Jedro

Vsakoletne nekajmesečne tožnikove odsotnosti iz Slovenije ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji, kjer je tožnik pomagal stricu slaščičarju, ko pa zaradi slabe sezone ni bilo dela, je odhajal v Makedonijo, kjer živijo njegovi starši. V takšnih okoliščinah tolikšne tožnikove odsotnosti ne gre enačiti z dopustom ter ni bilo mogoče šteti, da tožnik v Sloveniji tudi dejansko živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka je vlogo tožnika zavrnila na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker tožnik, ki je sicer na dan 23.12.1990 imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, dejansko od navedenega datuma dalje pa do izdaje izpodbijane odločbe ni ves čas živel v Sloveniji. Tožena stranka je namreč ocenila, da vsakoletne nekaj mesečne odsotnosti iz Slovenije ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji, kar je sicer po navedeni zakonski določbi pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ker je bil na takšni podlagi sprejet napačen sklep. Tožnik se je leta 1989 preselil v Brežice in je tu od 29.3.1989 stalno prijavljen na naslovu, kjer je delal pri stricu slaščičarju. Ker je pozimi po teh izdelkih manjše povpraševanje, se je vsako leto on in družina njegovega strica, od januarja do marca odpravila na dopust k sorodnikom v Makedonijo. To je bila začasna odsotnost med dopustom. Ni pravilna ugotovitev, da med tem časom dejansko ni živel tu, gre le za začasno fizično odsotnost. Ali to pomeni, da začasno odsotni izgubijo status stalnega prebivalca, ali pa to pomeni, da ima organ drugačna merila le za priseljence. Napačna je razlaga tožene stranke, da dva do trimesečna odsotnost letno pomeni, da tu dejansko ne živi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZDRS, Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I in 38/92), na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in ob pogoju, da tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima oporo v podatkih spisov, da je bil tožnik odsoten iz Slovenije od jeseni 1991 pa do marca 1992, torej več kot pet mesecev oziroma po nekaj mesecev letno. Tudi nima pomislekov glede pravilnosti ocene tožene stranke, da vsakoletne nekaj mesečne tožnikove odsotnosti iz Slovenije ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji, kjer je po lastnih navedbah pomagal stricu slaščičarju, ko pa zaradi slabe sezone ni bilo dela, je odšel v Makedonijo, kjer žive njegovi starši. Tožena stranka je zato v takšnih okoliščinah in glede na tolikšno tožnikovo odsotnost, ki je tudi po oceni sodišča ne gre enačiti z dopustom, pravilno štela, da tožnik dejansko ne biva v Republiki Sloveniji ter opravičeno ni mogla šteti, da bi tožnik v Republiki Sloveniji opravljal večino življenjskih aktivnosti.

Po povedanem je tožba neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.