Jedro

Za rešitev sporne zadeve je ključna ugotovitev, da tožnica nima poravnanih prispevkov za čas od 1. 7. 2010 dalje. Že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo. Ključno je namreč, da po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, dopolnjena pokojninska doba znaša 33 let, 3 mesece in 23 dni. V primeru, da se prišteje bolniški stalež in porodniški dopust v trajanju 1 leto 7 mesecev in 12 dni, potem znaša pokojninska doba 34 let, 11 mesecev in 5 dni. Če pa bi upoštevali še ostalo obdobje v trajanju 2 leti, 4 mesece in 18 dni, bi znašala pokojninska doba 37 let, 3 mesece in 23 dni. Ker je bil v letu 2017 pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bila upoštevana navedena doba, tožnica ne bi izpolnila zahtevanega pogoja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 9. 2018 spremeni tako, da se pritožbi tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 17. 5. 2018 ugodi in se prvostopenjska odločba spremeni tako, da se tožnici prizna pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od vložitve zahteve za njeno priznanje dalje, o višini katere naj odloči tožena stranka. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim uveljavlja kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je 8. 3. 2017 podala vlogo za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine in sicer ustno referentki na ZPIZ-u, ki je ob sprejemu vloge najprej ugotovila, da ima tožnica za leti 2016 in 2015 prispevke plačane. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da trditev tožnice, da ima tudi od 1. 3. 2010 dalje plačane prispevke ne drži in da ta trditev ne izhaja iz predloženih dokazov pa tudi ne iz ugotovitev izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu mnenju v celoti sledilo. Po mnenju tožnice pa je zaključek izvedenca napačen. Tožnica je ves čas postopka trdila, da je evidenca FURS napačna in pri tej trditvi tudi v celoti vztraja. Izvedenec na to trditev ni odgovoril. Navedel je le, da je FURS plačila knjižil in da so bile vknjižbe plačil v skladu z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZdavP-2).1 Iz mnenja izhaja, da kljub specifikaciji tožnice, kateri prispevek plačuje, FURS najprej pokrije obresti, nato pa najstarejšo terjatev. 93. člen ZDavP-2, na katerega se sklicujeta tako izvedenec kot sodišče, določa način poplačila in vrstni red v primeru, ko davčni zavezanec obveznost plača sam. V primeru, ko je davčni organ začel postopek davčne izvršbe na podlagi izvršilnih naslovov, ki so predmet davčne izvršbe, pa je davčni organ dolžan z denarnimi sredstvi, ki jih izterja v postopku davčne izvršbe, pokrivati posamezne vrste prispevkov in zamudne obresti po seznamu izvršilnih naslovov in nima možnosti poplačila, kot to določa 93. člen ZDavP-2. Ker davčni organ v postopku davčnih izvršb s plačili, ki jih je realiziral, ni pokrival obveznosti po izvršilnih naslovih in obresti iz tega naslova, ampak v evidenci izkazoval izterjane in poplačane davke, prispevke in obresti še vedno kot neporavnane, je davčna evidenca davčnega organa nepravilna. Tožnica je v dokazne namene predložila več izvršilnih naslovov s seznami izvršilnih naslovov za katere izvedenec sicer priznava, da jih je tožnica uspešno izpodbijala in so bili bodisi razveljavljeni bodisi izvzeti, priznava pa tudi, da so lahko obresti napačno obračunane, vendar zaključuje, da je to zanemarljivo. Tožnica se s tem ne strinja. V postopku je trdila in dokazovala, da so že od leta 1997 dalje evidence FURS neurejene, nepravilne in nezakonite. Zaradi jasnosti zadeve tožnica nepravilnost evidence FURS dokazuje tudi z izvršilnim postopkom, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Cerknici pod opr. št. In 26/2011 in sicer za znesek 156.578,10 EUR. Listine dokazujejo nepravilnost evidenc FURS v tem izvršilnem postopku. V nadaljevanju tožnica podrobno pojasnjuje potek postopka v zvezi z omenjeno zadevo. Izvedenec v izvedenskem mnenju način poplačila davčnih obveznosti opira na 93. člen ZDavP-2, ki pa določa vrstni red poplačila v primeru, ko davčni zavezanec davčno obveznost v celoti ali deloma sam poravna in pri tem navede namen plačila, ali pa davčnemu organu nakaže določen znesek in pri tem ne navedene namen plačila. V primeru izterjave davčnih obveznosti pa je davčni organ dolžan s plačili, ki jih v postopku izterjave prejme, pokrivati tiste obveznosti davčnega zavezanca, ki so predmet izvršilnega postopka, tj. postopka prisilne izterjave. Davčni organ pa ni ravnal tako in tudi ni upošteval že omenjene odločbe sodišča pod opr. št. In 26/2011. Res je, da FURS za akontacijo dohodnine ne izdaja davčnih odločb, izdaja pa odločbo o odmeri dohodnine za vsako leto posebej. Z izdajo odločbe o odmeri dohodnine nastane obveznost plačila dohodnine po odmerni odločbi, akontacijo dohodnine kot neporavnano obveznost pa bi moral FURS v svojih davčnih evidencah urediti ter upoštevati le višino obveznosti iz naslova dohodnine po odmerni odločbi. FURS pa ni ravnal tako, temveč v svojih evidencah izkazuje akontacijo dohodnine, kar izhaja tudi iz vseh knjigovodskih evidenc, ki jih je tožnica v dokazne namene predložila. Davčne evidence niso pravilne in ne izkazujejo stanja obveznosti tožnice. Nenazadnje to izhaja tudi iz odločb o odmeri dohodnine za leto 2001 in 2000, ki se nahajajo v spisu. Ker FURS ni izvedel ustreznih vknjižb in ni uskladil svoje knjigovodske evidence, je obveznosti tožnice še vedno vodil kot neporavnane, od teh obveznosti pa obračunaval obresti in obresti od obresti, kar pomeni, da je s plačili, ki jih je prejemal, pokrival obveznosti po svoji knjigovodski evidenci in ne po realiziranih plačilih v izvršilnem postopku, čeprav je bil dolžan s plačili, ki so bila realizirana v izvršilnem postopku poplačati, torej zapirati obveznosti tožnice iz naslova prispevkov in davkov in obresti po teh izvršilnih naslovih. Poleg tega, da so bili prispevki za leto 2017, 2018 in delno 2019 poravnani iz kupnine, ki jo je sodišče realiziralo s prodajo nepremičnin, pa je tožnica prispevke sama v navedenem obdobju plačevala, v kolikor je to zmogla glede na blokiran račun. Tako ima plačane prispevke za leto 2017, 2018 in 2019 ter 2020. Tekoče plačuje tudi prispevke za leto 2021 in 2022. V nadaljevanju pritožbe podrobneje pojasnjuje, da so napake FURS-a razvidne iz izdanih odločb, ki se nahajajo v spisu in iz seznama izvršilnih naslovov, ki se prav tako nahajajo v spisu. Od leta 1997 dalje FURS plačila tožnice knjiži napačno, vodi postopke prisilne izterjave, po katerih ne pokriva terjatev, ki so bile predmet izvršbe, terja plačilo akontacij dohodnine z zamudnimi obrestmi, čeprav do tega ni upravičen. Sklicevanje FURS, da ne razpolaga z evidencami glede delovne dobe, tožnice ne more obremeniti, še zlasti glede na dejstvo, da je bilo do ukinitve SDK možno plačilo plače šele po plačilu prispevkov in da je bilo določeno obdobje, ko je tožnica poslovala, potrebno račune, ki jih je izdajala, registrirati na FURS, ki je ob registraciji računa, v kolikor niso bili plačani prispevki, račun zadržal (tožnici FURS nikoli ni zadržal račune za poplačilo prispevkov, ker je imela obveznosti plačane). Tožnica je redno plačevala obveznosti do blokade računa v letu 1997, ko ji je FURS blokiral sredstva na računu, po mnenju tožnice nezakonito, kar izhaja tudi iz odločbe, ki se nahaja v spisu. Tožnica je glede na trditve FURS v tem postopku v delu, ki se nanašajo na plačilo prispevkov in podatke glede plačila teh prispevkov, zaprosila za posredovanje podatkov ZZZS, ki je odgovoril, da je celotno dokumentacijo, s katero je razpolagal, posredoval FURS. FURS je torej to dokumentacijo prejel, sedaj pa od tožnice zahteva, da dokaže plačila prispevkov. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na določbo 76. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu nalaga dokazno bremen in sicer, da mora davčni organ dokazati dejstva, na podlagi katerih je davčna obveznost nastala ali nenastala, se povečala ali zmanjšala ob obrazloženih ugovornih navedbah davčnega zavezanca. Tožnica je predložila dokaze za svoje ugovorne navedbe in svoje trditve, na strani FURS pa je, da dokaže, da je evidenca FURS v skladu z zakonom in v skladu z izdanimi odločbami Ministrstva za finance in Upravnega sodišča RS ter v skladu s sodnimi odločbami izdanimi v postopku prisilne izterjave. V kolikor tega ne uspe dokazati, je šteti, da so trditve tožnice točne. Sodišče je tako napačno ugotovilo, da tožnica ni plačala prispevkov in iz tega razloga ni upravičena do 20 % starostne pokojnine. Svoj zaključek je oprlo zgolj na mnenje izvedenca finančne stroke, ki pa dejansko na ugovorne navedbe tožnice ni odgovoril. Ugotovitev, da so prispevki plačani le do 1. 3. 2010 je protispisna ter najmanj v direktnem nasprotju s sklepom Okrajnega sodišča v Cerknici, ki je za del leta 2017, leto 2018 in del leta 2019 pokrival prispevke, pa tega FURS, pa tudi izvedenec ne upoštevata. Iz predloženih knjigovodskih evidenc in sklepov o izvršbi izhaja, da so ti prispevke še vedno predmet izterjave, čeprav je sodišče izrecno navedlo, da se skladno z določbami ZIZ ob plačilu plačujejo prispevki za eno leto nazaj, torej so bili tako plačani za dve leti, FURS pa tega ni evidentiral ter jih še vedno terja in hkrati obračunava zamudne obresti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje jasna, da je izrek sodbe razumljiv in da ne nasprotuje samemu sebi. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Tudi razlogi sodbe niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju. Prav tako tudi ne gre za protispisnost. Zato bi šlo, če bi sodišče napravilo napako pri tehničnem prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe.3 Po stališču pritožbenega sodišča o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S tem v zvezi so torej pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 9. 2018, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 5. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da se zahteva tožnice za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavrne.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica 7. 3. 2017 vložila zahtevo za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. Tožnica je do navedenega dne dopolnila 69 let in 11 mesecev starosti ter 33 let, 3 mesece in 23 dni pokojninske dobe brez dokupa.

