Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za tožnika, ki mu je toženka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je bil ob poteku odpovednega roka v polovičnem bolniškem staležu, torej je bil zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom, ne velja določba tretjega odstavka 116. člena ZDR-1. Ta določba velja le za delavce, ki so ob poteku odpovednega roka (v celoti) odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnik prejel dne 24. 6. 2020, nezakonita in da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, ni prenehala veljati in še velja. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter podredni zahtevek za ugotovitev, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi dne 3. 8. 2020 nezakonito in da pogodba o zaposlitvi velja do 1. 10. 2020. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev o podrednem zahtevku in pravdnih stroških se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je v času vročitve odpovedi in tudi pred tem opravljal delo s polovičnim delovnim časom, sicer pa je bil v bolniškem staležu. Gre za drugačno dejansko stanje, kot je bilo v zadevah VS RS VIII Ips 227/2008 in Pdp 168/2016, kjer se je delavec vrnil na delo s polovičnim delovnim časom. Tretji odstavek 116. člena ZDR-1 se ne nanaša le na delavca, ki je v bolniškem staležu za 8 ur dnevno, ampak tudi na vse delavce, ki so v delnem bolniškem stalažu. Delovno razmerje preneha, ko se (delno) vrnejo na delo. Tožnik se na delo ni vrnil. Odločba o bolniškem staležu ni bila spremenjena. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da podrednemu zahtevku ugodi, vključno s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za tožnika, ki mu je toženka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je bil ob poteku odpovednega roka v polovičnem bolniškem staležu, torej je bil zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom, ne velja določba tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Ta določba velja le za delavce, ki so ob poteku odpovednega roka (v celoti) odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je njegov položaj drugačen, kot je bil položaj delavca v zadevi VIII Ips 277/2008, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da upoštevaje tretji odstavek 116. člena ZDR-1 delavcu, ki je v bolniškem staležu, delovno razmerje preneha, ko je ugotovljena vsaj delna zmožnost za delo. Njegov položaj ni bistveno drugačen, da bi to terjalo drugačno obravnavo. Oziroma, kot je utemeljilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 160/2016, v kateri je bil delavec, enako kot tožnik, zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom, takšen delavec varstva pred odpovedjo po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 ne uživa.

8. Tožniku je delovno razmerje s potekom odpovednega roka zakonito prenehalo. Sodišče prve stopnje je njegov podredni zahtevek (ki je sicer vsebovan že v primarnem zahtevku) utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške.