravno pomoč. Takšna zahteva ne more biti predmet pritožbenega postopka. Sicer pa iz listin sodnega spisa izhaja, da mu je bila brezplačna pravna pomoč že odobrena z odločbo pristojne službe za BPP (list. št. 40 in 41). Enako velja za predlagano oprostitev plačila sodnih taks, saj za spore o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialnega varstva glede na 71. člen ZDSS-1, sploh ni taksne zavezanosti.

(1) Torej celo 1 dan pred predložitvijo pooblastila za zastopanje.

(2) Npr. v zadevah VIII Ips 49/2015, Psp 493/2014 itd..