8. V spornem obdobju veljavni 38. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 je v 39.a členu določal, da zavarovancu, ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona se, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine. V letu 2017 je bil namreč pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine (za žensko) dosežena starost 59 let in 4 mesece ter dopolnjena pokojninska doba brez dokupa v trajanju 39 let in 8 mesecev.

10. V zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko dobo. Pri tem je ključno vprašanje, ali je tožnica na dan vložitve vloge kot samostojna zavezanka za plačilo prispevkov, imela prispevke plačane. Ugotovitev glede plačila prispevkov namreč vpliva na ugotovitev pokojninske dobe. V zavarovalno dobo in s tem v pokojninsko dobo namreč štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki (133. člen ZPIZ-2).

11. Skladno s prvim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 prispevke za obvezno zavarovanje po tem zakonu pobira davčna uprava, razen prispevka za dokup pokojninske dobe. Če ni s tem zakonom drugače določeno, se glede postopka pobiranja prispevkov, pravic in obveznosti zavarovanca, varovanja podatkov in pristojnosti davčnega organa uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in davčno službo (drugi odstavek). Glede pobiranja in vodenja postopkov, ZPIZ-2 odkazuje na uporabo ZDavP-2. 12. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo pisnega pojasnila FURS ter nadalje s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance A. A., ki ga je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do vložite zahteve tožnice za priznanje pravice do izplačevanja 20 % pokojnine, torej do 7. 3. 2017, poravnane do meseca junija 2010. Kasneje so bili plačani prispevki še za en mesec.

13. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki je preučil obsežno dokumentacijo in tudi odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe, da izvedenec ni odgovoril na trditve tožnice, da naj bi bila evidenca FURS napačna. Sodišče mu je omenjeno vprašanje zastavilo na naroku za glavno obravnavo, pri čemer je izvedenec pojasnil, da se 90 % odnosa tožnice napram FURS-a nanaša na davčne obveznosti. Na prispevne obveznosti pa se odnos nanaša na obdobje pred junijem 2010. Nobena dokumentacija ne izkazuje, da bi tožnica plačala prispevke za pokojninsko zavarovanje po navedenem obdobju, ki ne bi bili upoštevani v evidenci FURS-a. Do meseca junija 2010 ima tožnica plačane prispevke. Kasneje so bili plačani prispevki še za en mesec. Izvedenec je tudi pojasnil, da zavezanec lahko odloča o tem kateri prispevek bo plačan, katera obveznost pa se časovno pokriva, pa zakon določa, da se pokriva najstarejšo obveznost. Tako tudi ZDavP-2 v 93. členu določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev. V primeru, če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek ali pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: 1. stroški postopka pobiranja davka, 2. obresti, 3. davek in 4. denarne kazni in globe ter stroški postopka. V četrtem odstavku pa je izrecno določeno, da v postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Izvedenec je na naroku tudi prepričljivo odgovoril na vprašanja pooblaščenke tožnice glede vodenja evidenc še posebej v zvezi s sklepom In 26/2011. Po mnenju izvedenca je bistveno, da ima davčni organ v davčnem predpisu zakonsko podlago, ki določa, da se s plačili poravnava najprej najstarejše obveznosti. Mnenje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova, je tudi prepričljivo utemeljil. Sodišče prve stopnje je zato vero utemeljeno poklonilo podanemu izvedenskemu mnenju. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče opozarja na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča v drugi zadevi5 in sicer, da če tožeča stranka meni, da je bilo ravnanje davčnega organa nepravilno oziroma nezakonito, bi lahko zoper davčni organ sprožila ustrezne postopke.

14. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da FURS ni izvedel ustreznih vknjižb in ni uskladil svoje knjigovodske evidence ter da je nepravilno, obveznosti tožnice še vedno vodil kot neporavnane. Iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica za obdobje po 1. 7. 2010 nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede navedenega obdobja tožnica ni predložila nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da so prispevki za čas po 1. 7. 2010 plačani. To pa pomeni, da tožnici navedenega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo.

15. Glede pritožbenih navedb v zvezi z obdobji za katere FURS ne razpolaga z evidencami glede plačila prispevkov (gre za obdobje od 1. 1. 1987 do 31. 12. 1987 in od 1. 1. 1979 do 31. 12. 1983) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ugotovila, da tudi za navedena obdobja niso plačani prispevki in da se torej ne štejejo v pokojninsko dobo. V nasprotju s tem tožnica zatrjuje, da je plačevala prispevke. Sodni izvedenec pa v zvezi s tem ugotavlja, da ni izkazano, da so prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za navedeno obdobje plačani.

16. Vendar pa, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je za rešitev sporne zadeve ključna že ugotovitev, da tožnica nima poravnanih prispevkov za čas od 1. 7. 2010 dalje. Že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo. Ključno je namreč, da po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, dopolnjena pokojninska doba znaša 33 let, 3 mesece in 23 dni. V primeru, da se prišteje bolniški stalež in porodniški dopust v trajanju 1 leto 7 mesecev in 12 dni, potem znaša pokojninska doba 34 let, 11 mesecev in 5 dni. Če pa bi upoštevali še ostalo obdobje v trajanju 2 leti, 4 mesece in 18 dni, bi znašala pokojninska doba 37 let, 3 mesece in 23 dni. Ker je bil v letu 2017 pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bila upoštevana navedena doba, tožnica ne bi izpolnila zahtevanega pogoja.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej sodba II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Glej Psp 15/2018 z dne 22. 2. 2018.